VSRS Sklep II Ips 2/2023

I. Revizija se zavrne.

II. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1Predlagatelji so lastniki niza petih dvostanovanjskih stavb vrstnih hiš na naslovu ... v ... Predlagajo ugotovitev, da so nepremičnine, ki so last nasprotnih udeležencev, in sicer parc. št. 539/9, 539/11, 539/12 ter parkirišče na strehi garaž na parcelah 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63, 539/64, vse k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče k njihovim stavbam št. 5325, 5393, 4153, vse k. o. ..., ter stavbi na parc. št. 539/69 k. o. ...

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnine nasprotnih udeležencev niso pripadajoče zemljišče stavb predlagateljev in je njihov predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo. Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti sklepa odredi izbris zaznambe tega postopka ter da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka, skupne stroške pa nosijo predlagatelji.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe predlagateljev, prvega do tretjega nasprotnega udeleženca in petega do desetega nasprotnega udeleženca ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

4Predlagatelji so zoper odločitev sodišča druge stopnje predlagali dopustitev revizije.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5Revizija predlagateljev je bila s sklepom II DoR 226/2022 z dne 7. 9. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilen zaključek, da obravnavane nepremičnine (539/12 k. o. ... ter asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parc. št. 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63, 539/64, vse v k. o. ...) ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev.

Dejanski okvir spora

6Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) vezano in ki so relevantne glede na meje dopuščenega revizijskega vprašanja, so naslednje:

‒ Predlagatelji uporabljajo streho garaž na parc. št. 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63, 539/64, vse k. o. ..., ki so v lasti nasprotnih udeležencev, kot parkirišče za svoja osebna vozila.

‒ Nepremičnina parc. št. 539/12 k. o. ... je v naravi dostopna cesta do stavb predlagateljev in do parkirišča na strehi garaž nasprotnih udeležencev.

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

7Sodišče je po uradni dolžnosti pridobilo pogodbe o nakupu garaž nasprotnih udeležencev. Ugotovilo je, da iz »Opisa tehnične izvedbe garaže«, ki je sestavni del prodajne pogodbe, izhaja, da se krovna plošča garaže uporablja kot javno parkirišče. Iz tega izhaja, da je streha garaže namenjena parkirišču, ki bo v javni rabi in tako ni namenjena izključni rabi predlagateljev. Res, da je eden od kriterijev po 43. členu ZVEtL-1 pretekla redna raba, a je treba uporabiti vse kriterije hkrati. Sodišče je že po prvem kriteriju – opredelitvi zemljišča v pravnih poslih – ugotovilo, da sporne strehe garaže niso namenjene stavbam predlagateljev. V takem primeru pretekla redna raba ne more spremeniti ugotovitev, sprejetih na podlagi dokumentacije. Samo dejstvo, da so stavbe predlagateljev v neposredni bližini garaž nasprotnih udeležencev in da tam predlagatelji parkirajo svoje avtomobile, še ne pomeni, da gre za pripadajoče zemljišče k njihovi stavbi. Če so bile strehe garaž namenjene javni rabi, je edinole logično, da je v javni rabi edina dostopna pot do tega parkirišča, zato tudi parc. št. 539/12 ne more biti pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev.

Nosilni razlogi sodišča druge stopnje

8Obravnavane garaže niso v etažni lastnini in niso samostojni objekt stvarnih pravic. Enako velja za dele teh garaž. Strehe teh garaž niso v samostojnem pravnem prometu, zato ne morejo predstavljati skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev. Samostojni objekti stvarnih pravic so zemljiške parcele, kjer so zgrajene sporne garaže. Te parcele glede na ugotovljena dejstva ne pripadajo stavbam predlagateljev in ti na njih niso pridobili lastninske pravice. Lastninsko pravico imajo namreč nasprotni udeleženci. Predlagatelji prav tako niso pridobili zakonite stavbne pravice na podlagi drugega odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Tudi dostopna pot, ki vodi do parkirišča na garažah, ni pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev.

Revizijske navedbe

9Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na kriterij iz 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, uporabo drugih kriterijev pa je povsem prezrlo z utemeljitvijo, da ti kriteriji ne bi mogli spremeniti dejstev, ugotovljenih na podlagi dokumentacije. S tem stališčem je odstopilo od ustaljene sodne prakse.¹ Nepomembno je, ali ima vsaka stavba predlagateljev zadostno površino individualnega pripadajočega zemljišča za parkiranje, saj tudi če bi to držalo, to ne pomeni, da nimajo skupnega pripadajočega zemljišča na parcelah, ki so trenutno v lasti nasprotnih udeležencev. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1, pripadajoče zemljišče ni le tisto, ki je bilo potrebno za redno rabo stavb, temveč tudi tisto, ki je bilo neposredno namenjeno za redno rabo. Predlagatelji so med postopkom predlagali več rešitev za ureditev razmerja med udeleženci, in sicer so v tretji pripravljalni vlogi podredno predlagali, da se na spornih nepremičninah v njihovo korist ustanovi stavbna pravica na podlagi določb 45. člena ZVEtL-1 v zvezi z drugim odstavkom 271. člena SPZ, v četrti in peti vlogi pa, da se sporna parkirišča določijo kot posebni skupni deli. Pri tem so predlagali odmero novih zemljiških parcel. Upoštevati je treba, da je bil namen zakonodajalca pri sprejemu ZVEtL-1 omogočiti lastnikom oziroma etažnim lastnikom ter pridobiteljem posameznih delov oziroma stavb, kadar gre za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, da na čim lažji in ekonomičen način dosežejo uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravnim stanjem. Sodišče se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da parkirišče na strehi garaže ne more biti pripadajoče zemljišče, z dejanskimi vidiki sploh ni ukvarjalo. Izhajalo je le iz veljavnega pravnega sistema, v katerem lastninska pravica na nepremičninah temelji le na načelu superficies solo cedit, ne da bi upoštevalo koncept družbene lastnine. Takrat so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni sistem zasebne lastnine. Stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ (266. člen SPZ); retroaktivno poseganje v pridobljene pravice je nedopustno. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi navrglo, da predlagatelji niso pridobili zakonite stavbne pravice na spornih nepremičninah, ker naj za to ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, a te odločitve ni obrazložilo. Takšna argumentacija je vsebinsko prazna in je predlagatelji ne morejo preizkusiti, zato ni razlogov o odločilnih dejstev.

Navedbe četrtega nasprotnega udeleženca v odgovoru na revizijo

10Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev, ker je ugotovilo, da zemljišče ni potrebno za redno rabo stavb predlagateljev. Glede tega nosilnega argumenta ni bila vložena pritožba niti predlagana dopustitev revizije, zato niso bila izčrpana redna pravna sredstva. Predlagatelji so v pritožbi izpodbijali le ugotovitev, da so bile strehe garaž namenjene za javno parkiranje, kar pa ni edini razlog, da je sodišče zavrnilo predlog za določitev pripadajočega zemljišča. Trditev, da obstoj individualnega pripadajočega zemljišča ne izključuje obstoja skupnega pripadajočega zemljišča, drži le v primeru, če je individualno zemljišče potrebno za peš dostop do stavbe, parkiranje pa bi bilo predvideno na skupnem pripadajočem zemljišču. V konkretnem primeru ne gre za to, saj ima vsaka stavba predlagateljev svoje individualno pripadajoče zemljišče, ki je potrebno za (celovito) redno rabo stavb, vključno s parkiranjem.

Navedbe prvega do tretjega in petega do desetega nasprotnega udeleženca v odgovoru na revizijo

11Zemljiška parcela je prostorsko odmerjeni del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Sestavni del zemljiške parcele nima stvarnopravne samostojnosti in ne more biti predmet lastninske pravice oziroma njenega prenosa. Da bi to postal, mora dobiti stvarnopravno samostojnost – postati mora zemljiška parcela ali del v etažni lastnini, kar predpostavlja izvedbo postopka parcelacije ali oblikovanja etažne lastnine. Strehe garaž, ki so v naravi urejene kot parkirišče, so konstrukcijski element stavbe, zato niso niti zemljiška parcela niti posamezni del v etažni lastnini. Skladno z načelom specialnosti in povezanosti zemljišča in objekta streha stavbe ne more biti samostojni predmet lastninske pravice ali kakšne druge stvarne pravice, ne po določilih SPZ ne po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo. Predlagatelji tudi niso pridobili stavbne pravice. Določba 271. člena SPZ ureja primere, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb. Predlagatelji niso izkazali pridobitve lastninske pravice na stavbi nasprotnih udeležencev kot celoti, na strehi te stavbe pa je ne bi mogli pridobiti, ker streha ni samostojna stvar v pravnem prometu. Stavbne pravice ni mogoče ustanoviti na konstrukcijskem delu zgradbe. Zmotno je tudi naziranje predlagateljev o opredelitvi parkirišč na strehi garaž kot posebnih skupnih delov, saj se skladno z 20. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) kot posebni skupni deli stavbe lahko določijo samo skupni prostori in skupne naprave, ne pa tudi posamezni del gradbenega elementa stavbe.

Meje revizijskega preizkusa

12Po določbi 371. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Predmet revizijskega postopka je bilo zato le vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča na parcelah, individualiziranih v dopuščenem vprašanju. Iz istega razloga se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z očitki o procesnih kršitvah.

13Nižji sodišči v postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča kljub izrecnemu predlogu predlagateljev nista odločili o obstoju zakonite stavbne pravice iz drugega odstavka 271. člena SPZ. Predlagatelji v zvezi s tem niso predlagali izdaje dopolnilnega sklepa (prvi odstavek 325. člena ZPP² v zvezi s 332. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1). Tega tudi niso grajali v pritožbi (tretji odstavek 327. člena ZPP³ v zvezi s 332. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1) kakor tudi ne v reviziji, zato se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo.⁴

Presoja utemeljenosti revizije

14Revizija ni utemeljena.

O pripadajočem zemljišču

15ZVEtL-1 kot pripadajoče opredeljuje tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. To so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Skupno pripadajoče zemljišče pa je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi navedenih predpisov postalo last lastnikov teh stavb (prvi in drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1). Predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju.⁵ Šteje se, da je pripadajoče zemljišče skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih lastnikov (tretji odstavek 23. člena ZVEtL-1).

Ali so deli zgradb lahko pripadajoče zemljišče?

16Pripadajoče zemljišče je lahko le zemljišče ali njegov del.⁶ Tega pojma že po jezikovni razlagi ni mogoče razširjati na strehe zgradb. »Pripadajoče zemljišče« po ZVEtL-1 je namreč lahko le to, kar pravo opredeljuje kot zemljiško parcelo – prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi svojimi sestavinami (druga točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1).⁷ To zelo jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 23. člena ZVEtL-1, ki določa, da se šteje, da je pripadajoče zemljišče stavbe zemljiška parcela, na kateri stavba stoji, če na zemljiški parceli stoji več stavb, pa ne gre le za objekte zunanje ureditve, ali če je med udeleženci postopka spor o obsegu pripadajočega zemljišča, pa zemljišče, na katerem stavba stoji (zemljišče pod stavbo).

17Čeprav so postopki po ZVEtL-1 namenjeni uskladitvi pravnega stanja z dejanskim in je treba pri tem izhajati iz značilnosti prejšnjega družbenolastninskega sistema, ki ni temeljil na načelu superficies solo cedit,⁸ to ne pomeni, da lahko uskladitev pravnega stanja z dejanskim z vzpostavitvijo pripadajočega zemljišča poteka zunaj obstoječega sistema stvarnega prava. Predmet stvarne pravice v tem sistemu je lahko samo stvar, ki ustreza pravni definiciji tega pojma v 7. členu SPZ.⁹ Z nastankom sestavljene stvari njeni sestavni deli izgubijo pravno lastnost stvari in na njihovo mesto vstopi sestavljena stvar kot celota. Sestavni deli stvari ne morejo biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne ločijo od glavne stvari (drugi odstavek 16. člena SPZ). Edini izjemi od načela specialnosti, ki sta hkrati izjemi od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), sta stavbna pravica in etažna lastnina.¹⁰ Streha ni samostojna stvar, temveč le sestavni del stavbe (upoštevaje prejšnjo ureditev obrnjenega načela superficies solo cedit) oziroma sestavni del zemljiške parcele (upoštevaje sedanjo ureditev klasičnega načela superficies solo cedit).

18Ker se na sestavnih delih stvari ne more pridobiti lastninske pravice, streha na spornih garažah ne more biti pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev. Ob tem velja spomniti, da tudi prejšnja ureditev ni poznala splošnega odstopa od načela specialnosti; predmet stvarnih pravic (med drugim tudi lastninske pravice) so bile lahko le samostojne stvari – bodisi premičnine bodisi nepremičnine (2. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Razlika je bila le v tem, da je bila predmet lastninske pravice lahko stavba. Če povežemo prvo in drugo ugotovitev, lahko sklenemo, da so posamezniki sicer lahko imeli lastninsko pravico na stanovanjskih hišah in stanovanjih, poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (drugi odstavek 9. člena ZTLR), ne pa na sestavnem delu stavbe (strehi), ker ta, enako kot po sedanji ureditvi, ni bila stvar.

19Ker streha na spornih garažah ni zemljiška parcela in ker se na sestavnih delih ne more pridobiti lastninske pravice, streha nasprotnih udeležencev ne more pomeniti pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev.

20Odločitev, da asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parc. št. 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63, 539/64, vse k. o. ... ni pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev, je pravilna, zato je pravilna tudi odločitev glede nepremičnine parc. št. 539/12 k. o. ... Po navedbah predlagateljev gre za nepremičnino, ki je pomembna za dostop do zatrjevanih pripadajočih zemljišč (parkirišč na streh garaže). Ker sporna parkirišča niso pripadajoča zemljišča k stavbam predlagateljev, to ne more biti niti nepremičnina, namenjena za dostop na ta parkirišča.

O skupnih delih

21SPZ vse dele nepremičnine, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, opredeljuje kot skupne dele (tretji odstavek 105. člena SPZ).¹¹ Skupni deli so preostanek nepremičnine, potem ko so oddeljeni posamezni deli¹² – gre za enega izmed dveh sestavnih delov etažne lastnine kot posebne oblike večosebnega lastninskega razmerja. Posamezni etažni lastnik je lastnik posameznega dela in solastnik skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Med skupne dele sicer lahko spadajo tudi druge nepremičnine (tretji odstavek 105. člena SPZ), a le če so last etažnih lastnikov (primerjaj prvi odstavek 5. člena Stanovanjskega zakona; v nadaljevanju SZ-1). Skupni del stavbe je torej pojem, ki je neločljivo povezan z etažno lastnino, in kot tak ni namenjen za stavbe, ki niso v etažni lastnini.¹³

22Nekateri skupni deli so lahko v solastnini le nekaterih izmed etažnih lastnikov, zato jih štejemo za posebne skupne dele (četrti odstavek 3. člena SZ-1). SZ-1 določa, da se za posebne skupne dele lahko določijo samo skupni prostori in naprave (drugi odstavek 20. člena SZ-1). Po sistematični razlagi se za skupne prostore lahko štejejo tudi druge zemljiške parcele, saj ZZK-1 v 4. točki drugega odstavka 3. člena določa, da je posebni skupni del stavbe v etažni lastnini zemljiška parcela, ki je predmet solastnine, vključene v etažno lastnino v dobro vsakokratnih etažnih lastnikov enega ali več, vendar ne vseh posameznih delov v etažni lastnini v posamezni stavbi v etažni lastnini.

Sklepno

23Pripadajoče zemljišče je lahko bodisi splošni bodisi posebni skupni del v solastnini etažnih lastnikov stavbe, katere pripadajoče zemljišče se ugotavlja. Ker nepremičnine nasprotnih udeležencev niso pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev, ne morejo biti niti njihovi posebni skupni deli.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

24Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: zaključek, da obravnavane nepremičnine (539/12, k. o. ..., ter asfaltirana površina AB plošče nad nizom garaž na parc. št. 539/57, 539/58, 539/59, 539/60, 539/61, 539/62, 539/63, 539/64, vse v k. o. ...) ne predstavljajo pripadajočega zemljišča k stavbam predlagateljev, je materialnopravno pravilen.

25Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

26Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Pravico do povračila stroškov postopka ima udeleženec v primeru, če je postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev (tretji odstavek 40. člena ZNP). Ker je ureditev pravnih razmerij glede dolgoletne uporabe nepremičnin nasprotnih udeležencev v interesu vseh udeležencev, te določbe ni mogoče uporabiti. Prav tako ni nobene specialnejše zakonske določbe, ki bi stroške zastopanja med udeleženci postopka razporejala drugače (četrti odstavek 40. člena ZNP-1).

Sestava senata in glasovanje

27Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ VSL sklepi I Cp 1395/2017, I Cp 360/2019, VSK sklep I Cp 44/2018, VSL sklep I Cp 1039/2020, VSL sklep I Cp 1070/2020, VSL sklep II Cp 1994/2020.
² Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni.
³ Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
⁴ Če stranka v zvezi z tožbenimi zahtevki o katerih ni odločeno s sodbo ne predlaga dopolnilne sodbe, se šteje, da o tem ni odločeno. Zoper neobstoječo odločbo pa ni mogoče uveljavljati izrednega pravnega sredstva (VSRS sodba in sklep II Ips 299/2013 z dne 3. 7. 2014).
⁵ VSRS sklep II Ips 173/2018 z dne 22. 11. 2018.
⁶ Po opravljeni parcelaciji ta del postane samostojna zemljiška parcela.
⁷ Zakon o katastru nepremičnin opredeljuje zemljišče kot območje ene ali več parcel (36. točka prvega odstavka 3. člena). Glej tudi opredelitev nepremičnine v prvem odstavku 18. člena SPZ.
⁸ Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (sedanji 8. člen SPZ).
⁹ Skladno z načelom specialnosti je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena stvar in samo zakon lahko določi izjemo od tega pravila (7. člen SPZ).
¹⁰ Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 82–83.
¹¹ Skupne dele podrobneje opredeljuje SZ-1 v 3. členu (skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema) in jih nato podrobneje, a le primeroma, našteva v 5. členu.
¹² Rijavec, V., v Juhart, M. (re.), Tratnik, M. (re.), Vrenčur, R. (re.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 524.
¹³ VSRS sklep II Ips 341/2014 z dne 10. 9. 2015.