241. člen KZ-1

Pri obsojencu so nastopile takšne okoliščine, ki kažejo, da mu je sedaj mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil in tudi, da ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Treba je poudariti, da tudi opravljanje dela v splošno korist v konkretnem primeru predstavlja sankcioniranje storjenih kaznivih dejanj, ki se glede na okoliščine konkretnega primera pokaže za koristno, in sicer tako za obsojenca kot tudi za družbo.

Zakaj zvočni posnetki pogovorov, ki jih v pritožbah ponovno izpostavlja obramba, niso nedovoljeni dokazi, je z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, v točki 9 obširno in tehtno pojasnilo že prvostopno sodišče. Obrazložilo je, da oškodovančeva odločitev, da svoje pogovore z obdolžencema zvočno posname in si tako zagotovi dokaze o njunih izjavah zaradi (morebitnih) nadaljnjih pravnih postopkov, namreč glede na v izpodbijani sodbi pojasnjene okoliščine ne pomeni zlorabe snemanja s ciljem namerne povzročitve škode drugim, kar se trudijo prikazati pritožniki, temveč varovanje lastnih (pravno zavarovanih) interesov bančnega komitenta v stiski, kar velja tudi glede obdolženega B.B., h kateremu je oškodovanca napotil prav obdolženi A.A.. in E.E. pogovorov z obdolženci tudi ni posnel z namenom, da bi posegel v ustavno pravico do zasebnosti obdolžencev, temveč zaradi suma storitve korupcijskega kaznivega dejanja zoper družbo A d.o.o. katere direktor je bil. Njegov namen je bil uspešno dokončati postopek reprogramiranja kredita, kot je bil dogovorjen, brez plačila nedovoljene nagrade, torej je bil njegov namen preprečiti dokončanje koruptivnega kaznivega dejanja. Pr

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je dokazano, da je celotna koordinacija sklepanja kreditnih pogodb v kriminalni združbi temeljila na tem, da kreditojemalci niso bili kreditno sposobni za sklepanje kreditnih pogodb za pridobljene zneske, in so jih zato lahko prejeli le ob sočasnem sklepanju kreditnih pogodb (za nižje zneske) pri več bankah oziroma hranilnicah, ko torej njihova kreditna izpostavljenost še ni bila vidna v sistemu SISBON.

Pritožbeno stališče zagovornika, da naj bi institut enovitega kaznivega dejanja, ker se je izoblikoval v sodni praksi, predstavljal izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno in zgolj v korist obdolžencu, ni utemeljeno, saj je presoja uporabe tega instituta odvisna od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Ključno je, da je obtoženka za pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala zahtevala kontinuirane, periodične nedovoljene denarne nagrade ter da je bil njen cilj od samega začetka postavljene zahteve čim dlje kontinuirano, periodično sprejemati nedovoljene denarne nagrade v celotnem časovnem obdobju dobav medicinskega materiala, ne glede na dejanskega dobavitelja, pri čemer ji jih je celotno obdobje izročala ista oseba in vedno le in izključno v gotovini. Zato je šlo z vidika obtoženke pri prenosu dobave določenega medicinskega materiala z družbe Y. na družbo X. glede zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad zgolj za nadaljevanje ustaljene dotedanje prakse in ne morebiti za oblikovanje nove volje pri obtoženki. Vsa navedena dejstva pa potrjujejo tako visoko homogenost obtoženkinega ravnanja, da je posamičn

Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem gl

Ker sta v obravnavani zadevi premoženjsko korist pridobili dve osebi, delež katere se ne more ugotoviti, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve obdolženemu A. A. odvzelo znesek 500,00 EUR, saj je prepričano, da je na ta način zadoščeno pravičnosti ter ravnalo v skladu s petim odstavkom 75. člena KZ-1.

Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242.

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Okoliščine, s katerimi predlagatelj utemeljuje svoj predlog, ne predstavljajo tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti po določbi prvega odstavka 35. člena ZKP, saj posplošene in v ničemer konkretizirane navedbe o obdolženčevem osebnem poznanstvu in prijateljevanju s sodniki Okrožnega sodišča v X, kakor tudi druge pavšalne navedbe o prijateljskih oziroma sorodstvenih vezeh sodnikov in preostalih sodniških delavcev Okrožnega sodišča v X z zaposlenimi na UKC X ter hipotetična možnost izmenjave informacij o obravnavani zadevi, dvoma v nepristranskost Okrožnega sodišča v X ne morejo vzbuditi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za del

Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, temelji na ugotovitvi, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, s čimer je tožena stranka kršila postopkovna pravila v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR‑1. Ta določba ureja obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Glede na to za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca in dodatno – kar zakon izrecno določa – ali morda obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči seznanitev in zagovor. Glede na vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava treba zaključiti, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni bila do

Sodišče prve stopnje se v točki 5 napadene sodbe utemeljeno sklicuje na citirana sklepa, kakor tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017, ki v enainštiridesetem odstavku jasno in nedvoumno predvideva in obravnava procesno situacijo, kakršna je v obravnavani zadevi. Gre za situacijo, ki, v nasprotju s prepričanje pritožbe, dopušča uporabo izsledkov PPU po preteku dveh let od zaključka izvajanja v primeru, da so ti bili uporabljeni v roku dveh let za prvoten namen pridobitve (čemur je bilo zadoščeno s pravočasnim začetkom kazenskega pregona v zadevi X K 13176/2011), in po kateri se gradivo še naprej hrani toliko časa, dokler se hrani kazenski spis. Če se v tem času pokaže potreba po uporabi izsledkov še v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen (kot je to bilo v primeru obdolženca), oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni bil odrejen, pa se ti izsledki lahko uporabijo, vse pod pogojem, da gre za kataloško kaznivo dejanje, kar je prav tako v konkretnem primeru izpolnjeno. Če je državni tožilec pravočasno začel kazenski pregon, sodišče shrani ves material, pridobljen s PPU, torej tudi

Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave, in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.

Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, pa je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo bistvenih okoliščin, da bi lahko štelo, da je bila seznanitev tožnika s pisno kršitvijo in vabilom na zagovor, ki jo je tožena stranka opravila po elektronski poti spornega dne na tožnikov službeni elektronski naslov, pravilna. Tako sodišče prve stopnje v post

Seznanitev s sklepom o preiskavi sama po sebi (brez ustrezne dodatne utemeljitve) ne dokazuje, da je pristojna oseba že takrat ugotovila, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja (upoštevajoč npr. kvaliteto dokazov, ki so bili navedeni v sklepu o preiskavi, dostopnost teh dokazov delodajalcu).

Kot je to prepričljivo pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, se kaznivo dejanje, kot se je očitalo M.M., lahko stori le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, oziroma ga lahko stori le tisti, ki opravlja gospodarsko dejavnost.