7. člen SPZ

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Iz same definicije stavbne pravice, opredeljene v prvem odstavku 256. člena SPZ, ni moč izpeljati ugotovitve, da bi se stavbna pravica, ki pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo nad ali tujo nepremičnino (pojem zgradbe lahko med drugim predstavljajo tudi parkirna mesta) raztezala tudi na drugo zgradbo, ki že stoji na isti nepremičnini.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča do dejstev, ki so pravno pomembna za ugotovitev, katero premoženje je imela zapustnica ob smrti in je prešlo na njene dediče (prim. 41. člen SPZ), dejanskega stanja v zadevi ni popolno ugotovilo. V novem odločanju bo moralo zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine, saj je od njega odvisna višina povračila pomoči po predpisih o socialni varnosti, do katerega je upravičena občina.

Objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Povečanje solastniškega deleža tožnikov posega tudi v pravice drugih solastnikov sporne nepremičnine, zato bi tožnika s tožbo morala zajeti vse solastnike. Ker je toženka solastniški delež na nepremičnini pridobila originarno na javni dražbi, tožnika proti njej ne moreta uspešno uveljavljati zatrjevane močnejše pravice, pridobljene pred tem na originaren način z ustvaritvijo nove stvari v času veljavnosti ZTLR. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic, ampak ima enako pravno usodo kot zemljišče. Sporna garaža je sestavina parcele 185/10.

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega

Da tožnica ima pravni interes za v tem postopku uveljavljani ugotovitveni tožbeni zahtevek in zakaj je temu tako, je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 137/2019. Tožnica v tem postopku ne zahteva delitve solastne nepremičnine, o čemer že teče postopek, ki je prekinjen, pač pa želi, da sodišče ugotovi, da je izključna lastnica stanovanja, ki ga zaseda. Gre za klasičen lastninski spor in je za odločanje o njem glede na označeno vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče. Z združitvijo pravd ne pride tudi do združitve dveh ločeno postavljenih tožbenih zahtevkov, saj v skupno obravnavanje združene pravde ohranijo samostojnost, zato je treba vsak tožbeni zahtevek obravnavati posebej, razen če je poleg predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP za sosporništvo, podan tudi pogoj privolitve novega toženca iz drugega odstavka 191. člena ZPP. Drugo in tretje tožena stranka v razširitev tožbe zoper njiju nista privolili, torej se v tej pravdi še tudi po združitvi zadev v skupno obravnavanje obravnavata dva tožbena zahtevka, čeprav sta identična. Cilj, ki ga tožnica zasleduje s tožbama, je ugotovitev, da je izključna lastnica točno določenega dela

Na podlagi pravnomočnih sklepov je v zemljiški knjigi vpisana solastnina, zato je v tem trenutku manj verjetno, da je del sporne nepremičnine v izključni lasti nasprotnega udeleženca.

V postopku vzpostavitve etažne lastnine je sodišče v obstoječe katastrsko stanje stavbe oziroma njenih delov dolžno poseči v primerih, predvidenih z zakonom. V obravnavani zadevi je verjetno, da so katastrski podatki pravilni, verjetnost pa je - v postopku po ZVEtL-1 - zadosten standard materialne resnice. V postopku po ZVEtL-1 sodišče o spornih vprašanjih odloča - v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami - v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno in postopka ne prekinja. Táko - poenostavljeno - rešitev terja namen postopka, ki je v tem, da se vzpostavi etažna lastnina; spori posameznih udeležencev ne smejo zavirati vzpostavitve etažne lastnine. Pritožničine pravice kljub temu niso kršene, saj ji je zagotovljeno naknadno sodno varstvo v rednih postopkih, predvidenih s sistemskimi pravili. Svoje stališče, da je pri izdelavi elaborata, ki je bil podlaga za vpis stavbe in posameznih delov v kataster stavb prišlo do napake, bo pritožnica lahko uveljavljala v posebnem postopku, v skladu s splošnimi predpisi. Izpodbijana odločba namreč ni materialno pravnomočna, saj je s 35. členom ZVEtL-1 predvidno, da po vzpostavitvi etažne lastnine udeleženci posto

Za vodenje izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo v skladu z določbo 211. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: - predlagan predmet izvršbe mora imeti pravni status nepremičnine, torej samostojne stvari, ki je lahko predmet stvarnopravnih pravic in s tem izvršbe in - ta nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. O dejanski etažni lastnini in s tem o posameznem delu stavbe kot nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo in je lahko samostojen predmet stvarnih pravic in s tem izvršbe, lahko govorimo zgolj v kolikor gre za razmerja na stavbi, ki so se oblikovala v času pred 1. 1. 2003. V primeru t. i. navidezne solastnine ne gre za primer, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. Takšna nepremičnina je v skladu s pogodbeno voljo strank vpisana v zemljiško knjigo, in sicer kot solastninski delež na celotni nepremičnini. S tem stranki omogočita nadaljnji zemljiškoknjižni promet s to nepremičnino. Na takšno zemljiškoknjižno stanje je izvršilno sodišče vezano, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vodenje izvršbe na nevpisane nepremič

Ni ovire, da tretji ne bi mogel plačati sodne takse za taksnega zavezanca in da se s tem dejanjem tretjega šteje, da je taksni zavezanec določeno dolgovano takso plačal. Vrhovno sodišče je že večkrat priznalo sodno varstvo dejanskim etažnim lastnikom predvsem v primerih, ko gre za razmerja, ki so nastala v preteklosti ob upoštevanju ureditve v času njihovega nastanka, tranzicije v nov sistem in siceršnje (ne)urejenosti zemljiškoknjižno vpisanih z dejanskim.

Zgolj površinsko oddeljen del (enotnega) poslovnega prostora, ki je predmet tožbenega zahtevka, nima stvarnopravne samostojnosti in kot tak ne more biti samostojen predmet stvarnopravnih pravic. V sodni praksi ni najti jasnega in dokončnega odgovora na vprašanje pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka, ko gre za uveljavljanje stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine. Ker lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje oziroma je etažna lastnina lahko predmet razpolaganja zgolj kot celota, mora tožbeni zahtevek določno zajeti obe komponenti, tj. identifikacija posameznega dela z določno opredelitvijo solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Kljub zemljiškoknjižni neizvedljivosti takega zahtevka (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) mu pravnega varstva ni mogoče odreči, saj njegova ugoditev predstavlja za tožečo stranko prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami SPZ. Postopek po ZVEtL-u tudi ni edina (pač pa le dodatna) možnost varstva njihove pravice. Zakonske domneve, ki jih določa ZVEtL, veljajo le v tem nepravdnem postopku, kar zak

Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe v konkretnem primeru ni manj (minus), temveč nekaj drugega (aliud) kot zahtevana ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, na kateri ta stavba stoji. Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe bi lahko utemeljevala vsebinsko drugačna etažna lastnina; ker nosilna prvina stvarnopravnih pravic po njeni vzpostavitvi ni več zemljiška parcela, temveč posamezni del stavbe (obrnjeno načelo superficies solo cedit), etažna lastnina pomeni tudi spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) zato nima (manjše količine) enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli. Če bi sodišče na tak način samostojno poseglo v tožbeni zahtevek, bi ga prekoračilo, saj bi mu določilo drugačno vsebino, ki z zahtevano celo ni združljiva. Vzrok neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede omenjene parcele je v njegovi nesklepčnosti – tožnik je zatrjeval gradnjo in dogovor o prepustitvi točno določenega dela stavbe, tem trditvam pa je pripisal napačno pravno posledico (lastninsko pravico na celotni nepremičnini,

Z dogovorom strank so se razdelili stanovanjski prostori v enostanovanjski hiši, pri čemer rezultat delitve nista bili dve samostojni funkcionalni celoti, primerni za samostojno uporabo. Dogovor zato ne bi mogel biti podlaga etažne delitve stare (v potresu poškodovane) hiše in tudi ne funkcionalnega zemljišča. Ali povedano drugače: dogovorjena „razdelitev“ hiše se ni nanašala na dve samostojni stvari, ki bi lahko bili predmet stvarnih pravic.

V primerih, ko tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, je potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, tožnik pa mora zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcele št. xx, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelno številko yy. Tako je zadoščeno zahtevi iz 8. člena ZEN, ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. Zahtevek iz te pravde (ki je oblikovan skladno s tem stališčem), se torej razlikuje od zahtevka iz prejšnje pravde, saj bi bila sodba, s katero bi bilo ugodeno temu tožbenemu zahtevku, lahko podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, prejšnja sodba pa zaradi drugačnega zahtevka teh lastnosti nima. Iz tega razloga zahtevka nista identična.

V primeru delitve zemljišča je nujno pritegniti izvedenca geodetske stroke, saj elaborat delitve lahko izdela samo izvedenec te stroke. Samo v primeru, da udeleženci predlagajo zgolj delitev uporabe zemljišča (ureditev razmerij med solastniki), si sodišče prve stopnje lahko pomaga z izvedencem kakšne druge stroke, saj bo v tem primeru njegova naloga le evidentiranje in vrednotenje posameznih delov zemljišča.

Načelo specialnosti v stvarnem pravu ne velja za posestne položaje. Tožnika smeta uveljavljati posestno varstvo tudi (samo) na vodovodni napeljavi in vodovodnem priključku. Nobenega dvoma ni, da je napeljava s toženčevim dodatnim priklopom nanjo bolj obremenjena in se je spremenil dotedanji način izvrševanja posesti, saj napeljava s priključkom vred zdaj ne služi več samo tožnikoma, ampak tudi tožencu, zato je šlo za motilno dejanje.