144. člen ZKP

Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pojem oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pojem premoženjske pravice je širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Sem je mogoče uvrstiti tudi (stvarne in obligacijske) pravice na tuji stvari. To pomeni, da oškodovanec pri kaznivem dejanju zatajitve ni nujno samo lastnik stvari, čeprav bo v praksi praviloma tako, pač pa je lahko tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem zatajeni stvari, na podlagi zakonitega pravnega naslova, kakšno drugo premoženjsko pravico.

Stiki so vzajemna pravica staršev in otrok, zato glede na odločbo, ki je po domnevi otroku v korist, ni mogoče trditi, da starš pri obravnavanem kaznivem dejanju ni oškodovanec. Nasprotno, s priznavanjem položaja oškodovanca staršu, se varuje največja korist otroka, hkrati pa je tako stališče skladno z dejstvom, da je s kaznivim dejanjem neposredno poseženo v njegovo pravico do stikov, ki ima podlago v izvršljivi odločbi ter pomeni uresničevanje pravic iz 53. in 54. člena Ustave. Posledično je potrebno odstopiti od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 50140/2018 z dne 8. 12. 2022. Presojo zlonamernosti je mogoče opredeliti s tremi prvinami: (i) obstoj opravičljivega razloga za neuresničitev odločbe izključuje zlonamernost; (ii) odsotnost opravičljivih razlogov pa še ne pomeni zlonamernosti, saj mora iz konkretnih okoliščin izhajati, da je storilca vodil edini namen, da se izvršljiva odločba ne uresniči; (iii) okoliščina, da je šlo le za en stik, ki ni bil uresničen, sama po sebi ne izključuje izpolnjenosti zakonskega znaka zlonamernosti.

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila. Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pom

(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.

Soglasje družbenikov, ki se prezrcali v institut "privolitve oškodovanca" lahko vodi v izključitev protipravnosti ravnanja. Vendar sta sodišči pravilno izpostavili temeljne pogoje za veljavnost takšnega soglasja.Vseskozi je ustaljeno stališče, da mora biti soglasje družbenikov i.) jasno in nedvoumno, ii.) dano vnaprej in iii.) ne sme biti protipravno. Ravno zadnji pogoj je tisti, ki tudi edinemu družbeniku voljo o razpolaganju s premoženjem družbe znatno omejuje; njegovo ravnanje namreč ne sme biti v nasprotju s kogentnimi pravili (gospodarskega) prava. Omejitvi, ki ju mora sodišče pri poseganju v opis dejanja na podlagi 354. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spoštovati, sta dve; i.) v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje - v smislu historičnega dogodka - niti tako, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek; dejanje je sicer lahko drugačno, ne sme pa biti drugo in ii.) sodišče v opis ne sme poseči tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna; poseg sodišča v škodo obdolženca je prepovedan. Po 6. alineji 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s

Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.

Določb 331. člena in 338. člena ZKP ni mogoče interpretirati tako, da zaslišanje omejenega kroga ranljivih oseb - mednje na podlagi petega odstavka 331. člena ZKP sodi tudi oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti - pred preiskovalnim sodnikom po uveljavitvi novele ZKP-O ni več dovoljena. Sodišče ima v primeru, da v prvem koraku ugotovi, da so posredna vprašanja obrambe utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, v drugem koraku na voljo dve možnosti; (i) posredno zaslišanje s pomočjo preiskovalnega sodnika na podlagi 338. člena ZKP in (ii) neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. V kazenskih postopkih v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji, ki za žrtev praviloma predstavljajo posebej težko in neprijetno izkušnjo - toliko bolj v primerih, ki vključujejo mladoletnike - je tekom kazenskega postopka treba iskati ravnotežje med pravico obdolženca do poštenega sojenja na eni strani (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja na drugi (8. člen EKČP). V takšnih primerih se lahko poseže po določenih posebnih ukrepih za zaščito žrtve, v kolikor so ti še sprejemljivi z vidika pravice do poštenega postopka obdolženca. Obsoj

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave. Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep. Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vlož

Neutemeljena je pritožba tudi, ko trdi, da lahko oškodovanec zahteva obnovo postopka in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 411. člena ZKP, pri čemer je že sodišče prve stopnje v sklepu pravilno obrazložilo, da se obnova postopka lahko zahteva, če je bil kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo (prvi odstavek 410. člena ZKP), kar pa v obravnavani zadevi ni primer, ter da tudi če bi A. A. bil oškodovanec, obnove postopka ne bi mogel zahtevati, saj se obnova postopka lahko zahteva le v korist obsojenca, ne pa v njegovo škodo.

Pritožbeno sodišče opozarja, da sta teorija in sodna praksa pri širitvi pojma oškodovanca zadržani in ga navezujeta na kriterije kazenskega materialnega prava. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je bila zahteva za preiskavo, ki jo je vložil A. A. zavržena kot nedovoljena, je navkljub drugačnemu mnenju pritožnikov pravilno, saj A. A. ni imel lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, ki ga sicer teorija kazenskega procesnega prava uvršča med stranske ali vzporedne procesne subjekte.

Sodnik ne sme odločati o obtožbi le, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar ne zajema situacije, ko je predlagatelja zgolj obvestil, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena. Zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni stranka postopka, ampak procesni udeleženec, ki opravlja procesna dejanja v interesu zastopanega.

Zgolj nestrinjanje obrambe z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodne izvedenke, po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za njeno izločitev. Pojem dejanskega poslovodje, to je osebe, ki dejansko opravlja oziroma izvršuje vlogo poslovodnega organa družbe, je razvila sodna praksa. Ni dvoma, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe, kar je nedvomno vsebina očitkov obema obdolžencema, pomeni dejavnost oziroma aktivnosti pri vodenju gospodarske družbe. Da je tudi zloraba položaja v enoosebni družbi protipravna in predstavlja kaznivo dejanje, saj velja ločenost premoženja družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja njenega edinega družbenika, je Vrhovno sodišče v (novejši) sodni praksi že večkrat jasno in izrecno poudarilo. Namen storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je poseben subjektivni zakonski znak, prepleten z institutom krivde - direktnim naklepom, in se ugotavlja na podlagi okoliščin konkretnega primera.

Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.

ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker sodišče ni odredilo vročitve obtožnega predloga osumljenki, s čimer se v skrajšanem postopku začne kazenski postopek, je obtožni predlog (kljub navedbi napačne pravne podlage) smelo zavreči v fazi t. i. materialnega predhodnega preizkusa. Ker ne gre za formalne pomanjkljivosti, se tak obtožni akt ne vroča v dopolnitev oziroma popravo. Oseba, ki zatrjuje oškodovanje, mora biti t.i. neposredni oškodovanec, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da vlagatelji obtožnega predloga kot družbeniki oz. direktorji domnevno oškodovanih družb nimajo lastnosti subsidiarnih tožilcev, ki smejo prevzeti pregon.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo delovanje obtoženca in B. B. krajevno, časovno in po razdelitvi vlog usklajeno ter usmerjeno v prepovedano posledico, pridobiti si čim več premoženjske koristi od oškodovanke. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil prispevek obtoženca odločilen za uspeh kriminalnega podviga, je potrjena z obširnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe o načinu izvršitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, ki je sprva B. B., ki ni imel svojega vozila, skoraj vsakodnevno vozil k oškodovanki po denar, nato pa je po dogovoru z B. B. k oškodovanki po denar hodil sam, ob tem pa ji je tudi lažno zatrjeval, da je B. B. v zaporu in bo izročeni denar uporabljen za njegovo izpustitev. Oškodovanka pa je največje zneske izročila ravno obtožencu, ki si je z B. B. denar razdelil. Tako ni nobenega dvoma, da je obtoženi deloval kot sostorilec in ne zgolj kot pomočnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da D. C. in C. C. nimata statusa oškodovanca, saj je bila v zmoto spravljena njuna hči in je slednja tudi izročila ves denar B. B. in obtožencu. Samo dejstvo, da je bil del tega denarja od njenih staršev, še ne pomeni, da sta sta