327. člen ZPP

Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo 157. člena ZPP. Tožnica je toženko z opominom pred tožbo pozvala, naj ji plača za parkiranje, in bi bila toženka, če bi dvignila pošto, seznanjena s terjatvijo. Razloga za to, da ni dvignila pošte, toženka ni navedla. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da bo dvignil nanj naslovljeno priporočeno poštno pošiljko, zato dejstvo, da toženka pošte z opominom pred tožbo ni dvignila, ne more biti njej v korist. Pravilno je ravnanje upnika, da v primeru, ko se dolžnik ne odzove na poziv za plačilo, sproži sodni postopek. In tako je ravnala tožnica. Toženka se je plačilu terjatve po sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine upirala; vložila je ugovor, v katerem je navedla le, da ne ve, za kakšno terjatev gre. V sklepu o izvršbi so bili navedeni podatki o upniku in bi se toženka lahko pri njem pozanimala, kaj terja od nje. Zastopal jo je odvetnik, ki je moral vedeti, da se bo v primeru ugovora zadeva obravnavala v pravdnem postopku. V pravdnem postopku je toženka tožbeni zahtevek pripoznala le v neznatnem delu: od vtoževanih 158,60 EUR samo 5 EUR. Glede na obrazloženo ni mogoče šteti, da toženka ni dala povoda za tožbo, niti da

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Temeljno opravilo v postopkih zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), saj se je treba zavedati, da nasproti pravicam insolventnega dolžnika stojijo pravice upnikov, da prejmejo (vsaj delno) poplačilo svojih dospelih terjatev. Ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora dolžnik izkazati, da obstajajo resne možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja. Zato mu ZFPPIPP v drugem odstavku 236. člena nalaga, da že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja predloži ustrezne listine, ki takšno resno možnost uspešnega finančnega prestrukturiranja izkazujejo in so opredeljene v 1. do 4. točki drugega odstavka 236. člena ZFPPPIPP. To pomeni, da mora dolžnik že izvajati določene aktivnosti za svoje finančno prestrukturiranje in odpravo insolventnosti, zaradi česar je določen tudi kratek tridnevni rok za dopolnitev dolžnikove zahteve za odložitev odločanja za predložitev manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Navedeni rok glede na izrecno zakonsko določbo iz četrtega odstavka 236. člena ZFPPIPP ni podalj

Predlog je delno nedovoljen, delno pa nepopoln.

Če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba. Pravice iz priznanega zadrževanja v RS nastanejo šele z izdajo odločbe, ne glede na to, kdaj so se izpolnili pogoji, ki narekujejo dovolitev zadrževanja. Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivna, s tem pa ima pravne učinke za naprej. Z dopolnilno sodbo je sodišče zavrnilo še tožnikovo tožbo delu zahtevka, da se dovoli zadrževanje tožeče stranke v RS v obdobju pred izdajo sodbe, s katero je bilo dovoljeno zadržanje.

Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno. Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odst

Sodišče prve stopnje je ob podani krivdni odgovornosti toženke (predvsem ker ni zagotovila ustrezne delovne obutve) pravilno štelo, da je upoštevaje 179. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ tožnikov soprispevek v deležu 30 odstotkov. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se ni gibal dovolj pazljivo in da je pri sestopu s tovornega vozila izvajal več operacij hkrati (premikanje, obrat, prijem stranice in sestop na lestev), ni dokazno podprta. S tem povezana dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo iz mnenja sodne izvedenke za varstvo pri delu in izpovedi samega tožnika. Tožnik je v tožbi utemeljil svoj zahtevek za plačilo premoženjske škode na način, da je navedel število pregledov (voženj), ki jih je opravil, in višino kilometrine, na podlagi katere je izračunal skupni znesek, ki ga zahteva za potne stroške, povezane z zdravljenjem. Kot dokaz je predložil izpise poti. Sodišče prve stopnje je zmotno njegovo trditveno podlago štelo za nezadostno. Prav tako zmotno je štelo, da je tožnik z dodatnimi navedbami (število kilometrov) in predložitvijo dodatnih dokazov prekludiran. Pripravljalno vlogo, ki vsebuje t

V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred začetkom dokazovanja z izvedencem je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse kar opazi in dožene in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke (251. člen ZPP). Nikakor pa glede postavitve vprašanj ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba. V skladu s 325. členom ZPP lahko sodišče na predlog stranke, ki ga mora slednja podati v 15. dneh od prejema sodbe, sodbo dopolni, v kolikor ni odločilo o celotnem zahtevku stranke. Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).

Presoja, ali tožniku pripada zgolj sorazmerni del regresa ali celoten, je odvisna od poprejšnje presoje zastaranja tožbenega zahtevka za čas pred 15. 8. 2014, o čemer pa sodišče prve stopnje še ni odločilo in mora sprejeti dopolnilno sodbo.

Kot je toženka izrecno ugovarjala, je treba pri odločanju o reparaciji za čas po prenehanju delovnega razmerja upoštevati dohodke, ki jih je tožnik imel, pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v letu 2019 (po prenehanju delovnega razmerja) prejemal nadomestila plače (nadomestilo za primer brezposelnosti). Z razliko od reparacije za leta, ko je bil tožnik formalno v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ki je bilo zlorabljeno, tako da se za dejanskega delodajalca šteje toženka, je za čas po prenehanju delovnega razmerja za odločitev bistveno, kakšen je bil tožnikov status po posameznih obdobjih (prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, delavec drugega delodajalca) in kakšni so bili njegovi prejemki. Tega sodišče prve stopnje konkretno ni ugotovilo. Podobno kot glede reparacije velja za regrese za letni dopust. Odločitev o zahtevku iz tega naslova je odvisna ne le od tega, v kakšni višini je bil tožniku regres za letni dopust že izplačan, ampak tudi od zaposlitvenega statusa tožnika, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskemu zahtevku. V zvezi s tem je tožnik navede

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja krivdno. S tem, ko tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo in ob obstoju vsakodnevne prakse, skladno s katero so delavci sami reševali smetnjak, ki se je zataknil oziroma je zdrsnil v korito, je ravnala protipravno. To protipravno ravnanje, v zvezi s katerim se toženka ni razbremenila krivde, je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je po reševanju smetnjaka sestopil s stopnice vozila.

Pogodbeno razmerje tožnika z A., d. o. o. je bilo z nezakonitim poslovnim modelom zlorabljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022) in je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje pri A., d. o. o. prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri A., d. o. o.

Tožnica kot občinska svetnica, sodnica porotnica oziroma kandidatka za direktorico doma starejših občanov ni bila absolutna javna oseba. Posameznikova zasebnost je najstrožje varovana in za poseg vanjo mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada. Interesa javnosti za seznanitev s posredovanimi oziroma objavljenimi odločbami ni bilo, saj njihova vsebina ni v ničemer povezana s tožničinim opravljanjem navedenih funkcij. Ni res, da je poseg v čast in dobro ime možen zgolj z izjavo o neresničnih dejstvih. Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Drugače kot pri dejstvih bo pri presoji mnenj in vrednostnih sodb protipravnost izključena, če posameznik pri njihovi podaji ni imel zaničevalnega namena. Pri tem morajo tudi mnenja imeti vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jih je mogoče šteti kot upravičene kritike. Nedopustne so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe. Toženec je posla

Pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca prve toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec. Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec prve toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega

Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita. Toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo.

O zahtevku, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano dopolnilno sodbo, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 23. 1. 2019 na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno. Pravnomočno je bilo odločeno le o zahtevku, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo do vključno 23. 1. 2019; zavržena je bila tožba z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, ki ni isti zahtevek kot zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki dne 23. 1. 2019 na podlagi te nezakonite odpovedi ni prenehalo.