332. člen ZPP

Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.

Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, s katerim je obrazložitev sklepa z dne 3. 3. 2025 dopolnilo z dolžnikovimi navedbami, ki jih je podal v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, ter navedbami upraviteljice, ki so iz obrazložitve sklepa z dne 3. 3. 2025 pomotoma izpadle. V dopolnitvi obrazložitve je le natančneje navedlo dolžnikove zdravstvene težave in njegove dolgove, ki pa jih je pri sprejetju odločitve upoštevalo. Podatek Upravne enote o tem, da je bil dolžnik zaveden kot lastnik oziroma uporabnik navedenega motornega vozila v obdobju od 14. 1. 2020 do 14. 1. 2025, ne predstavlja zgolj indica ali dvoumnega podatka o lastništvu vozila, kot to trdi pritožnik, temveč gre za uraden podatek iz registra motornih vozil. Zato je bilo postopanje upraviteljice pravilno in skladno z določbami ZFPPIPP.

Če je vsebina sklepa nejasna do te mere, da onemogoča njegov nedvoumen prenos v zemljiško knjigo, ne more iti za očitno napako v smislu določb o popravnem sklepu, temveč za vprašanje vsebinske pravilnosti ali jasnosti sklepa o dedovanju, ki presega okvir instituta poprave očitnih pomot.

Pritožba je utemeljena že iz razloga, ker dolžnica niti nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o ugovoru, obstoj pravnega interesa pa je procesna predpostavka za meritorno presojo. V času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru je bila namreč oprava izvršbe (z izrekanjem denarnih kazni) že pravnomočno ustavljena, kar pomeni, da se sklep o izvršbi zoper dolžnico v obravnavani zadevi v nobenem primeru ne bo več izvrševal. Drži sicer, da so bili dolžnici s sklepom o izvršbi naloženi v plačilo tudi upnikovi stroški izvršilnega predloga, vendar pa to dejstvo samo zase pravnega interesa dolžnici za vsebinsko odločanje o ugovoru še ne daje. Bistvo izvršbe je namreč opravljanje neposrednih izvršilnih dejanj zoper dolžnika z namenom uveljavitve upnikove terjatve, v tej zadevi pa se izvršba v nobenem primeru ne more več opravljati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi, zaradi pomanjkanja dolžničinega pravnega interesa, šteti kot nedovoljen in ne o njem vsebinsko odločati, kot je storilo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa.

Res imata osnovni in popravni sklep isto opravilno številko, datum in tudi štirimestno številko pred opravilno številko. Kljub temu pa ne drži, da ni mogoče razbrati, ali gre za en sam sklep, ali za dva različna sklepa. Navedeno namreč povsem jasno izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, konkretno iz poimenovanja odločbe, ki se popravlja. Poleg opravilne številke I 1982/2025 in datuma izdaje 15. 9. 2025 je namreč v izreku navedeno tudi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom popravilo sklep o izvršbi. Tako ne more biti dvoma, da gre za dva različna sklepa (sicer z isto opravilno številko in datumom izdaje), sklep o izvršbi in popravni sklep. Glede na pojasnjeno izpodbijani sklep ni nerazumljiv, bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIZ denarno kazen odredi le v primeru iz 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (tj. v primeru prepovedi dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepovedi, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev). V tem primeru ne gre za izdajo takšne začasne odredbe, zato predlog za odreditev denarne kazni ni utemeljen. Kadar sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že po naravi stvari namreč sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem o delu predloga sploh ni bilo odločeno. Če stranka meni, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko skladno z določbami ZPP predlaga sodišču izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Sklep lahko dopolni le tisto sodišče, ki je takšno napako zagrešilo, in to le na predlog stranke.

Vsebina izločitvenega zahtevka je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. V primeru izločitvenega zahtevka, ki ga ima oseba, ki je s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, se poleg ugotovitve, da je izločitvena pravica priznana, zahteva tudi ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik. Ugotavljanje, kdo so (dokončni) dediči po zapustniku, ki je izločitveni upnik v stečajnem postopku, ni predmet stečajnega postopka, temveč zapuščinskega postopka. Prav tako ni predmet stečajnega postopka ugotavljanje, ali je nastala skupnost dedičev, niti ugotavljanje imen sodedičev. Sodna praksa se je že opredelila, da se v takem primeru odločba (v izreku) glasi na poimensko še nedoločene dediče.

Stroški začasnega zastopnika so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP) in se o njih (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi. Ker pa ti stroški v času izdaje sodbe po višini še niso bili znani, ne morejo biti predmet izdaje dopolnilnega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi odločilo o vseh potrebnih zahtevkih, pogoji za izdajo dopolnilne sodbe niso izpolnjeni.

Temeljno opravilo v postopkih zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), saj se je treba zavedati, da nasproti pravicam insolventnega dolžnika stojijo pravice upnikov, da prejmejo (vsaj delno) poplačilo svojih dospelih terjatev. Ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora dolžnik izkazati, da obstajajo resne možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja. Zato mu ZFPPIPP v drugem odstavku 236. člena nalaga, da že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja predloži ustrezne listine, ki takšno resno možnost uspešnega finančnega prestrukturiranja izkazujejo in so opredeljene v 1. do 4. točki drugega odstavka 236. člena ZFPPPIPP. To pomeni, da mora dolžnik že izvajati določene aktivnosti za svoje finančno prestrukturiranje in odpravo insolventnosti, zaradi česar je določen tudi kratek tridnevni rok za dopolnitev dolžnikove zahteve za odložitev odločanja za predložitev manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Navedeni rok glede na izrecno zakonsko določbo iz četrtega odstavka 236. člena ZFPPIPP ni podalj

Po ZVEtL-1 se vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno, z učinki materialne pravnomočnosti, kar pomeni, da, upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti, udeleženci postopka nimajo pravdne poti. Pot pravde imajo na razpolago le tisti, ki v postopku niso sodelovali in o njem niso bili obveščeni.

Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodna odločba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče, in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni oziroma znani. Dediči so v ta individualni delovni spor vstopili na podlagi zakona, svojemu procesnemu nasledstvu se ne morejo upreti, zato nanje preidejo pravice umrlega tožnika, ne da bi za to bila potrebna posebna izjava. Zmotno je zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kdo so dediči po pokojnem tožniku. Ker je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tožečo stranko kot dediče po pokojnem tožniku, ni razloga za izdajo dopolnilnega sklepa skladno z določbo 325. člena v povezavi s 332. členom ZPP.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Čeprav je drugi toženec odgovor na tožbo vložil pred uveljavitvijo novele ZOdv-G, ko je še veljala zakonska določba o znižanju plačila v primeru zastopanja na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, je z vidika odmere stroškov postopka bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo. Kot izhaja iz obširne sodne prakse, šele takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

Sodišče je utemeljeno štelo, da je toženec s plačilom 17. 5. 2024 poravnal sodno takso za postopek po tar. št. 2111 ZST-1 in ne za pritožbo po tar. št. 2121 ZST-1. Pravilen je dokazni zaključek sodišča v 6. točki obrazložitve sklepa, da toženec v roku za plačilo sodne takse za pritožbo, ki se je iztekel 21. 5. 2024, te takse ni plačal in ker skladno s 3. odstavkom 105.a člena ZPP niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodih taks, je potrebno šteti, da je toženec umaknil pritožbo zoper sodbo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo o pritožbi vloženi zoper sklep Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024 odločiti Vrhovno sodišče RS. V primeru pritožbe zoper sodbo oziroma zoper sklep gre za redno pravno sredstvo, ki se vloži zoper sodne odločbe izdane na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa so možna zgolj izredna pravna sredstva. Tožnica je vložila pritožbo (redno pravno sredstvo) zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v prvem odstavku 343. člena med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.

Za kvalifikacijo vloge ni odločilno poimenovanje, temveč njena vsebina. V zapuščinskem postopku se sme pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje vložiti v roku 15 dni od njegove vročitve. Gre za zakonski prekluzivni rok, zato z njegovim pretekom stranka izgubi pravico do vsebinskega odločanja o pritožbi.

Neutemeljene so dolžnikove pritožbene navedbe, da parcela 558/3 ni bila ocenjena s cenitvijo izvedenca gradbene stroke, zaradi česar naj bi jo sodišče prve stopnje neutemeljeno dodalo. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje o tržni vrednosti je namreč razvidno, da je cenilec gradbene stroke ocenil tržno vrednost dolžnikovega solastniškega deleža pozidanih stavbnih zemljišč in gradbenih objektov (parcel 558/1, 558/2, 558/3 in 559/2). Tudi iz obrazložitve izpodbijanega dopolnilnega sklepa (glej 4. točko obrazložitve) izhaja, da je vrednost parcele 558/3 že zajeta v skupni vrednosti vseh nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom k I. točki izreka sklepa o tržni vrednosti dodalo pomotoma izpadlo parcelo 558/3.

O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna. Na nastop pravnomočnosti ne vpliva izdaja sklepa o fikciji umika pritožbe. Prepozno vlogo za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških je treba zavreči.