16. člen SPZ

Naprave in oprema so s pripojitvijo postali del stavbe kot skupnega dela, zato tožnica (upravnica) za njihovo uporabo ni upravičena zahtevati plačila v smislu obratovalnega stroška, saj jih toženka upravičeno uporablja kot etažna lastnica, ki je z lastninsko pravico na posameznem delu pridobila tudi solastninski delež na skupnih delih (napravah in opremi). Uporabnina ni obratovalni strošek, temveč nadomestilo, ki se prizna za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ko ni pravne podlage za uporabo. Pritožnica zatrjuje, da pravno podlago predstavljajo pogodbena določila glede obratovalnih stroškov, kar že samo po sebi izključuje takšen zahtevek, saj zahtevek za uporabnino ne more biti utemeljen (še prej pa ne sklepčen), če obstaja pravna podlaga.

Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sic

Zarubljena oprema (privijačeni stoli, platna in zvočniki ter projektor) tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje standard splošnega prepričanja v smeri takšne soodvisnosti in organske povezanosti s kinodvoranami, da gre za sestavine nepremičnine. Povedano drugače, kinodvorane brez platen, stolov, zvočnikov in projektorja, niso več kinodvorane. Niso kompletne, ampak so le goli, prazni prostori.

Zazidan podstrešni del kot sestavni del stanovanja št. 6 deli usodo stanovanja in posledično ne more biti splošni skupni del stavbe. Vsi skupni deli stavbe so v sorazmernem deležu uporabne vrednosti PDS v solastnini vseh etažnih lastnikov obravnavane stavbe.

Med pravdnima strankama spor o pomenu povzetega določila Splošnih pogojev v delu, ki govori o "stvari, ki je predmet popravila", še ne pomeni, da je določilo dvoumno in nejasno in bi ga bilo zato treba razlagati skladno s 83. členom OZ. Določilo govori o stvari in ne o njenih sestavinah. Stvar, ki je predmet popravila, je zato ob upoštevanju besedila Splošnih pogojev lahko le stvar z vsemi svojimi sestavnimi deli.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno. Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je

ZFPPIPP ne ureja pravnega položaja, v katerem bi bil predmet prodaje premoženje, ki ni last stečajnega dolžnika. Zaradi navednega je pritožnik, ki trdi, da je lastnik kotlov, ob smisleni uporabi določb, ki urejejo nepravdni postopek, procesno legitimiran za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep o prodaji tega premoženja. Pritožnik trdi, da predstavljata kotla pritiklino glavne stvari, njegove trditve pa dajejo ustrezno trditveno podlago tudi za presojo, ali predstavljata kotla sestavino glavne stvari. S predlaganim dokazom z izvedencem dokazuje pritožnik pravno relevantna dejstva v tej postopku, to je trdnost povezave kotlov z objektom (ki naj bi ju ne bi bilo mogoče ločiti brez poškodbe kotlovnice), kot tudi nekompletnost objektov brez delujoče kurilnice (saj naj bi večji del poslovnih stavb in proizvodnih prostorov ostal brez kakršnekoli možnosti ogrevanja). Prav tako trdi in dokazuje funkcionalno (saj naj bi bilo obratovanje kurilnice mogoče ponovno vzpostaviti) in prostorsko (parcelacija naj bi bila izvedena zgolj zato, ker premoženja kot celote ni bilo mogoče prodati) povezanost kurilnice s stavbami na območju celotnega objekta.

Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. Za presojo, ali je sodišče pristojno za odločanje o sporu, je odločilen tožbeni zahtevek in z njim povezane trditve tožeče stranke v tožbi. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je bilo gorivo v odvzetih vozilih njena last in zato tožena stranka ni imela pravnega naslova za njegovo odvzetje. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi tožbeni zahtevek temeljila na kršitvah določil pogodb o lizingu tovornih vozil niti da bi tožbeni zahtevek temeljila na pravicah in obveznostih pravdnih strank, ki bi izhajale iz sklenjenih pogodb o lizingu tovornih vozil. Gorivo ni trajno spojeno z vozilom, saj se z uporabo vozila (vožnjo) porablja. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je del vozila. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je vozilo brez goriva nekompletno ali nedokončano. Gorivo se z uporabo porablja, zato ni mogoče zaključiti niti, da gre za pritiklino (ni trajne funkcionalne povezanosti).

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti stališča, da sporni molzni robot kot sestavina hleva ni samostojna stvar. Molzni robot je po svojem namenu trajno spojen z objektom in z nepremičnino, na kateri objekt stoji, oziroma bi bil hlev brez molznega robota nepopoln in ne bi več služil svojemu namenu. Četudi ga je mogoče brez (znatnejše) škode odstraniti, z njegovo odstranitvijo hlev ne služi več namenu, za dosego katerega je bil zgrajen.

Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi. Upoštevaje v točki 21. obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in v posledici tega tudi ni izkazala, da je/bi s poškodovanjem obravnavanega namakalnega sistema (t.j. črpališča in elektromotorjev, ki poganjajo črpališče) prišlo do posega v njene pravice oziroma njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na plačilo (morebitne) škode na namakalnem sistemu (črpališču in elektromotorjih) stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana

Po določbi 11. člena ZZK-1 so predmet vpisov nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Med temi ni "prizidka k stavbi". V stvarnem pravu namreč velja načelo povezanosti zemljišča in objekta, po katerem je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini. Nelegalno zgrajeni prizidek je torej sestavina nepremičnine, to je parcele številka 402/16 v k.o. A., prepovedi, povezane z njim pa spadajo v tako imenovani širši položaj nepremičnine. Ta poleg lastninske pravice obsega še vse pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini (13. a člen ZZK-1), med njimi tudi prepovedi zaradi nelegalne gradnje. Ta pravna dejstva pa se v zemljiško knjigo vpišejo pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine.

Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku ali sta tožnika poleg nepremičnine in objekta, ki stoji na njej, tudi lastnika elektroenergetske opreme ter v nadaljevanju uporaba 198. člena OZ in sicer odgovor na vprašanje ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika, lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku.

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

K objektu prizidan zimski vrt s teraso predstavlja sestavino nepremičnine.

Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije.

Tožnik za vložitev predloga nima postulacijske sposobnosti. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu tožencev niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.