20. člen SZ-1

Odločitev sodišča prve stopnje je posledica pravilne materialnopravne razlage in vrednotenja 20. člena SZ-1 in 21. člena SZ-1 ter drugega in četrtega odstavka 5. člena SZ-1, ki ob upoštevanju pravne teorije in sodne prakse, določa funkcionalnost kot vrednostni temelj, s katerim se opredeljuje pravni institut posebnih skupnih delov zgradbe, ki so namenjeni skupni rabi več lastnikov posameznih delov. Zato je mogoče dilemo, ali neki element spada v posamezni skupni del ali med skupne dele, rešiti z njegovo namembnostjo. Namenska raba je torej osrednja sestavina vrednotenja, na podlagi katere posamezni etažni lastnik izkaže interesni in vrednostni temelj za uporabo posebnega skupnega dela - gre za enega ključnih dejavnikov, ki določa, kako lahko vsakokratni lastnik uporablja posamezni del. Namembnost spornega dela je v pohodni terasi, do katere je možen dostop le iz stanovanja št. 3. Gradbeni elementi, ki se nahajajo pod teraso in nad stropom stanovanja št. 2, so skupni del zgradbe, zato ni pravne podlage, ki bi dopuščala, da bi se za posebni skupni del zgradbe št. 6 vzpostavila solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov stanovanju št. 2.

Tožnica ni dokazala višine spornih stroškov čiščenja skupnih površin in električne energije. Toženka je namreč v postopku na prvi stopnji ugovarjala višini stroškov in navajala, da mora tožnica za dokazilo o višini posameznega stroška na računu oz. delilniku stroškov predložiti račune izvajalcev oz. dobaviteljev. Glede na navedeno bi morala tožnica pojasniti in dokazati, na kakšen način je prišla do iztoževanih zneskov. Dokazati bi torej morala tudi, da so bili računi dobaviteljev in izvajalcev res izdani v zatrjevani višini. Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške obratovanja in vzdrževanja ali kakšnega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je toženki stroške upravičeno zaračunala v iztoževani višini, ni predložila.

Ključe delitve posameznih stroškov med etažne lastnike upoštevajoč površine posameznih delov, skupnih delov in posebnih skupnih delov določijo etažni lastniki v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij in ne upravnik. Upravnik je pri delitvi stroškov zavezan izvrševati to, kar so se dogovorili etažni lastniki. Če se etažni lastniki ne uspejo dogovoriti o ključih za delitev stroškov in skleniti pogodbe o medsebojnih razmerjih se do njene sklenitve solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Vsak etažni lastnik ali upravnik pa lahko v takšnem primeru predlaga, da pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki nadomesti odločba sodišča v nepravdnem postopku. Upravnik nima pravice, da bi samostojno spremenil voljo etažnih lastnikov ali pravnomočne odločbe sodišča, saj je zavezan izvrševati to, kar so se dogovorili etažni latniki v Pogodbi o medsebojnih razmerjih oziroma kar je določilo (nepravdno) sodišče.

Da lahko upravnik zahteva povrnitev stroškov opravljenega posla od etažnih lastnikov (tudi tistih, ki mu ugovarjajo), mora imeti ustrezno pravno podlago (pooblastilo) za njegovo izvedbo – predhodno soglasje kapitalske večine etažnih lastnikov ali odločbo sodišča. Trditveno in dokazno breme glede pravne podlage je bilo na tožnici, ki pa mu ta ni zadostila. Toženka je v tem sporu ugovarjala višini stroškov, tožnica pa bi morala pojasniti in dokazati, na kakšen način je prišla do iztoževanega zneska. Dokazati bi torej morala tudi, da so bili računi dobaviteljev in izvajalcev res izdani v zatrjevani višini. Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške rednega upravljanja (kljub toženkinemu ugovoru) ni predložila.

Senat je o pritožbi razpravljal na seji 8. 9. 2022. Ker po njegovi oceni ni bilo utemeljenih razlogov za opustitev dokaza z zaslišanjem udeležencev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 ter 42. členom ZNP-1 sprejet sklep, da se za odpravo kršitve opravi pritožbena obravnava. Skupni deli zgradbe v etažni lastnini so deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov posameznih delov (105. člen SPZ). Med njimi SZ-1 v 5. členu našteva stopnišča, vhodne vetrolove, hodnike, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostore za odlaganje odpadkov in druge prostore, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov. Lahko (ne nujno) pa etažni lastniki, če nekateri skupni deli služijo le nekaterim posameznim delom, te določijo kot posebne skupne dele (prim. 20. člen SZ-1). V skladu z 19. členom ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Ne glede na to določbo izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj ver

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da ureditev, o kateri so se dogovorili udeleženci, na najprimernejši način ureja pravni položaj atrijev.

Z ustanovitvijo etažne lastnine posamezni deli stavbe pridobijo položaj samostojne nepremičnine. Spremeni pa se tudi pravni položaj parcele - ta ni več samostojen predmet lastninske pravice pač pa postane skupni del stavbe v etažni lastnini in je (po ustreznih idealnih deležih) akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov. V primeru, da ima del zemljišča svojo parcelno številko in je določen kot sestavni del stanovanja, se šteje za del stanovanja in ne kot posebni skupni del. Ker gre za skupni del stavbe, zemljišče ni v samostojnem pravnem prometu in zato priposestvovanje ni mogoče.

V takem položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. Bistveno je, da ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe in s tem podlaga, da bi sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine spremenilo obstoječe zemljiškoknjižno lastninsko stanje. Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati in pridobivati dokazov, ki bi omogočili spremembo obstoječih zemljiškoknjižnih podatkov.

Postopek vpisa stavbe v kataster ni postopek, ki bi bil namenjen ugotavljanju, kdo naj bi bil dejanski lastnik določenih delov stavbe, pa tudi ne temu, kdo posamezne dele stavb ali dele skupnih prostorov dejansko uporablja in ima za tako uporabo pravni naslov oziroma tega naslova nima. V geodetskem postopku geometer zgolj izdela elaborat stavbe, ki vsebuje predpisane obrazce in v katerih se povzamejo podatki o številki stavbe ali dela stavbe, stanovanja, poslovnega prostora, dejanski rabi (ne pa o uporabi, torej o tem, kdo prostor uporablja), površini dela stavbe in o drugih okoliščinah, vsebovanih v obrazcih. Pripojitev pomožnih delov k posamičnim delom stavbe bi bila možna le v primerih, ko pomožni del spada k stanovanju ali drugemu samostojnemu prostoru samo, če je bilo ob delitvi tako izrecno določeno. Če posebnega dogovora ni bilo, spada med skupne dele in tako ne more predstavljati dela posameznega dela stavbe oziroma dela stanovanja ali poslovnega prostora.

Toženkino stanovanje je priključeno na sistem centralnega ogrevanja, ki je splošni skupni del stavbe in mora plačati del stroškov, ki odpade nanjo glede na velikost njenega solastniškega deleža na skupnih delih stavbe. Gre za fiksne stroške, ki nastanejo ne glede na to, ali toženka svoje stanovanje ogreva s centralno kurjavo ali ne.

Ob dejstvu, da je tožena stranka prepričljivo dokazala, da je svojo dolžnost natančnega obračuna stroškov ogrevanja skrbno opravljala in stroške obračunavala, tako tožnici, kot tudi preostalim etažnim lastnikom, ki so njene obračune kljub temu, da se tožničine trditve o oškodovanju smiselno nanašajo tudi nanje, sprejemali kot pravilne, ni podlage, da bi toženi stranki pripisali neskrbno (protipravno) ravnanje.

Odločilno je vprašanje, ali bi moral biti atrij zajet že v elaboratu, ki je podlaga za vpis stavbe v kataster stavb. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka določbe ZEN ne dajejo podlage za evidentiranje atrija, ki leži izven zunanjih obrisov stavbe (77. člen ZEN). Za opravljanje katastrskih vpisov, ki jih v postopku vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL zahteva sodišče, se uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, kolikor to ni v nasprotju z določbami 23a. člena (primerjaj prvi odstavek 23. člena ZVEtL). Po presoji pritožbenega sodišča 23.a člen ZVEtL ne vsebuje nobenih določb, ki bi izključevale uporabo prepisov o evidentiranju.

Iz določb SZ-1 nedvomno izhaja, da so skupni deli stavbe praviloma v solasti vseh etažnih lastnikov, drugačna ureditev, to je nastanek in obstoj posebnih skupnih delov, ki so solastnina zgolj nekaterih izmed njih, pa je predpisana kot izjema. Le ob soglasju vseh etažnih lastnikov, če določen del služi le nekaterim etažnim lastnikom, je mogoče oblikovanje posebnega skupnega dela.

Za odločitev o tožničini pravici do uporabe parkirnih mest bo treba najprej ugotoviti, ali je kupila poslovne prostore v taki zgradbi, da za pogodbeni stranki lahko veljajo določbe SZ in ali je že določeno funkcionalno zemljišče okrog sporne zgradbe, kako je določeno in ali je določeno v skladu s pogodbami, ki jih je sklepala tožena stranka. Pa tudi če so parkirna mesta okrog zgradbe del pravilno odmerjenega funkcionalnega zemljišča, revizija pravilno poudarja, da zahteva tožeča stranka samo izročitev štirih parkirnih mest v posest in to na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko in zato ne more biti odvisna od drugih lastnikov in uporabnikov zgradbe, če ti niso kupili pravice do parkirnih mest. Seveda pa bo morala tožeča stranka dokazati, da je resnično kupila pravico do uporabe parkirnih mest neposredno ob poslovni stavbi. Če tega ne bo dokazala, bo sodišče lahko samo deloma ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in ji omogočilo izključno uporabo štirih parkirnih mest kje drugje na parkirišču.