18. člen SPZ

Izpisi Geodetske uprave RS, na katere se je upnik skliceval v dopolnitvi predloga z dne 17. 6. 2025 in ponovno v pritožbi, niso ustrezen dokaz dolžnikove (so)lastninske pravice na predlagani nepremičnini, v zvezi s katero je dolžnik tudi v predloženih listinah naveden (zgolj) kot njen registrski lastnik (do 1/2). Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, ta nepremičnina niti ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak je v skladu z načeli stvarnega prava in določbami SPZ del (sestavina) zemljišča, tj. parcele, na kateri stoji stavba št. 2039, v kateri se nahaja zadevno stanovanje, ki je v katastru vpisano kot posamezni del št. 1 v stavbi št. 2039. Parcela pa, kot že navedeno, po podatkih zemljiške knjige ni v lasti dolžnika, ampak v lasti Mestne občine X (upnik izvršbe na to parcelo ni predlagal, v zvezi z njo pa tudi ni predložil listin iz tretjega odstavka 168. člena ZIZ oziroma izkazal vložitve tožbe iz petega odstavka 168. člena ZIZ).

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval.

Zakonska domneva iz prvega odstavka 80. člen SPZ, po kateri se domneva, da so mejne ograde, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin, je izpodbojna. Z določitvijo katastrske meje po sredini spornega zidu, sporni zid nima več pravnega značaja mejnega znamenja in ne predstavlja skupne lastnine lastnikov sosednjih nepremičnin.

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Načelo poštenega izvrševanja pravic zarisuje meje pri uveljavljanju interesov udeležencev pravnih razmerij, ki morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Trmasto in črkobralsko vztrajanje pri "pravici", ki jo je udeleženec pravnega razmerja (toženka) dosegel zgolj zaradi napake državnega organa, pri čemer se zaveda, da sam ni imel volje, da pridobi lastninsko pravico na objektih in zemljiščih okrog njih, ne pomeni poštenega izvrševanja pravice. Takega ravnanja ni mogoče označiti drugače kot uveljavljanje svojih interesov na račun tožnika preko dovoljenih / poštenih meja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu. Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja.

Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Za nedokončano etažno lastnino gre lahko, ko zatrjevani posamezni ali skupni deli stavbe v zemljiško knjigo še sploh niso bili vpisani. Sporna parkirišča pa so v obravnavani zadevi vpisana v zemljiško knjigo kot zemljiške parcele v lasti dolžnika. Z vpisom v zemljiško knjigo so te parcele postale nepremičnine in so obravnavane kot nepremičnine, to pomeni, da so stvari, ki so samostojni pravni objekti ter na ta način samostojni predmet stvarnih pravic. Ta pravni status obravnavanih nepremičnin lastnikom omogoča, da spremembe uredijo pogodbeno - za vsako spremembo sklenejo zavezovalni posel in dosežejo izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki mora natančno opisati, kakšno spremembo lastnik dovoljuje. Tretji pa v predlogu za odlog izvršbe, kot pravilno opozarja upnik, trdijo in dokazujejo ravno nasprotno, da noben zavezovalni in razpolagalni posel, ki bi tretjim na spornih nepremičninah podelil vsaj lastninsko pravico v pričakovanju, ni bil sklenjen. Še več, po trditvah tretjih si je dolžnik lastninsko pravico na spornih nepremičninah celo pridržal. Zgolj morebitna dejanska raba nepremičnin pa za njihov pravni status še ni odločilna.

Objekti, za katere se predlaga dedovanje kot kasneje najdeno premoženje, so sestavine glavne stvari, ki je zemljiškoknjižna parcela. O pravnomočno razsojeni stvari ni dopustno ponovno odločati (res iudicata).

Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku ali sta tožnika poleg nepremičnine in objekta, ki stoji na njej, tudi lastnika elektroenergetske opreme ter v nadaljevanju uporaba 198. člena OZ in sicer odgovor na vprašanje ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika, lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku.

Če imamo na eni strani načelo superficies solo cedit, imamo na drugi strani pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa), kar teorija pretežno obravnava kot originaren pridobitni način, sodna praksa, vključno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pa takšno pridobitev enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice. Predmet izvršbe je le nepremičnina z vsemi sestavinami – sestavine ne morejo biti samostojen predmet izvršbe. A vendar, v primeru, ko je prišlo do napake in so bile sestavine samostojen predmet izvršbe, torej samostojen predmet prodaje na dražbi, ni mogoče spregledati opisanih učinkov sklepa o izročitvi. Tudi v primeru napake pri prodaji v postopku izvršbe nastopijo enaki učinki sklepa o izročitvi, kot če napake ne bi bilo. Z nakupom na javni dražbi je kupec postal lastnik tistega, kar je bilo predmet dražbe in kar mu je bilo na dražbi domaknjeno ter nato tudi izročeno. Ker je lastnik hiše, hleva in senika originarno že od pravnomočnosti sklepa o izročitvi dalje toženec, tožnica ne more zahtevati izpraznitve in izročitve teh objektov, saj kljub v SPZ uzakonjenem načelu supercficies

Dolžnik mora svoje navedbe v ugovornem postopku podati že v ugovoru, upnik pa v odgovoru na ugovor. Glede kasneje podanih navedb in dokazov sta stranki prekludirani, razen če dokažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli podati že v ugovoru oziroma odgovoru na ugovor. Za vsebino pogodbenih določil velja, da se ugotavljajo po istih pravilih, kot veljajo za ugotavljanje drugih pravno pomembnih dejstev. Tudi vsebino pogodbe lahko tako sodišče ugotavlja le na podlagi podanih trditev stranke. Upoštevaje 6. člen najemne pogodbe, na katerega se je upnik v odgovoru na ugovor pravočasno skliceval, je treba šteti, da kiosk, stoječ na nepremičnini ID znak parcela 000 ni bil predmet najema. V nasprotnem primeru v navedenem členu ne bi bilo določeno, da mora najemnik odstraniti vse stvari in osebe z nepremičnine, in da to vključuje tudi dolžnost najemnika, da z nepremičnine odstrani kiosk ter druge predmete. Prav za tak primer, da najemnik ne bi odstranil vseh stvari – torej tudi kioska – in oseb z nepremičnine, sta stranki v 7. členu notarskega zapisa najemne pogodbe le-temu tudi priznali naravo izvršilnega naslova zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje je

Objekt ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic.

Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva izključno posest nad parkirnimi mesti, kar pa je v nasprotju z načinom izvrševanja pred motilnim ravnanjem, saj je nesporno, da so parkirišče uporabljale vse pravdne stranke. A to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan (v smislu, da bi ga bilo treba zavrniti), saj je soposest v razmerju do izključne posesti manj in ne nekaj drugega.

Pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa spada med originarne oziroma izvorne pridobitne načine. Njihova bistvena značilnost je, da se pridobitev pravice ne opira na lastninsko pravico prejšnjega lastnika ali na njegovo voljo. Glede na načelo prirejenosti postopkov je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je sodišče vezano izključno na izrek, katera zemljiška parcela je predmet vračila, ne pa na pojasnila, ki jih pravnomočnost ne zajema. Z odločbo o denacionalizaciji je bila pridobljena lastninska pravica na parceli 49/4 v obsegu in na tistem delu zemljiške površine, kot je bilo ob pravnomočnosti odločbe vpisano v zemljiški kataster.

Ni dopustna tožba, ki bi temeljila na sklopu dejstev iz istega življenjskega dogodka, na katerem temelji pravnomočna sodba, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Identiteta med zadevama je podana tudi v primeru, ko stranka v kasnejši tožbi uveljavlja zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno.