35. člen ZST-1

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Taksna oprostitev se nanaša na celotni postopek, v katerem je stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč. Prvemu tožencu je bila v tem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek, zato je plačila sodnih taks že po samem zakonu oproščen in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko preverjanje pogojev za taksne olajšave.

Predlog se zavrže. Plačilni nalog II DoR 185/2025-2 z dne 7. 5. 2025 se razveljavi.

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

V postopku ugovora zoper plačilni nalog za sodno takso ne velja prepoved poslabšanja (reformatio in peius).

Sodna taksa se odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa. Plačilo sodne takse je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Stališče zakonodajalca je jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. Smiselna uporaba določb ZPP je v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

Vrednost terjatve, za katero stranka misli, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere bi se v skladu s ZST-1, ki veže odmero na vrednost predmeta, to pa je v primeru pobotnega ugovora vrednost v pobot uveljavljane terjatve, odmerjala sodna taksa. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom nima odločilne teže. Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 34.a člena ZST-1). V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ob presojanju utemeljenosti toženkinega ugovora ugotovilo, da je sodna taksa v izdanem plačilnem nalogu napačno odmerjena, zato je po uradni dolžnosti ravnalo skladno s petim odstavkom 34.a člena ZST-1. Dejstvo, da te pravne podlage v svoji odločitvi ni navedlo, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ob

Sodišče prve stopnje je sodno takso za ugovor zaradi pobota pravilno odmerilo od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Prepoved poslabšanja za taksnega zavezanca v postopku odmere takse, ko nasprotna stranka sploh ne nastopa, ne pride v poštev.

Taksna obveznost je nastala z vročitvijo vsebinskega sklepa v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Ker se pritožnik zoper sklep ni pritožil in ker tudi ni plačal takse, ga je prvostopenjsko sodišče utemeljeno z opomini pozvalo k plačilu sodne takse. Zoper opomin ugovor ni dopusten, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je zavrglo.

V obravnavanem primeru je tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v postopku v zvezi z dopustitvijo revizije, zato je v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZST-1 oproščen plačila sodne takse po samem zakonu in za vsebinsko obravnavanje predloga za oprostitev plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije (ki ga je tožnik vložil 4. 6. 2024 pri sodišču prve stopnje v luči prvega odstavka 12. člena ZST-1 potem, ko je Vrhovno sodišče RS izdalo plačilni nalog II Dor 183/2024 z dne 21. 5. 2024), ni bilo pravne podlage oziroma tožnik zanj nima interesa. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Ker plačilnega naloga ni izdalo sodišče prve stopnje, tega tudi ni moglo hkrati razveljaviti (kot bi ga sicer moralo na podlagi prvega odstavka 14.a člena ZST-1, če bi ga samo izdalo). V pristojnosti Vrhovnega sodišča RS je presoja (glede na to, da je tožnik po zakonu oproščen plačila sporne takse in je bil posledično tudi predlog za taksno oprostitev zavržen), ali bo po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 34. člena ZST-1 razveljavilo plačilni nalog II Dor 183/2024. Velja sicer dodati, da izdan plačilni nalog glede na navedene okoliščine primera ne more postati iz

Vse uveljavljane bistveno spremenjene okoliščine bi se morale nanašati na dejstvo v zvezi z nezmožnostjo plačila sodne takse prvotožeče stranke, ki bi moralo nastati od trenutka pravnomočnosti odločanja o pravnomočno zavrženem predlogu za taksno oprostitev. Prvotožeča stranka pa ne navaja nobenih takih okoliščin, ki bi se nanašale na navedeno časovno obdobje.

Dedinja nima pravnega interesa, da se odločitev razveljavi in ponovno vzpostavi njena obveznost plačila sodne takse. Njena pritožba je zato nedovoljena. Dogovor med dedinjami, da obveznost plačila sodne takse prevzame C. C., predstavlja pogodbo med njimi oziroma gre zgolj za notranje razmerje med sodedinjami. Nikakršnih ovir zato ni, da sodno takso plača omenjena dedinja, kar pa ne more spremeniti položaja dedinje A. A. kot taksne zavezanke. Če taksa ne bo plačana, bo izterjana od nje.

Izdaja plačilnega naloga ni vezana na pravnomočnost odločitve o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse (v tem smislu, da plačilnega naloga prej ni mogoče izdati). V primerih kot je konkretni, ko je bilo tretji tožnici kot taksni zavezanki s sklepom omogočeno obročno plačilo sodne takse, sta sklep (v delu, ki se nanaša na obročno plačilo) in ustrezen plačilni nalog (v katerem je višina taksne obveznosti določena in razdeljena na obroke) vsebinsko gledano celota. Taksni zavezanec lahko morebitne napake pri odmeri sodne takse s plačilnim nalogom uveljavlja v okviru ugovornega (ne pritožbenega) postopka. Ker plačilni nalog še ni bil izdan, pritožbe ni bilo mogoče obravnavati kot ugovor in jo odstopiti v odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo relevantne določbe odredbe. Ta je začela veljati 16. 11. 2020 in v njej je navedeno, da procesni roki v nenujnih zadevah – mednje se uvršča tudi predmetna zadeva – in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča RS.

Ponovna presoja pogojev za oprostitev plačila sodne takse za isto pritožbo, o čemer je že bilo odločeno s pravnomočnim sklepom, ni dovoljena.

Ponovna presoja pogojev za oprostitev plačila sodne takse za isto pritožbo, o čemer je že bilo odločeno s pravnomočnim sklepom, ni dovoljena.

Predlog za oprostitev plačila sodne takse, podan v postopku njene izterjave, je prepozen in zato pravilno zavržen.

V kolikor stranka v predlogu za taksno oprostitev navede neresnične podatke, ji je v skladu z ustaljeno sodno prakso (ki temelji na smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1) potrebno v celoti odreči dokazno vrednost in posledično šteti, da stranka ni upravičena do oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse. Navedeno velja tudi glede podatkov, ki jih (sicer) lahko sodišče pridobi samo iz obstoječih zbirk v skladu s petim odstavkom 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1.