87. člen KZ-1

Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.

Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita.

Če je obsojenec tujec, ki je bil v Republiki Sloveniji pri izvrševanju kaznivega dejanja le v tranzitu in ga na RS ne veže nič ter tu nima prihodkov in premoženja, sodišče ni dolžno čakati na izid izvršilnega postopka, ki bi bil sam sebi namen. Dejstvo, da tuja država zavrne izvršitev denarne kazni, je razumna podlaga za zaključek, da denarne kazni ni mogoče prisilno izterjati (niti) v tujini in pa posledično spremembo v kazen zapora.

Povzeta zakonska določba jasno zapoveduje, da sodišče v primeru ugotovitve neplačila denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, nima možnosti tehtanja (v luči razlogov nastalega stanja) ali naj denarno kazen izvrši na način kot to določa prvi odstavek 87. člena KZ-1 ali ne, saj zakon narekuje izvršitev denarne kazni na način kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.

Ker je bil postopek osebnega stečaja zoper obdolženca uveden še preden je bil formalno zoper njega ustavljen izvršilni postopek, se postavlja vprašanje, ali gre v predmetnem primeru za prekinitev izvršilnega postopka in posledično, ali je sploh mogoče govoriti o tem, da prisilna izterjava denarne kazni zoper obsojenca v izvršilnem postopku ni bila uspešna, ker slednji zaradi prekinitve sploh še ni mogel biti zaključen

Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je obsojenka imela odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo. Pri izvršitvi (stranske) denarne kazni v obliki zapora ne gre za odločanje o odmeri kazenske sankcije, saj za izvršitev neizterljive denarne kazni sodišče določi trajanje zapora v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1. V skladu s to določbo sodišče pri tem ne opravi presoje ne/sorazmernosti trajanja zapora, edina omejitev je, da zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

Ker sodišče lahko odloča le o predlogu, ki je podan, in v predmetni zadevi je obsojenčev zagovornik vložil predlog za nadomestitev izvršitve stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, ki ga ZKP in KZ-1 ne določata, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče materialno pravo pravilno uporabiti in predlog po uradni dolžnosti presojati po določbah 95. člena ZKP, česar ni storilo. Presoja upravičenosti predloga za nadomestno izvršitev denarne kazni lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku denarne kazni, torej tudi na okoliščinah v času storitve kaznivega dejanja, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja denarne kazni. Utemeljena je pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj z alternativno izvršitvijo denarne kazni pri obsojencu ne bi bil dosežen namen kaznovanja, to je vpliv na storilčevo bodoče vedenje. Sodišče prve stopnje se je omejilo zgolj na presojo, da so enake premoženjske in družinske razmere pri obsojencu obstajale v času izreka sodbe in v času odločanja o obsojenčevem predl

O prisilni izterjavi, če denarne kazni ne bo plačal, v primeru neuspešnosti izterjave pa o določitvi zapora, mora biti obdolženec seznanjen tako, da je to navedeno v izreku sodbe. Izrek napadene sodbe te določbe nima, zato je glede izvršljivosti sodbe nerazumljiv in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

ZP-1 dela v splošno korist ne omogoča vsakemu storilcu prekrška, temveč je ta oblika nadomestitve plačila globe pridržana le tistemu storilcu, ki zaradi svojega premoženjskega stanja globe ni zmožen plačati. Storilec prekrška lahko zaprosi za opravljanje dela v splošno korist v dveh fazah postopka: (1) po prvem odstavku 19.a člena ZP-1 v roku za plačilo globe in (2) po četrtem odstavku 192.a člena ZP-1 najkasneje v roku 5 dni po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora. Glede na specifične pogoje in ureditev dela v splošno korist se odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23.6.2022 ne razteza na roke za vložitev predloga za delo v splošno korist v prekrškovnih postopkih.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da kljub dejstvu, da v času odločitve sodišča prve stopnje izvršba še ni bila v celoti ustavljena, ni bilo moč pričakovati poplačila terjatve. Predmetni sklep o izvršbi (z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet) se je namreč nahajal šele na devetem mestu neporavnanih obveznosti, pri čemer pa iz podatkov spisa še izhaja, da je bila tudi ta izvršba naknadno ustavljena, in to že s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 393/2019 z dne 7. 2. 2022 (list. št. 278), kar samo potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje v času odločanja 20. 1. 2022.

Skupno premoženje sicer pripada zakoncema skupaj, pri čemer deleži na premoženju vsakega od njiju niso določeni, na stvareh iz skupnega premoženja pa imata zakonca skupno lastnino. Vendar pa v izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi za nepremično premoženje, ni mogoče poseči.

Ne glede na to, da so pritožnikove navedbe glede okoliščine prestajanja kazni zapora resnične, je opozoriti, da prestajanje kazni zapora samo po sebi ne more preprečiti, da izrečena stranska denarna kazen v danem primeru ne bi bila izrečena tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Rok za plačilo obravnavane stranske denarne kazni iz petega odstavka 47. člena KZ-1 je praviloma nepodaljšljiv in teče ne glede na obsojenčevo pripravljenost ali zmožnost plačila zapadlih obveznosti.

Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ob združevanju kazni v sodbi, s katero je bila obsojencu na novo izrečena stranska denarna kazen, določiti rok za plačilo in obsojenca opozoriti na posledice neplačila, česar pa ni storilo. V predmetni sodbi je tako izostala navedba, kdaj oziroma v kakšnem roku mora obsojenec plačati stransko denarno kazen ter kakšne bodo posledice, če kazen ne bo plačana in se ne bo dala niti prisilno izterjati. Tako izrečena stranska denarna kazen je neizvršljiva.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določi en dan zapora, pri čimer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Navedena določba je prisilne narave, kar pomeni, da jo mora sodišče, kolikor ugotovi, da niti izvršba ni bila uspešna, uporabiti na način, kot je v njej naveden.

V kolikor je zagovornik z navedenim meril na kršitev kazenskega zakona, je povedati, da kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča.

V določbi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 je določeno, da o dopustnosti izvršitve kazni na načine, določene v 86. členu KZ-1 odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da obsojenčevega predloga oz. predloga njegovega zagovornika v tej smeri ni bilo, zato sodišče prve stopnje o možnosti izvršitve denarne kazni na način iz četrtega odstavka 87. člena ZKP ni moglo, niti ni bilo dolžno odločati.

Utemeljenost predloga, da se izvrši denarna kazen na način, da obsojenec opravi delo v splošno korist, presoja sodišče na podlagi četrtega in petega odstavka 87. člena, pri tem pa upošteva pogoje iz devetega odstavka 86. člena KZ-1. Pri njihovi presoji je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obsežna obsojenčeva predkaznovanost ne dopušča sklepanja, da pri njem ni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti in je obsojenčev predlog utemeljeno zavrnilo, medtem ko denarne zmožnosti obsojenca za plačilo denarne kazni na presojo utemeljenosti predloga nimajo vpliva.

Tako se kot neutemeljeno pokaže obsojenčevo vnovično prizadevanje za "zamrznitev" zapadlih finančnih obveznosti, saj mu je prvostopenjsko sodišče na isti predlog že omogočilo, da izrečeno denarno kazen poravna v najdaljšem zakonsko dopustnem roku, medtem ko instituta "zamrznitve" materialni zakon niti ne omogoča.

Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ter izpostavljanje zdravstvenih razlogov niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.

Pravilno je stališče, da s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 sodišče obsojencu ni izreklo zaporne kazni, kot ene izmed vrst kazni po 43. členu KZ-1, temveč je določilo le način izvršitve denarne kazni, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017. Nadomestni zapor je namreč samo oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom, kot posebno vrsto glavne kazni. Položajev, ko obsojenec predlaga izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna, namreč po presoji višjega sodišča ni mogoče enačiti s položaji, ko obsojenec na plačilo denarne kazni (ali kazni zapora) predlaga izvršitev kazni z delom v splošno korist. Zato ni mogoče najti razumne podlage za pritrditev stališču zagovornice, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz veljavne določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, tako kot za hišni zapor, predlaga alternativno izvršitev denarne kazni (ali kazni zapora) z delom v splošno korist.