5. člen ZST-1

Ustavna pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva je stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks.

Ne obstaja pravna podlaga za to, da bi se toženko kot pravno osebo, ki v individualnem delovnem sporu ni uspela, oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Zavezanka za plačilo sodne takse je na podlagi drugega odstavka 3. člena ZST-1 po tarifni številki 2311 ZST-1 toženka, saj je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel v celoti, toženka pa s svojim pobotnim ugovorom ni uspela.

Taksna obveznost ne nastane z izdajo plačilnega naloga; relevanten časovni trenutek nastanka taksne obveznosti je takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek.

Ker mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi pritožbe, je neutemeljen očitek pritožnika, da obveznost plačila sodne takse ni nastala.

Ker je taksna obveznost za pritožbo nastala že ob vložitvi pritožbe dne 11. 7. 2024 (5. člen ZST-1), tožniku pa je brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 20. 11. 2024 dalje, tudi na podlagi navedene odločbe tožnik ni ex lege oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dohodek tožnika upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo. V skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, v polovični višini. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje živi sam in zanj torej ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, zato teh sredstev ni mogoče upoštevati kot lastni dohodek tožnika. Mesečni prihodek prosilca znaša 927,39 EUR, kar je manj kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka na družinskega člana (969,76 EUR). Zato je šteti, da bi bilo s plačilom sodne takse za pritožbo ogroženo socialno stanje prosilca.

Šele novela ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/07) je poleg posebnosti delovnopravnega položaja vodilnih delavcev (možnost drugačne ureditve vprašanj, povezanih z delovnim časom) določila tudi kriterije za opredelitev vodilnih delavcev, na katere se te posebnosti nanašajo. Tudi če bi tožnica imela status vodilne delavke v spornem obdobju, ta načelno ne omogoča drugačnega urejanja plač in posegov v plače. V tem pogledu je treba vodilne delavce obravnavati enako kot ostale delavce. ZDR-1 dosledno vzpostavlja pogodbeni odnos strank delovnega razmerja. To pomeni, da se sprememba plače kot bistvene okoliščine pogodbenega razmerja uredi s soglasjem volj delodajalca in posameznega delavca. Toženka ni dokazala drugačnega dogovora s tožnico, da bi se torej z njo dogovorila, da bo dodatek za stalnost že vključen v mesečno plačo in da zato na plačilni listi ne bo posebej prikazan. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR (enako določa sedaj veljavni 9. člen ZDR-1) je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih

Pritožnica upravičeno opozarja na stališče sodne prakse glede načina določanja vrednosti spornega predmeta v zadevah, v katerih je eventualno kumuliranih več pobotnih ugovorov, ki so med seboj deloma vključeni drug v drugega - ko se torej s podrednim pobotnim ugovorom v pobot uveljavlja denarna terjatev v višjem znesku kot s primarnim pobotnim ugovorom. Kot osnova za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor se v takem primeru upošteva razliko med vrednostma obeh v pobot uveljavljenih terjatev.

Ker mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi pritožbe, je neutemeljen očitek pritožnice, da obveznost plačila sodne takse ni nastala. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, na kakšen način je bil določen znesek sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanemu sklepu pojasnilo, da je za odmero sodne takse za pritožbeni postopek upoštevalo vrednost spornega predmeta ter količnik za odmero takse, ki za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari znaša 3,0.

Kadar sodišče prve stopnje izda nov plačilni nalog zaradi ugoditve strankinemu ugovoru zoper prvotni plačilni nalog, je strankino pravno sredstvo zoper novo odmerjeno sodno takso pritožba in ne ugovor. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, od česar je praviloma odvisna višina odmerjene sodne takse, se načeloma vedno upošteva le glavnica, brez vključevanja obresti.

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Drži, da je bil del tožbe iz obravnavane zadeve P 220/2022 izločen v novo pravdno zadevo P 219/2022, vendar zadeva P 219/2022 predstavlja nov in samostojen postopek, ki teče zaradi vznemirjanja lastninske pravice, medtem ko se pravdna zadeva P 220/2022 nanaša na spor zaradi motenja posesti in zato ne predstavlja istega pravdnega postopka, kot zmotno menita tožnika. Vsebinsko gre za različni tožbi, za kateri je predviden različen postopek. O vsakem zahtevku bo tudi izdana samostojna odločba. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sta tožnika s plačilom sodne takse v višini 180 EUR v postopku P 219/2022 plačala tudi sodno takso za postopek v pravdni zadevi P 220/2022. Ker sta sodno takso na podlagi določila 3. člena ZST-1 dolžna plačati tožnika, ki sta uvedbo postopka predlagala, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na smrt toženke, za odločitev v zadevi pravno neodločilne. Smrt nasprotne stranke na dolžnost tožnikov plačati sodno takso za postopek ne vpliva, saj za tožnika dolžnost plačila sodne takse nastane in zapade že ob vložitvi tožbe.

Taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pritožbe. Ker je tožena stranka dne 20. 2. 2025 vložila pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa z dne 6. 1. 2025, je ob vložitvi pritožbe nastala njena taksna obveznost za pritožbeni postopek, zato ugovor, da taksna obveznost ni nastala, ni utemeljen.

Sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom (106.775,00 EUR) nima odločilne teže. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika z zahtevkom oziroma s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnik z dajatvenim denarnim zahtevkom nima odločilne teže.

Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa, je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka intimno ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva.

Terjatev po primarnem in po podrednem pobotnem ugovoru ima pravno naravo kondikcijske terjatve in sta do višine nižjega istovetna - toženka z obema uveljavlja povračilo zaradi domnevne obogatenosti tožnikov in je podredna terjatev že zajeta v primarnem pobotnem ugovoru, ki je višji od podrednega. S tem gre za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, ki ju je potrebno obravnavati kot en zahtevek in ne za podredni zahtevek v skladu s 182. členom ZPP.