59. člen ZKP

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP. Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.

Oškodovanec ima v kazenskem postopku dvojno funkcijo, saj je hkrati procesni subjekt in priča. Zato je pri pravnih posledicah oškodovančeve neudeležbe na glavni obravnavi treba razlikovati, v kakšnem svojstvu je bil vabljen. Če je bil oškodovanec vabljen kot priča, je njegova udeležba na glavni obravnavi obvezna in je posledica neizpolnitve obveznosti v vzpostavitvi domneve umika predloga za pregon. Če pa je bil vabljen kot procesni subjekt, je posledica njegove neudeležbe le izguba možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi (drugi odstavek 59. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru oškodovanka na glavno obravnavo ni bila vabljena v svojstvu priče, temveč v svojstvu procesnega subjekta, njena navzočnost na glavni obravnavi ni bila obvezna in ne morejo nastopiti posledice iz tretjega odstavka 306. člena ZKP.

Seznanitev priče z vsebino izpovedbe že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe, prav tako okoliščina, da je bila priča pred zaslišanjem seznanjena z vsebino kakšnega dokaza, sama po sebi ne izključuje zaslišanja te priče in zato njena izpovedba ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je predloga za obnovo postopka pravilno zavrglo kot nepopolna. Kot je pojasnilo, je treba v predlogu za obnovo med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo te navedbe (drugi odstavek 397. člena ZPP).

Splošna bolnišnica, ki je v času, ko je bila obtožba že pravnomočna, naključno prišla do podatkov, za katere je ocenila, da bi lahko bili dokaz v kazenski zadevi, v kateri ima sama položaj oškodovanca, ni mogla in ne smela prezreti dokazov, saj ima nenazadnje po določbi prvega odstavka 59. člena ZKP oškodovanec v kazenskem postopku med drugim tako v fazi preiskave kot tudi glavne obravnave pravico predlagati dokaze, zbiranje dokaznega gradiva pa ureja tudi 145. člen ZKP, ki vse državne organe in organizacije z javnimi pooblastili zavezuje ne le naznaniti kazniva dejanja, temveč navesti tudi dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je oškodovano bolnišnico, ki je javni zavod, tudi v tem smislu zavezovalo k predložitvi naključno najdene elektronske dokumentacije iz prejšnjega prenosnega računalnika obtoženke, ki se je nahajala na strežniku.

Prošnja pooblaščenke oškodovanke za pregled spisa se zavrne, dokler oškodovanka ne bo zaslišana kot priča oziroma ne bo ugotovljeno, da njeno zaslišanje ni potrebno.

Vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti in povezano s tem se tudi drugače presoja vzročna zveza med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico po pravilih kazenskega prava in spet drugače po pravilih odškodninskega prava.

V kolikor je kazenski spis označen s stopnjo tajnosti, to ni razlog, da se ob izkazanem upravičenem interesu ne bi smelo dovoliti vpogleda v spis. Potrebno je oceniti, na podlagi vsebine tajnosti podatkov, ali bi pregled in prepis spisa ogrožal varnost države oz. njeno obrambo in to v povezavi z upravičencem, da vpogleda v spis. V primeru izključitve javnosti z glavne obravnave pa je potrebno ocenjevati, zakaj je javnost izključena.

Če obsojenec ni prišel na glavno obravnavo, se je pravici, da bi ob zaslišanju priče postavljal vprašanja, odrekel. Okoliščina, da je zdravnik izvedenec oškodovanca zaradi poškodb pregledal pred tremi leti, ne more biti razlog za to, da isti zdravnik ne bi bil postavljen za izvedenca travmatološke stroke.

Posamezna dejanja, ki bodisi niso dokazana bodisi spadajo v časovno obdobje, za katerega se ugotovi zastaranje kazenskega pregona, se izpustijo iz opisa kaznivega dejanja. Ker gre pri nadaljevanem dejanju za eno kaznivo dejanje, ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne ali zavrnilne sodbe. Seznanitev priče z vsebino izpovedb že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe, temveč zahteva od sodišča, da upošteva to okoliščino pri presoji verodostojnosti takega dokaza.

S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe. Zaslišanja oškodovanca pa državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere misli da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilno sodbe.