40. člen ZNP-1

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP

Splošno pravilo ZNP-1 iz prvega odstavka 40. člena, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, se v skrbniškem postopku ne uporablja. Pravilo se uporablja le, če zakon ne določa drugače, za postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo pa zakon vsebuje posebna pravila, v 70. členu. V prvem odstavku 70. člena ZNP-1 je uporabljen izraz "stroški postopka", kar jasno vključuje vse stroške - tako skupne stroške kot stroške udeleženca. Enak izraz je uporabljen v naslovu 40. člen, v katerem so določena ločena pravila za razporeditev skupnih stroškov postopka in stroškov udeležencev.

Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi po uradni dolžnosti v postopek pritegnilo sodno izvedenko, in sicer zaradi varstva pravic in koristi ml. otrok, v skladu s prvim odstavkom 55. člena Zakona o nepravdnem postopku. Zato je tudi plačilo nagrade izvedenki izvedlo iz sredstev sodišča. Slednje pa še ne pomeni, da udeleženca postopka nista dolžna kriti nastalih stroškov.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetni postopek tekel izključno kot posledica ravnanja prvega in druge nasprotne udeleženke, ki sta v zapuščinskem postopku nasprotovala, da je predlagateljica hči pokojnega in s tem njegova dedinja.

V drugem odstavku 70. člena ZNP-1 je določeno, da če sodišče ugotovi, da oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, postopek pa se je začel na predlog CSD ali po uradni dolžnosti, se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Ob upoštevanju slednjega, če sodišče ugotovi, da ima ta oseba sredstva in premoženje, se ti stroški ne krijejo iz sredstev sodišča, ampak jih je dolžna nositi oz. povrniti ta oseba, v korist katere se je vodil postopek (prvi odstavek 70. člena ZNP-1).

ZDZdr v 75. členu določa med drugim še naslednje, kar je v tem primeru relevantno: Ne glede na prvi odstavek tega člena se za postopke sprejema v varovani oddelek brez privolitve za osebe, ki so že nameščene v socialno varstvenem zavodu, smiselno uporabljajo določbe od 60. do 68. člena tega zakona, ki urejajo postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih. V prvem odstavku 61. člena pa ZDZDr določa, da postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Zato ni relevanten pritožbeni očitek o tem, da predloga za podaljšanje namestitve v varovani oddelek za g. C. ni podala upravičena oseba. Sodišče prve stopnje mora biti res pozorno na to, da so vsi subjekti pravilno zastopani, vendar v konkretnem primeru predlog ne glede na morebitno hibnost glede zastopanja predstavlja način, na katerega je sodišče izvedelo za potrebnost oprave predmetnega postopka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagateljica s stopnjo verjetnosti izkazala razlog za položitev sodnega depozita, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpolnjenost pogojev za sodni depozit preverilo hitro in na podlagi verjetnosti ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pri odločitvi o stroških sodišče pravni standard prostega preudarka zapolni skozi tehtanje okoliščin primera (npr. razlogi za postopek, interes, premoženjsko stanje udeležencev, koristi otrok, varstvo koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, procesna racionalnost udeležencev, obseg stroškov, krivda, uspeh, naključje...), ki jih mora ovrednotiti v smislu pravičnosti.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

ZNP-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kadar je predlog v zadevi iz 50. člena ZGD-1 utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če zakon ne določa drugače.

Predlagatelj niti v umiku predloga niti v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso pomembni.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženec) izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.

Zatrjevano dejstvo, da sta stranki sklenili stavkovni sporazum in da je izpodbijani akt prenehal veljati, ne pomeni izpolnitve zahtevka.

Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila.

Naravi nepravdnega postopka postopka oziroma ureditvi medsebojnih razmerij udeležencev so prirejena tudi posebna pravila o plačilu stroškov postopka. V skladu s 40. členom ZNP-1 vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Glede postopka za ureditev meje ZNP-1 v 173. členu vsebuje izrecno določbo o delitvi skupnih stroškov, in sicer da te krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko o stroških postopka odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka.

Procesna situacija, ko je sodišče znižalo taksno obveznost, ne pomeni, da obveznost po plačilu sodne takse za zavezanko ne velja, kot tudi ne, da je z ugovorom uspela. Tudi sicer pa v nepravdnem postopku ne gre za to, kateri udeleženec/stranka bo/je uspel/a, temveč za interes udeležencev za ureditev pravnih razmerij. V nepravdnem postopku plačila stroškov ni mogoče vezati na uspeh.