8. člen SPZ

Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pr

Pogodba (v prvem odstavku 10. člena) določa, da mora najemnik vrniti po koncu najema nepremičnino v stanju, kot jo je prejel, a vendar mora po drugem odstavku 10. člena pustiti morebitne vgrajene naprave na nepremičnini, da le-te ohranijo svojo funkcionalnost in namembnost. Da je ograja naprava, pojasnjuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki pove, da je ograja (i) naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda oz. (ii) naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem. Povsem jasno je, da ograja ohrani to svojo namembnost in funkcionalnost le, če je postavljena.

Izpisi Geodetske uprave RS, na katere se je upnik skliceval v dopolnitvi predloga z dne 17. 6. 2025 in ponovno v pritožbi, niso ustrezen dokaz dolžnikove (so)lastninske pravice na predlagani nepremičnini, v zvezi s katero je dolžnik tudi v predloženih listinah naveden (zgolj) kot njen registrski lastnik (do 1/2). Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, ta nepremičnina niti ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak je v skladu z načeli stvarnega prava in določbami SPZ del (sestavina) zemljišča, tj. parcele, na kateri stoji stavba št. 2039, v kateri se nahaja zadevno stanovanje, ki je v katastru vpisano kot posamezni del št. 1 v stavbi št. 2039. Parcela pa, kot že navedeno, po podatkih zemljiške knjige ni v lasti dolžnika, ampak v lasti Mestne občine X (upnik izvršbe na to parcelo ni predlagal, v zvezi z njo pa tudi ni predložil listin iz tretjega odstavka 168. člena ZIZ oziroma izkazal vložitve tožbe iz petega odstavka 168. člena ZIZ).

Predlog se zavrne.

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sodna praksa ob sklicevanju na 22. člen Uredbe že pritrdila pravilnosti presoje, da je kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo v lasti lastnika oziroma uporabnika objekta, ki je zadolžen tudi za njegovo vzdrževanje in odpravljanje morebitnih poškodb. Prav tako se je že izrekla o tem, kaj je javna kanalizacija in kaj kanalizacijski priključek; in sicer je javna kanalizacija omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, kanalizacijski priključek pa je cevovod s pripadajočo opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje in s tem v lasti ter upravljanju lastnika objekta. To pomeni, da je izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost, ki bremeni lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije (v skladu s soglasjem izvajalca javne službe). Zato gre pri obveznosti popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe, za obveznost lastnikov zgradbe, ne pa za obveznost izva

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Načelo poštenega izvrševanja pravic zarisuje meje pri uveljavljanju interesov udeležencev pravnih razmerij, ki morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Trmasto in črkobralsko vztrajanje pri "pravici", ki jo je udeleženec pravnega razmerja (toženka) dosegel zgolj zaradi napake državnega organa, pri čemer se zaveda, da sam ni imel volje, da pridobi lastninsko pravico na objektih in zemljiščih okrog njih, ne pomeni poštenega izvrševanja pravice. Takega ravnanja ni mogoče označiti drugače kot uveljavljanje svojih interesov na račun tožnika preko dovoljenih / poštenih meja.

Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek. Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more

Iz same definicije stavbne pravice, opredeljene v prvem odstavku 256. člena SPZ, ni moč izpeljati ugotovitve, da bi se stavbna pravica, ki pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali tujo nepremičnino (pojem zgradbe lahko med drugim predstavljajo tudi parkirna mesta) raztezala tudi na drugo zgradbo, ki že stoji na isti nepremičnini.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu. Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Ker zapuščinski postopek ne more biti namenjen ugotavljanju lastninske pravice med zapustnikom (oz. dediči) in tretjim, tudi sodišče ne more z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju nadomestiti samega pridobitnega načina, četudi (bi) obstaja(la) volja zemljiškoknjižnega lastnika.

Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.