3. člen ZVEtL-1

Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.

Obstoj oz. določitev etažne lastnine na stavbi ni vprašanje, od katerega bi bilo odvisno določanje pripadajočega zemljišča k tej stavbi.

Predlagatelja sta svoj predlog tekom postopka spremenila in namesto delitve nepremičnine predlagala ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ni pomembno, da sta to storila šele po izdelavi strokovnega mnenja izvedenke urbanistične stroke. Za tak predlog sta predlagatelja legitimirana na podlagi 1. točke 46. člena ZVEtL-1.

Namembnost zemljišča mora biti utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika.

Dogovor o določitvi rabe dela stavbe ne pomeni spremembe pravne narave tega dela stavbe iz skupnega v več posameznih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Dejanska ureditev določenega dela kaže kvečjemu na ureditev načina rabe stanovanjske hiše v luči (sedanjega) 32. člena SZ-1. Sporazum o načinu rabe skupnih delov etažnim lastnikom ne preprečuje, da uporabljajo točno določen del podstrešja, ki je ohranil status skupnega dela stavbe najmanj od nacionalizacije dalje.

Tar. št. 24 OT ureja odmero stroškov v postopku za sodno ureditev meje in določitev najemnika, dovolitev nujne poti, ustanavljanje služnosti, obenem pa se uporablja tudi za druge nepravdne postopke, ki niso zajeti v ostalih tarifnih številkah. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 je specialen nepravdni postopek, ki ga v tar. št. 23 OT ni najti. Zato ga je treba uvrstiti med t. i. druge nepravdne postopke po tar. št. 24. Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša. V tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za določitev pripadajočega zemljišča.

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Presoja, ali so podani pogoji za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča zgolj k eni stavbi oziroma za kakšno vrsto pripadajočega zemljišča gre, je v pristojnosti sodišča, ki pa mora v primeru, ko ne sledi izpovedi izvedenke, to obrazložiti. In to je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi storilo. Prepričljivo in ustrezno je pojasnilo, zakaj meni drugače.

Sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njenem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v tem delu ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Obravnavani položaj, v katerem so osebe pred seznanitvijo s strani sodišča, da o isti stvari že teče postopek, vložile samostojen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k istim stavbam, v zakonu ni izrecno urejen, je pa o dolžnem procesnem ravnanju sodišča mogoče sklepati ob uporabi argumenta analogije. Vložitev predloga je tako treba šteti za izjavo volje po udeležbi v postopku, ki že teče, navedbe v predlogu in ostalih vlogah pa kot procesno dejanje v tistem postopku.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prvi predlagateljici že po izteku roka za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu z dne 11. 12. 2023 poslalo elektronsko sporočilo z dne 14. 2. 2024, v katerem je zapisalo, da je sodno takso za pritožbo plačal le upravnik prve predlagateljice v polovičnem znesku in da za plačilo ostaja še druga polovica. To sporočilo sicer ne predstavlja poziva sodišča k doplačilu, kot meni pritožba, saj ni poslano na zakonsko predpisan način in v njem tudi ni določen kakšen dodatni rok za plačilo preostanka sodne takse. Kljub temu pa je s takšnim postopanjem, za katerega ni imelo zakonske podlage, in z zapisom, da "za plačilo ostaja še druga polovica" sodne takse, sodišče prvo predlagateljico zavedlo do te mere, da je utemeljeno mislila, da lahko plača še preostanek sodne takse in s tem pravilno in veljavno izpolni svojo taksno obveznost.

Po ZVEtL-1 se vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno, z učinki materialne pravnomočnosti, kar pomeni, da, upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti, udeleženci postopka nimajo pravdne poti. Pot pravde imajo na razpolago le tisti, ki v postopku niso sodelovali in o njem niso bili obveščeni.

Pravna pravila glede plačil stroškov v postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča in vzpostavitve etažne lastnine so po določbi 15. člena ZVEtL-1 jasna. Govorijo le o kritju in povrnitvi stroškov, ki so potrebni za izvedbo postopka. Mednje se glede na zakonsko ureditev (in stališče zakonodajalca) ne štejejo stroški za odvetniško zastopanje posameznih udeležencev. Ker določbe ZVEtL-1 vprašanja povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja ne urejajo, se na podlagi 3. člena ZVEtL-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek. V nepravdnem postopku praviloma vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, naložitev stroškov enega udeleženca v plačilo drugemu udeležencu pa je možna v primeru, če je stroške povzročil drugemu udeležencu po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo.

Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami navaja, da so urejena mesta za odlaganje odpadkov ob vsakem vhodu in da so prostori za odlaganje odpadkov očitno v redni rabi stavbe. Izvedenka urbanistične stroke je v skici svojega mnenja označila štiri pravokotna nahajališča med parkirnimi prostori kot primerne in predvidene prostore za odlaganje odpadkov. Na podlagi 2. točke 43. člena ZVEtL-1 je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi te določi za individualna pripadajoča zemljišča. Za ureditev lastninskih razmerij (potreben vpis v zemljiško knjigo) bo sodišče prve stopnje moralo poskrbeti še za ustrezno geodetsko odmero navedenega dela nepremičnin, zato ima ta del odločitve pritožbenega sodišča naravo vmesnega sklepa (315. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in z 42. členom ZNP-1).

Ali je bila delitev in sprememba namembnosti prostorov s strani enega od etažnih lastnikov (ne)dopustna ni predmet presoje v okviru naloge, ki je bila v tem postopku vzpostavitve etažne lastnine naložena izvedencu geodetske stroke. Enako velja za vprašanje, ali novi deli stavbe ustrezajo definiciji primernega stanovanja ter vsem predpisanim standardom v SZ-1 in njegovih podzakonskih aktih.

Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Presoja sodišča prve stopnje, ki ji materialnopravni okvir daje določba šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1, je bila pravilno omejena na eno (edino) relevantno vprašanje: ali je izdelani elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Sodišče prve stopnje bo skladno z merili iz 43. člena ZVEtL-1 o obsegu pripadajočega zemljišča in o tem, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, ter o lastništvu, odločalo v končnem sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1. Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.