23. člen ZVEtL-1

Pri ugotavljanju povišanja solastniškega deleža v konkretnem primeru bi sodišči morali v skladu s 106. členom SPZ upoštevati uporabno vrednost podstrešja v razmerju do skupne vrednosti nepremičnine oziroma stavbe, kar je v skladu s tretjim odstavkom 182. člena SZ-1 in v konkretnem primeru obenem najprimernejša metoda za določitev solastniških deležev.

Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.

Dokazna pravila in domneve, ki se nanašajo na dokazovanje pravic na posameznih delih stavbe (19. do 22. člen) in na položaj skupnih delov stavbe (23. člen), sodišče uporabi le za presojo tistih spornih dejstev in pravic oziroma pravnih razmerij, o katerih še ni pravnomočno odločilo drugo sodišče oziroma pristojni organ. Če je o njih že pravnomočno odločil matični organ v matičnem postopku, je o predhodnih vprašanjih sodišče v tem postopku vezano na njihove pravnomočne odločbe. Pogoj pa je, da je sporno vprašanje, ki se izpostavi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, obseženo z objektivnimi, časovnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti odločbe, izdane v drugem postopku.

Glede objekta št. 281 ter delov št. 23, 24 in 25 je treba še upoštevati, da je bila z odločbo o izvzetju iz nacionalizacije v korist navedenih dveh stanovanj odrejena tudi trajna pravica skupne uporabe na drugih delih stavbe (pralnici, podstrešju, stopnišču in terasi). ZLDS, ki je veljal v času izdaje odločbe o izvzemu iz nacionalizacije, je v prvem odstavku 5. člena res, kot opozarja pritožba, določal, da imajo lastniki posameznih delov na skupnih delih stavbe trajno pravico uporabe. Termina "trajna pravica skupne uporabe" ni posebej opredeljeval. Glede na to, da sta v izreku odločbe o izvzemu iz nacionalizacije v konkretni zadevi hkrati dva različna izraza: "trajna pravica uporabe" in "trajna pravica skupne uporabe" je, ob upoštevanju že navedenega, življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje iz 67. točki obrazložitve. To je, da je "trajna pravica skupne uporabe" implicirala današnjo solastnino, "trajna pravica uporabe" pa današnjo izključno lastninsko pravico. Ta sklep podpirajo tudi določbe kasneje sprejetega ZPDS, ki je vsebinsko sledil ureditvi ZLDS, jezikovno pa v 4. členu opredelil, da imajo na skupnih delih stavbe v etažni lastnini etažni lastniki skupno trajno p

Odločitev sodišča prve stopnje je posledica pravilne materialnopravne razlage in vrednotenja 20. člena SZ-1 in 21. člena SZ-1 ter drugega in četrtega odstavka 5. člena SZ-1, ki ob upoštevanju pravne teorije in sodne prakse, določa funkcionalnost kot vrednostni temelj, s katerim se opredeljuje pravni institut posebnih skupnih delov zgradbe, ki so namenjeni skupni rabi več lastnikov posameznih delov. Zato je mogoče dilemo, ali neki element spada v posamezni skupni del ali med skupne dele, rešiti z njegovo namembnostjo. Namenska raba je torej osrednja sestavina vrednotenja, na podlagi katere posamezni etažni lastnik izkaže interesni in vrednostni temelj za uporabo posebnega skupnega dela - gre za enega ključnih dejavnikov, ki določa, kako lahko vsakokratni lastnik uporablja posamezni del. Namembnost spornega dela je v pohodni terasi, do katere je možen dostop le iz stanovanja št. 3. Gradbeni elementi, ki se nahajajo pod teraso in nad stropom stanovanja št. 2, so skupni del zgradbe, zato ni pravne podlage, ki bi dopuščala, da bi se za posebni skupni del zgradbe št. 6 vzpostavila solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov stanovanju št. 2.

Glede na to, da so stroške sanacije terase, ki je hkrati nadstrešek nad vhodom v stavbo, sanirali vsi etažni lastniki, pritožnica pa pravnega naslova, da je ob nakupu prostorov v stavbi kupila tudi teraso in shrambo pod stopnicami, ni izkazala (položaj kupljenih delov je bil razviden iz zemljiške knjige), česar v pritožbi tudi ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta dela 451 in 454 splošna skupna dela stavbe.

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Lastnina posameznega dela ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, ker je z njo neločljivo povezana solastnina na skupnih delih zgradbe in na zemljišču. Šele oboje skupaj tvori etažno lastnino, ki je prenosljiva samo kot celota. Pritožnik se ne pritožuje zoper I. točko izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj etažne lastnine. Ni oporekal niti temu, da je s prodajnimi pogodbami prenašal svojo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe. Jasno je, da je bila predmet teh prodajnih pogodb tudi solastnina na skupnih delih stavbe, četudi v določenih pogodbah ni bila izrecno opredeljena. Tudi v primeru navidezne solastnine (kot ene izmed oblik dejanske etažne lastnine) velja, da se (so)lastnina na skupnih delih in na pripadajočem zemljišču večstanovanjske stavbe lahko prenaša zgolj skupaj z lastninsko pravico na posameznem delu stavbe, zato skupnega dela prodajalec ne more zadržati zase.

Pojem skupni prostori, opredeljen v 5. členu SZ-1, opredeljuje tudi dovoze, klančine in podobno, kamor sodi tudi nakladalna rampa v poslovni stavbi, katere namen je dovoz tovornega materiala (prim. četrti odstavek 23. člena ZVEtL-1). Tako je lahko namenjena le skupni rabi vseh etažnih lastnikov (prim. tretji odstavek 105. člena SPZ). Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da rampa ne more biti v samostojnem prometu, saj je akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov in tako njihova solastnina.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Navedba, da gre za javno površino, je v nasprotju z ravnanjem pritožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko ni nasprotovala elaboratu in ugotovitvi, da je predmetna sporna parcela dovozna pot k navedenim trem stavbam.

Domneve glede skupnih delov stavbe ZVEtL-1 predpisuje v 23. členu. Namen teh domnev je, da se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine čim manj ukvarja s spori o tem, kateri deli so skupni deli ter kakšne vrste skupnih delov so, to ugotovi le toliko, kolikor je nujno potrebno za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, in s stopnjo verjetnosti. Stavbna pravica upravičencu omogoča, da ima na površini zemljišča ali pod njo v svoji lasti stavbo ali drugo zgradbo, trajno spojeno z zemljiščem, ter to zemljišče uporablja za te namene, lastnika zemljišča pa zavezuje, da mora to trpeti. Dejanski stanovi, v katerih lahko pride do ugotovitve stavbne pravice, so primeri, ko lastnik stavbe na presečni dan uveljavitve SPZ ni imel lastninske pravice na nepremičnini, na kateri oziroma nad (sem spadajo tudi nadzemno izbočeni deli stavb) ali pod katero se stavba nahaja, ker ni šlo za njeno pripadajoče zemljišče. Ključno je torej stanje na dan 1. 1. 2003.

Ugotavljanje položaja posebnih skupnih delov stavbe (oziroma kakšne vrste skupni del je posamezen skupni prostor), je predmet ugotavljanja v postopku ZVEtL-1, saj pojem skupni del stavbe kot predmet ugotavljanja v tovrstnem sodnem postopku določa 2. točka prvega odstavka 30. člena ZVEtL-1.

Določbo 23. člena ZVEtL-1, zlasti domnevo iz prvega in drugega odstavka tega člena, je sodišče prve stopnje uporabilo popolnoma pravilno; za zemljiško parcelo se šteje, da gre za pripadajoče zemljišče.

ZVEtL-1 v petem odstavku 23. člena določa, da se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine šteje, da so atriji sestavine posameznih delov stavbe, katerim pripadajo, zemljišče pod atriji pa je pripadajoče zemljišče stavbe. Evidentiranje atrijev kot sestavin posameznih delov stavbe (za kar se zavzema pritožnik) je omogočil šele ZKN, ki se je začel uporabljati 4. 4. 2022. Ker pa je sodišče prve stopnje že pred uveljavitvijo ZKN odredilo parcelacijo zemljišča, ki predstavlja zemljišče pod atriji, in so bile spremembe na podlagi pravnomočnega vmesnega sklepa (po uveljavitvi ZKN) že vpisane v kataster nepremičnin, nov vpis ni bil potreben, ker ni bilo očitnega neskladja med dejanskim stanjem in stanjem v katastru nepremičnin (prim. 28. člen ZVEtL-1) oziroma za nov vpis ni pravne podlage.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).

Po tretjem odstavku 12. člena SZ je pravica uporabe skupnih delov stavbe prešla v solastninsko pravico, ki pa je enako kot (predhodna) pravica uporabe vezana na lastnino posameznega dela stavbe. Ker je bilo podstrešje v postopku nacionalizacije skupni del stavbe, se je pravica skupne uporabe podstrešja lahko pridobila le skupaj s posameznim delom stavbe sorazmerno z deležem lastnika posameznega dela, izvzetega iz nacionalizacije. Kot skupni del stavbe torej ni mogel biti v samostojnem pravnem prometu.