37. člen ZST-1

Zahteva predlagatelja za informacije in vpogled na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo, zato je treba vrednost storitve določiti glede na merila iz 3. člena OT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali in kako je sodišče prve stopnje uporabilo merila iz 3. člena OT, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti.

Od novele dalje tar. št. 1112 ZST-1 določa, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Od 12. 1. 2022 dalje je torej kritičen razmejitveni trenutek oz. procesno dejanje začetek pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi.

Ker je pritožnica umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe (drugi odstavek 334. člena ZPP). Prvi odstavek 37. člena ZST-1 določa, da vrnitev takse po uradni dolžnosti odredi sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče zato ni odločalo o vrnitvi sodne takse, ker za to ni pristojno.

Nobenega razumnega razloga ni najti za razlago, po kateri bi pravica do vračila sodne takse po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 veljala za stranke v vseh sodnih postopkih, razen za stranke insolvenčnih postopkov. Namen tretjega odstavka 36. člena ZST-1 je vzpostavitev mehanizma, ki stranki (kateregakoli) sodnega postopka omogoča, da se s pravnimi sredstvi zoperstavi morebitni nepravilni odločitvi sodišča, ob tem pa ne trpi finančnih posledic, v kolikor je njena pritožba utemeljena oziroma ji pritožbeno sodišče pritrdi.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je bila v okoliščinah konkretnega primera vročitev sodbe sodišča prve stopnje v času poletnega poslovanja sodišč, čeprav tožnik ni prejel opozorila v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, opravljena veljavno?

Še preden je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi, je tožena stranka z dopisom pritožbo umaknila in zahtevala vračilo sodne takse. Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.

Do izdaje izpodbijanih sklepov je prišlo v posledici tega, da je tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 98/2021 z dne 14. 4. 2021, s katero je bil pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 24. 5. 2021 vložil laično vlogo, ki jo je naslovil kot "zahteva za revizijo postopka", v njej pa zapisal, da podaja pritožbo zoper navedeno sodbo. Sodišče prve stopnje je to vlogo upoštevalo kot revizijo in tožniku izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za revizijo v znesku 414,00 EUR. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je napačno.

Ker je do umika pritožbe prišlo pred izdajo odločbe o vloženi pritožbi, je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 334. člena ZPP umik pritožbe vzelo na znanje.

Zaradi umika pritožbe se obračuna sodna taksa za pritožbo po tar. št. 1122 ZST-1.

Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.

Ker na podlagi določb sodne poravnave ni moč sklepati, da je tožnica v pravdi uspela, na tožena na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ni moč prevaliti plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi stranki izrazili voljo z namenom, da bo strošek sodne takse, ki bi ga bila sicer dolžna kriti tožnica, kril toženec.

V primeru, ko stranka sodno takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je taksa plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno. Ne gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je tožnica v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmera takse pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15) takso plačale pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15 ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Ker je bila v dobro prehodnega podračuna sodišča prve stopnje plačana sodna taksa, večja od predpisane, in sicer za znesek 150,00 EUR, bi moralo v takšni situaciji sodišče odrediti vrnitev takse po uradni dolžnosti (37. člen ZST-1), vendar tega do dneva vložitve revizije ni storilo. Zato bi moralo šteti, da je bila ob nastanku taksne obveznosti z dobroimetjem v znesku 150,00 EUR na prehodnem podračunu sodišča prve stopnje plačana tudi sodna taksa za revizijo v znesku 127,50 EUR. Iz navedenih razlogov zakonska domneva o umiku revizije po tretjem odstavku 105. a člena ZPP ne pride v poštev.

ZST-1 glede organa, ki je pristojen odločati o vrnitvi že plačane sodne takse, v prehodnih določbah nič ne določa. V takšnem primeru, in ker gre za vprašanje procesne narave, velja, da sodišče uporabi procesne določbe tistega zakona, ki je veljaven v času izdaje odločbe sodišča, v konkretni zadevi je to ZST-1. Iz njega pa izhaja, da o vrnitvi takse odloča sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 37. člena ZST-1). To je tudi najbolj logično, saj so potrebni podatki za odločanje znani sodišču.

Pritožbeno sodišče ni pristojno odločati o vračilu preveč plačane sodne takse.

Če stranka umakne pravno sredstvo, sodišče ugotovi umik pravnega sredstva.

Ugotovitev vrednosti dodatno najdenega zapustnikovega premoženja ne spada med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ampak predstavlja le podlago za izračun zapuščinske takse, zato ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Čeprav je ocenjena vrednost morebiti napačna, je s pritožbo zoper dodatni sklep o dedovanju ni mogoče izpodbijati.

Tožeča stranka je del tožbenega zahtevka v znesku 6.080,04 EUR umaknila zaradi neutemeljenosti, del pa zato, ker je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila tožbeni zahtevek. Zato ni mogoče šteti, da je v tej pravdi uspela s celotnim vtoževanim zneskom v višini 10.535,68 EUR, ampak z zneskom, ki predstavlja razliko do 6.080,04 EUR, to je v znesku 4.455,46 EUR. Ker je po vložitvi tožbe (oziroma po ugovoru) ta znesek tožena stranka tožeči poravnala, ta pa je umaknila tožbo še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, količnik za odmero takse od tega zneska po tarifni številki 1112 ZST-1 znaša 1. Skladno z določilom 37. člena ZST-1, upoštevajoč določilo prvega odstavka 36. člena istega zakona pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve določenega dela plačane sodne takse (t.j. 2 x 153,00 EUR), saj je tožbo umaknila pred razpisom naroka za glavno obravnavo.

V primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu je zavezanec za vračilo plačanih sodnih taks sodišče po uradni dolžnosti in ne toženec, ki je tožniku dolžan povrniti le stroške iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. V točki c opombe 6.1. taksne tarife ZST-1 uporabljeni izraz „razveljavljena“ odločba je treba razumeti kot „odpravljena“, saj sodišče v upravnem sporu odločb ne razveljavlja, ampak ‒ v odvisnosti od tožbenega predloga – upravni akt odpravi, ugotovi njegovo nezakonitost, naloži njegovo izdajo oziroma vročitev ali pa ga spremeni (prvi odstavek 33. člena ZUS-1).

Določilo, po katerem je zoper sklep o plačilu takse zaradi zavlačevanja sodnih postopkov dovoljena posebna pritožba samo, če vrednost izpodbijanega dela presega 150 evrov, je dejansko uporabno le za primere, ko sodišče naloži plačilo takse stranki ali stranskemu intervenientu, ki se pozneje lahko pritožita zoper končno odločbo. Drugi udeleženci namreč takšne pritožbe zoper končno odločbo, ki jo sodišče izda v posameznem postopku, v svojem imenu ne morejo vložiti, kar pomeni, da pritožbe zoper sklep v resnici sploh nimajo. Za takšno neenako obravnavanje taksnih zavezancev ni nobenega tehtnega razloga.