266. člen SPZ

Glede na to, da so najprej tožnikova pravna prednika in za njima tožnik posest nastopili na podlagi darilne pogodbe, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice; da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe uporabljali navzven vidno in kot lastniki ter da niti zemljiškoknjižna lastnika niti kdo drug v času trajanja priposestvovalne dobe ni nasprotoval njihovi uporabi, kakor tudi ne oporekal njihovi lastninski pravici, so tako tožnikova pravna prednika kot tožnik upravičeno verjeli, da so lastniki sporne nepremičnine. Tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz neprerekanih navedb tožnika izhaja, da je bila zaščitena kmetija zaznamovana v letu 1996. Ker je tožnik lastnik parcele postal v letu 1993, kasnejša izpolnitev pogojev za pridobitev statusa zaščitene kmetije in razglasitev nepremičnine za del zaščitene kmetije ni mogla za nazaj poseči v njegovo lastninsko pravico

Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.

Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.

V primeru ustanovitve stvarne služnosti na solastni stvari je potrebno soglasje vseh solastnikov, medtem ko je posamezni solastnik upravičen ustanoviti služnost užitka oziroma rabe neodvisno od volje preostalih solastnikov, v mejah svojega solastniškega deleža.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik toženki vseskozi prerekal posest spornih nepremičnin in jo pozival na ureditev spora. Tako nikakor ne zdrži trditev, da ni imela razloga, da bi pomislila na okoliščine, ki bi kazale, da sporni nepremičnini nista njeni. Če je tožnik v letu 1980 nasprotoval poteku meje in če je v letu 1986 nasprotoval toženkinemu mirnemu uživanju posesti, bi se od povprečno skrbne osebe pričakovalo, da okoliščine glede posesti in lastninske pravice preveri, pa toženka tega ni naredila. Je pa to kasneje storil tožnik. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je povsem življenjsko, da je tožnik, ko je videl, da toženka kljub njegovim večletnim opozorilom ne namerava spoštovati njegove lastninske pravice, v letu 2007 angažiral geodeta, ki je njegove navedbe potrdil, kasneje v letu 2019 pa sprožil še sodni postopek, saj je videl, da ne bo prišlo do mirne rešitve spora.

Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana. Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke. V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič. Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno. Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe. Ne drži, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o

Stvarna služnost se s priposestvovanjem pridobi na podlagi samega zakona (na originaren način), ko so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za njeno pridobitev. Ker SPZ (v 266. členu) določa, da če so stvarne pravice bile pridobljene že pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, opredelitev vsebine stvarne služnosti po SPZ in ZTLR pa je enaka, je tudi pravilno pojasnilo, da v času ZTLR pridobljena stvarna služnost v enaki vsebini ostaja v veljavi.

Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9, ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je pravna prednica tožnikov pridobila lastniško pravico na delu nepremičnine s priposestovanjem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke pridobile lastninsko pravico na izviren pridobitni način.

Neizkaz pravnega temelja ne izključuje dobre vere, na obstoj dobre vere v časovno oddaljenih obdobjih (in spričo zapostavljenosti pomena zemljiške knjige v družbenem sistemu) je mogoče sklepati tudi na podlagi dolgotrajne posesti, ki ji zemljiškoknjižni lastnik ni z ničimer nasprotoval. V takih primerih, kot je obravnavani, ko pridobitev posesti sega v obdobje pred več desetletji, bi bilo pogojevanje priposestvovanja s posestnikovim vedenjem o izvornem poslu pretirano strogo. Ker za celotno obdobje vse do vložitve tožbe (80 let) toženka ni izkazala okoliščine, ki bi kazala na to, da je sama ali njena zemljiškoknjižna prednica izvrševala posestna ravnanja ali vsaj nasprotovala izvrševanju posesti tožnice ali njenih prednikov, je prepričljiv dokazni zaključek, da so tožnica in njeni predniki vsaj od 1909 izvrševali nemoteno posest sporne nepremičnine.

Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Pri presoji dobre vere je pomembno tako ravnanje posestnika kot ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Njuno ravnanje je treba presojati v luči temeljnih načel – skrbnosti ter vestnosti in poštenja. Ne v času nakupa ne kasneje ni bilo okoliščin, ki bi pri tožnici lahko vzbudile dvom o tem, da ograjena zelenica ni del pripadajočega zemljišča k stanovanjski hiši.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Skrbnost in dobra vera priposestvovalca se morata presojati glede na dane družbene razmere. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki n

Ob neprerekanih trditvah tožnikov glede začetka izvrševanja posesti s strani tožnikovih pravnih prednikov in načina izvrševanja posesti, povzetih zgoraj (zaradi česar teh dejstev glede na določbo prvega odstavka 214. člena ZPP sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ugotavljati), iz katerih nedvomno izhaja, da so bili pravni predniki tožnikov ves čas prepričani, da so lastniki sporne nepremičnine, ter ob upoštevanju, da toženec ni niti zatrjeval, da pravni predniki tožnikov niso bili dobroverni (podal ni niti nobenih trditev, da je bil pravnim prednikom tožnikov s strani pravnih prednikov toženca dan povod za dvom o obstoju njihove dobrovernosti) in torej tudi glede njih ni uspel izpodbiti dobre vere, je ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da sta bila tudi tožnika dobroverna, o čemer so podani razlogi še v nadaljevanju, moč zaključiti, da so bili izpolnjeni pogoji o izrednem priposestvovanju po ZTLR, saj je skupaj z vštetjem časa, ko so imeli predmetno parcelo v posesti pravni predniki tožnikov, pa do 31. 12. 2002 zagotovo preteklo več kot 20 let.

Dobroveren lastniški posestnik je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. V opravičljivi zmoti je, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari.

Zakonsko določilo 272. člena ZIZ poleg izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka pogoje za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka določa alternativno. Zaradi precedenčnega učinka Ustavne odločbe Up 275/97 mora biti dodatno izpolnjen pogoj reverzibilnosti, torej vzpostavitve v prejšnje stanje, ni pa nujno, da je odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Zadošča že verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob tem mora sodišče pri tehtanju upoštevati restriktivno naravo začasnih odredb.

Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.

Upnikova hipoteka je bila ustanovljena 1997 v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, skladno s katerim pa sodno uveljavljanje te pravice ni bilo omejeno zato upnikova hipoteka ni mogla ugasniti.