325. člen ZPP

Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.

Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka dolžnikov B. B. in C. C. z dne 22. 10. 2025 pravilno zavrglo, saj je le-ta nedovoljen. Dolžnika namreč v njem nista zatrjevala nobenega novega dejstva v zvezi s samo terjatvijo, ki v času vložitve prejšnjih ugovorov še ne bi obstajalo. Tudi v tem ugovoru po roku sta dolžnika prerekala pravilnost upnikovega obračuna terjatve, in zatrjevala, da je bila terjatev že v celoti poplačana oziroma celo preplačana, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v ugovoru po roku. Poleg tega je o takšnem ugovoru po roku dolžnikov že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom z dne 14. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1270/2022 z dne 22. 11. 2022. Podana je torej tudi procesna ovira res iudicata.

Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči. Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave ni šlo za ugotavljanje pravilne vsebine spornih predpisov niti za presojo skladnosti Uredbe z ZVO-1 in Ustavo, pač pa za presojo o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer, ali je tožena stranka s sprejetjem in svojim tolmačenjem Uredbe ter z vzpostavitvijo sistema ravnanja z odpadno embalažo, kot je veljal v relevantnem obdobju, ravnala protipravno v smislu 26. člena Ustave, tj. ali je hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde. Uveljavitev spornega sistema ravnanja z odpadno embalažo ne dosega standarda najhujših kršitev ustavnih določb oziroma temeljnih civilizacijskih standardov na škodo tožeče stranke kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ker je teža odpadne embalaže, ki nastane po uporabi embalaže, ki so jo dali na trg zavezanci, s katerimi ima posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, večja od teže embalaže, ki so jo ti zavezanci dali na trg, in ker sistem ravnanja z odpadno embalažo v vtoževanem obdobju ni omogočal ugotavljanja natančnih količin odpa

Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIZ denarno kazen odredi le v primeru iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (tj. v primeru prepovedi dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepovedi, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). V tem primeru ne gre za izdajo takšne začasne odredbe, zato predlog za odreditev denarne kazni ni utemeljen. Kadar sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že po naravi stvari namreč sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem o delu predloga sploh ni bilo odločeno. Če stranka meni, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko skladno z določbami ZPP predlaga sodišču izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Sklep lahko dopolni le tisto sodišče, ki je takšno napako zagrešilo, in to le na predlog stranke.

Vsebina izločitvenega zahtevka je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. V primeru izločitvenega zahtevka, ki ga ima oseba, ki je s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, se poleg ugotovitve, da je izločitvena pravica priznana, zahteva tudi ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik. Ugotavljanje, kdo so (dokončni) dediči po zapustniku, ki je izločitveni upnik v stečajnem postopku, ni predmet stečajnega postopka, temveč zapuščinskega postopka. Prav tako ni predmet stečajnega postopka ugotavljanje, ali je nastala skupnost dedičev, niti ugotavljanje imen sodedičev. Sodna praksa se je že opredelila, da se v takem primeru odločba (v izreku) glasi na poimensko še nedoločene dediče.

Dolžnik v stroškovniku ni priglasil stroškov pristopa na narok, kar pomeni, da jih ni uveljavljal in zaradi tega niso podani pogoji za izdajo dopolnilnega sklepa.

Tožeča stranka je namreč šele z vročitvijo ji sklepa o dodatnih stroških postopka izvedela, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh stroških, ki jih je priglasila v vlogi dne 6. 3. 2025. Posledično tako njenega predloga za dopolnitev ni moč šteti za prepoznega.

Stroški začasnega zastopnika so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP) in se o njih (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi. Ker pa ti stroški v času izdaje sodbe po višini še niso bili znani, ne morejo biti predmet izdaje dopolnilnega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih, pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni.

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Temeljno opravilo v postopkih zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), saj se je treba zavedati, da nasproti pravicam insolventnega dolžnika stojijo pravice upnikov, da prejmejo (vsaj delno) poplačilo svojih dospelih terjatev. Ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora dolžnik izkazati, da obstajajo resne možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja. Zato mu ZFPPIPP v drugem odstavku 236. člena nalaga, da že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja predloži ustrezne listine, ki takšno resno možnost uspešnega finančnega prestrukturiranja izkazujejo in so opredeljene v 1. do 4. točki drugega odstavka 236. člena ZFPPPIPP. To pomeni, da mora dolžnik že izvajati določene aktivnosti za svoje finančno prestrukturiranje in odpravo insolventnosti, zaradi česar je določen tudi kratek tridnevni rok za dopolnitev dolžnikove zahteve za odložitev odločanja za predložitev manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Navedeni rok glede na izrecno zakonsko določbo iz četrtega odstavka 236. člena ZFPPIPP ni podalj

Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodna odločba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče, in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni oziroma znani. Dediči so v ta individualni delovni spor vstopili na podlagi zakona, svojemu procesnemu nasledstvu se ne morejo upreti, zato nanje preidejo pravice umrlega tožnika, ne da bi za to bila potrebna posebna izjava. Zmotno je zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kdo so dediči po pokojnem tožniku. Ker je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tožečo stranko kot dediče po pokojnem tožniku, ni razloga za izdajo dopolnilnega sklepa skladno z določbo 325. člena v povezavi s 332. členom ZPP.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo 155. člen ZPP in tretji toženki priznalo pravdne stroške za pripravljalne vloge, ki vse niso bile potrebne za pravdo.

Tožena stranka v pravočasnem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa utemeljeno navaja, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njenih priglašenih stroških odgovora na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče z dopolnilnim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.