VSRS Sklep II Ips 95/2019

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je dne 6. 3. 2018 zoper toženca vložila tožbo. Sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1¹) v znesku 91.995,00 EUR je plačala 26. 2. 2018. Dne 13. 6. 2018 je vložila zahtevo za vračilo preplačane sodne takse v višini 85.470,00 EUR. Podrejeno je predlagala, da sodišče o višini sodne takse izda odločbo. Sklicevala se je na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 in prvi odstavek 36. člena ZST-1.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničin predlog za vračilo dela sodne takse zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnica z zahtevkom za vračilo sodne takse posega v pravnomočno končano razmerje, saj je bil postopek v zvezi z odmero in plačilom sodne takse že pravnomočno končan. Sklicevalo se je na 155. in 161. člen Ustave ter 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Dejstva, od katerih je odvisna odmera sodne takse, so bila znana najkasneje ob vložitvi tožbe oziroma v trenutku, ko je sodišče tožbo prejelo. Razveljavitev zakona ne daje podlage za poseganje v pravnomočne odločbe. Ker razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15 ne more imeti učinka na tožničin predlog. Položaj iz 4. točke izreka odločbe št. U-I-46/15-15 za konkretni primer ni uporabljiv.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 sporno pravno razmerje urejeno z učinkom pravnomočnosti. Tudi po stališču sodišča druge stopnje je bil postopek v zvezi z odmero sodne takse končan z učinkom pravnomočnosti. Z dejanskim postopanjem stranke in sodišča je nastopil enak učinek, kot če bi bilo razmerje končano s pravnomočno odločbo. Ker je bila v času nastanka obveznosti taksa plačana v predpisani višini, sodišču prve stopnje ni bilo treba izdati odločbe o njeni odmeri. Kadar stranka sama prostovoljno plača takso v predpisani in pravilni višini, izdaja posebne odločbe oziroma plačilnega naloga s strani sodišča v ZST-1 ni predvidena. V primeru, ko stranka takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Ne gre za položaj iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15. Tožnica je v enakem položaju kot stranke, glede katerih je bil postopek v zvezi s plačilom sodne takse pravnomočno končan. Za novo odločitev o višini sodne takse ni zakonske podlage. Tožnica ni v pravni negotovosti.

4Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 197/2019 z dne 13. 6. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da se tožnici ne vrne ob vložitvi tožbe plačano sodno takso za tožbo v ustavnopravno že ugotovljeni bistveno previsoki višini, in ali ima tožnica (ne glede na svoje dejansko plačilo previsoke in neustavne sodne takse) pravico zahtevati, da sodišče to sodno takso odmeri z odločbo.

Revizija tožeče stranke

5Tožnica vlaga dopuščeno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je uveljavljala pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico za toženca. Meni, da je izpodbijani sklep odločba iz prvega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da ima pravico do povrnitve preveč plačane sodne takse že na podlagi materialnega prava. O spornem vprašanju še ni bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti. Učinki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15 se raztezajo tudi na konkretni primer. Revizija se sklicuje na 2., 14., 15., 22., 23., 25., 33. in 67. člen Ustave ter 44. člen ZUstS in 34., 36. ter 37. člen ZST-1. Na podlagi ZST-1, ZPP in odločbe U-I-46/15-15 ima samostojen zahtevek za odmero sodne takse. V skladu s tretjim odstavkom 1. člena in drugim odstavkom 19. člena ZST-1 je treba smiselno uporabiti pravila ZPP. Temeljno načelo ZPP je, da sodišče stranki ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Ker sodišče o odmeri sodne takse ni odločilo, je v pravni negotovosti. Sodišče bi moralo takso odmeriti v skladu z 2. točko izreka odločbe št. U-I-46/15-15. Tudi 4. točka izreka odločbe št. U-I-46/15-15 ji daje zahtevek oziroma pravico zahtevati odmero sodne takse v ustavnopravno skladni višini. V nastopnem primeru lahko le čaka, da bo sodišče v skladu s 37. členom ZST-1 odločalo po uradni dolžnosti. Zoper „dejansko postopanje“, ki ni sodna odločba, ni imela pravnega sredstva. Podana je kršitev 2., 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Če lahko sodišče v postopku za vrnitev preveč plačane takse v skladu s 37. členom ZST-1 odloča po uradni dolžnosti, ni razloga da ne bi odločilo na zahtevo stranke. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu, da sodišče o višini takse odloči z odločbo, je ravnalo v nasprotju z Ustavo. Odločitvi nižjih sodišč nesorazmerno posegata v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Presežek sodne takse ni pomenil prispevka h kritju stroškov sodišč. Revizija se sklicuje tudi na 125. člen Ustave. Številne določbe ZST-1 (npr. 12., 31., 32., 34., 35., 36. in 37. člen ZST-1) nalagajo sodišču ravnanje po uradni dolžnosti. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da izredna pravna sredstva in ustavna pritožba zagotavljajo, da se učinki razveljavitve zakona raztezajo tudi na pravnomočne zadeve, kolikor gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če je stranka vložila izredno pravno sredstvo ali ustavno pritožbo. Sklep sodišča prve stopnje je obremenjen tudi s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna in v nasprotju z 2. členom Ustave je navedba, da se plačilni nalog tožnici ni vročal, ker je sodno takso že plačala. Sodišče ji odločbe o sodni taksi ni izdalo.

Odgovor tožene stranke na revizijo

6Toženec je odgovoril na revizijo in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Strinja se z obrazložitvijo nižjih sodišč in poudarja, da je tožnica v enakem položaju kot vse stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ker gre za javnopravno razmerje v smislu 4. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je treba pri odločitvi o revizijskih stroških subsidiarno uporabiti 113. člen ZUP.

7Tožnica je odgovorila na tožencev odgovor na revizijo.²

Presoja dovoljenosti revizije

8Revizija je dovoljena.

9Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. O reviziji ZST-1 nima nobene določbe – niti o njeni dovoljenosti niti o njeni nedovoljenosti. Zato je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 glede vprašanja dovoljenosti revizije smiselno uporabiti določbe ZPP.³

10ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da če zakon določa, da revizije ni, sodišče revizije ne more dopustiti. Zoper odločitve v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks ZPP revizije izrecno ne izključuje. Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

11Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 87/2014 z dne 7. 1. 2016 že dopustilo zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku odmere sodne takse. V zadevi III Ips 15/2019 je presodilo, da je na podlagi smiselne uporabe prvega odstavka 384. člena ZPP revizija zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, ki je bil izdan v postopku izterjave sodne takse, dovoljena. V 10. odstavku obrazložitve je poudarilo, da je postopek izterjave sodne takse v okviru pravdnega postopka samostojen postopek in da je v primeru, ko je zoper sklep o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog vložena pritožba, z odločitvijo sodišča druge stopnje postopek izterjave sodne takse pravnomočno končan.

12Za presojo dovoljenosti revizije je ključno, da je v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks vzpostavljena povezava s pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave. Konkretni procesni položaj se v bistvenem ujema s procesnim dejanskim stanom iz zadeve III Ips 15/2019. Nižji sodišči sta z učinkom pravnomočnosti odločili o tožničini pravici do vrnitve sodne takse iz 36. člena ZST-1, ki jo ima v razmerju do države. Ker je šlo za samostojen postopek v okviru pravdnega postopka, je utemeljen zaključek, da je izpodbijana odločba sklep iz prvega odstavka 384. člena ZPP.

Presoja utemeljenosti revizije

13Revizija je utemeljena.

14Prvi odstavek 105.a člena ZPP določa, da mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Če v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je tožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

15Za vložitev tožbe nastane taksna obveznost ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana, sodišče izroči ali pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh od vročitve naloga, plača dolžno takso (prvi odstavek 34. člena ZST-1). Zoper plačilni nalog je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog je dopustno v petnajstih dneh od vročitve sklepa vložiti pritožbo (četrti odstavek 34.a člena ZST-1).

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018

16Ustavno sodišče je v 2. točki izreka odločbe št. U-I-46/15-15 razveljavilo prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. Način izvršitve 2. točke izreka je določilo v 4. točki izreka, ki se glasi: „Do drugačne zakonske ureditve se odločitev iz 2. točke tega izreka izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1; če je sodišče že odmerilo sodno takso na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1, pa vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR in je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te točke izreka.“

17Ustavno sodišče je v razlogih odločitve poudarilo, da morata biti vsem strankam zagotovljena dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev in da to še posebno velja v primerih, v katerih je plačilo sodne takse pogoj za vsebinsko obravnavo vloge ali pravnega sredstva, kar za pravdni postopek določa 105.a člen ZPP. Ker je namen sodnih taks v prispevku strank h kritju stroškov za delovanje sodišč, ki jih mora država zagotavljati za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva, je bilo v primerih, ko so se sodne takse odmerjale od vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR po tabeli iz 16. člena ZST-1, nesorazmerno poseženo v pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Tako visoke sodne takse niso bile le prispevek h kritju stroškov sodišč. Ker je lahko prišlo tudi do večkratnega preplačila storitve sodišča, so bile tako visoke sodne takse v nasprotju z njihovim namenom.⁴

18V zvezi z določitvijo načina izvršitve sprejete odločbe je Ustavno sodišče pojasnilo, da bi razveljavitev prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 onemogočila vsakršno odmerjanje sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, kar bi povzročilo neenako obravnavanje med strankami v zadevah, kjer vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, ki jim taksa ne bi mogla biti odmerjena, in strankami v vseh drugih postopkih, kjer se odmerja sodna taksa. To je bil razlog, da je določilo zgornjo omejitev vrednosti spornega predmeta, od katere se odmerja sodna taksa (500.000 EUR). Na ta način je omogočilo uresničitev namena sodnih taks, tj. prispevka h kritju stroškov za delovanje sodišč. Ocenilo je, da je na ta način strankam zagotovljena učinkovita pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva v postopkih z vrednostjo spornega predmeta nad 500.000 EUR.⁵

Odločba Ustavnega sodišča kot vir prava

19ZUstS v tretjem odstavku 1. člena določa, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. V primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi.⁶ Zaradi zavezujoče narave razlage, s katero Ustavno sodišče napolnjuje vsebino posameznih ustavnih določb, zlasti tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ima odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme v konkretnem ustavnosodnem postopku, naravo precedensa. Ker sodišča pri odločanju niso vezana le na zakon, temveč tudi na Ustavo (125. člen Ustave), odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi sodišča pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih (učinkujejo erga omnes).⁷

Pravni učinki razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča

20Razveljavljeni zakon ali del zakona se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). V 44. členu ZUstS so vsebovana tri pravna pravila, in sicer: (1) za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkovanja razveljavitve, se razveljavljeni zakon več ne uporablja; (2) za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve in o njih (še) ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljeni zakon več ne uporablja; (3) za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve in je o njih bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljeni zakon praviloma uporablja še naprej, razen če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba ali izredno pravno sredstvo.⁸ Razveljavitev zakona ima torej ex tunc učinek, z izjemo, da ne učinkuje na pravnomočno odločena pravna razmerja. Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča ima torej omejeni retroaktivni učinek.⁹

Način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča in njegovi pravni učinki

21Razlaga in uporaba začasne ureditve iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-46/15-15 sta podvrženi ustaljenim metodam pravne razlage, ki sicer veljajo pri razlagi in uporabi zakonov ter temeljnim ustavnim načelom, ki pomenijo ustavnopravne omejitve pri razlagi zakonov (npr. prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave). Ureditev, določena v načinu izvršitve, ima enako pravno moč kot zakon. Pravna razmerja, urejena z načinom izvršitve, so začasno urejena z enako pravno močjo, kot če bi jih uredil zakonodajalec. Pri razlagi in uporabe določenega načina izvršitve je treba upoštevati razloge, iz katerih je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost zakona. Neupoštevanje načina izvršitve je dopustno, če ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma če lahko sodišče ob upoštevanju ustavnopravnih razlogov iz odločbe Ustavnega sodišča sprejme ustavnoskladno odločitev.¹⁰

Presoja materialnopravne pravilnosti odločitve nižjih sodišč

22Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (prvi odstavek 36. člena ZST-1). Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena ZST-1).

23Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Za konkretno presojo je ključno, da Ustavno sodišče z določitvijo načina izvršitve odločbe št. U-I-46/15-15 spornega dejanskega stanu ni zajelo. Iz jezikovne razlage 4. točke izreka odločbe št. U-I-46/15-15 je razvidno, da je bila začasna ureditev vzpostavljena le za primere, kjer je sodišče sodno takso odmerilo in o odmeri še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker sodišče prve stopnje sodne takse za vložitev tožbe ni odmerilo, v konkretnem primeru o višini tožničine taksne obveznosti ni bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti. Ker lahko pravnomočna postane le s strani sodišča izdana sodna odločba, se konkretni dejanski stan ne ujema z dejanskimi stanovi, ko je bilo o odmeri taksne obveznosti odločeno s pravnomočno odločbo sodišča. To pomeni, da ima odločba št. U-I-46/15-15 učinek ex tunc in bi nižji sodišči o tožničinem predlogu morali odločiti ob upoštevanju njenih nosilnih razlogov. Nasprotno stališče nižjih sodišč je nezdružljivo z načelom učinkovitega varstva človekovih pravic. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga. Dejstvo, da lahko o pravici do preveč plačane sodne takse odloči sodišče po uradni dolžnosti, ne pomeni, da stranka nima možnosti sodišču predlagati oziroma od njega zahtevati, da ji preveč plačano sodno takso vrne. Stališče, po katerem stranka ne bi imela takšnega zahtevka, je nezdružljivo z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.

24Vrhovno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (380. člen ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških revizijskega postopka za končno odločbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Uradni list RS št. 37/2008 do 16/2019.
² Ker ZPP ne predvideva odgovora na odgovor na revizijo, ga Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo.
³ Sklep VS RS z dne 3. 9. 2019, opr. št. III Ips 15/2019, 8. in 9. odstavek.
⁴ Odločba US RS št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/2018 in OdlUS XXIII, 7), 38. in 40. točka obrazložitve.
⁵ Ibidem, 43. točka obrazložitve.
⁶ Odločba US RS št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/2007 in OdlUS XVI, 108), 6. točka obrazložitve.
⁷ Odločba US RS št. Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 50/2012), 12. točka obrazložitve.
⁸ Odločba US RS št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 55/2014 in OdlUS XX, 36), odločba US RS št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 293).
⁹ S. Nerad, Učinkovanje ratione temporis razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča, Zbornik znanstvenih razprav, LXIV, letnik, 2004, str. 312 - 316.
¹⁰ Odločba US RS št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 55/2014 in OdlUS XX, 36), 14., 15. in 16. točka obrazložitve.