242. člen KZ-1

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To d

Zakaj zvočni posnetki pogovorov, ki jih v pritožbah ponovno izpostavlja obramba, niso nedovoljeni dokazi, je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v točki 9 obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče. Obrazložilo je, da oškodovančeva odločitev, da svoje pogovore z obdolžencema zvočno posname in si tako zagotovi dokaze o njunih izjavah zaradi (morebitnih) nadaljnjih pravnih postopkov, namreč glede na v izpodbijani sodbi pojasnjene okoliščine ne pomeni zlorabe snemanja s ciljem namerne povzročitve škode drugim, kar se trudijo prikazati pritožniki, temveč varovanje lastnih (pravno zavarovanih) interesov bančnega komitenta v stiski, kar velja tudi glede obdolženega B.B., h kateremu je oškodovanca napotil prav obdolženi A.A.. in E.E. pogovorov z obdolženci tudi ni posnel z namenom, da bi posegel v ustavno pravico do zasebnosti obdolžencev, temveč zaradi suma storitve korupcijskega kaznivega dejanja zoper družbo A d.o.o. katere direktor je bil. Njegov namen je bil uspešno dokončati postopek reprogramiranja kredita, kot je bil dogovorjen, brez plačila nedovoljene nagrade, torej je bil njegov namen preprečiti dokončanje koruptivnega kaznivega dejanja. Pr

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamičn

Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.

Državna tožilka bi morala popraviti obtožnico ali zahtevati dopolnitev preiskave, ne glede na to, ali se je sama s tako odločitvijo strinjala ali ne. Zunajobravnavni senat zato ni imel nobene podlage za ponovno odločanje o istih ugovorih zoper isto obtožnico, o katerih je že odločil s sklepom z dne 26. 3. 2020, pač pa bi moral obtožnico zavreči. Sklep z dne 14. 7. 2020, s katerim je senat "oživel" kazenski postopek, je bil izdan na pobudo sodišča, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti. Za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), zato lahko državni tožilec vse do zastaranja kazenskega pregona vloži novo obtožnico.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Društvo lahko opravlja gospodarsko dejavnost, vendar pa sam namen ustanovitve društva ni pridobivanje dobička. Bistvena je le ocena, ali konkretna dejavnost društva pomeni pridobitno dejavnost, pri čemer pa ni pomembno, ali društvo posluje z dobičkom. Zaradi široke opredelitve pojma gospodarske dejavnosti je mogoče delovanje igralca šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je proti plačilu poklicno opravljal naloge za športno društvo (mesto vratarja v igri). Kazenska ovadba oškodovanca se ne izloča iz spisa, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo po 148. členu ZKP. Za kazensko ovadbo je namreč značilna odsotnost sleherne pobude s strani državnih organov. Gre za samoiniciativno odločitev ovaditelja, da državnega tožilca neposredno ali preko pristojnega organa policije seznani z določeno informacijo.

Kot je to prepričljivo pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, se kaznivo dejanje, kot se je očitalo M.M., lahko stori le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, oziroma ga lahko stori le tisti, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

Tožnik je drugemu v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri zdravniku mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke in izvedbo programa varne vožnje za zdravnika. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skl

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

O obstoju realne nevarnosti, da se bo osumljenka izognila kazenskemu postopku, ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščin, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do petih let zapora, da je osumljenka že obsojena na zaporno kazen in nahaja v več drugih kazenskih postopkih ter da poskus izognitve kazenskemu postopku izvira iz dosedanjega ravnanja.