19. člen ZST-1

Zahtevek za znižanje kupnine je treba oblikovati tako, da se najprej postavi oblikovalni zahtevek, s katerim se zahteva znižanje pogodbene cene, in nato hkrati dajatveni zahtevek za vračilo oz. plačilo tistega dela kupnine, ki temelji na predhodno uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku. V takšnih procesnih situacijah, tako kot v primerih postavitve vmesnih ugotovitvenih zahtevkov, oblikovalni zahtevek ne predstavlja kriterija za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za odmero sodne takse, temveč je pomembna oziroma upoštevna le sporna vrednost dajatvenega zahtevka.

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

Vrednost stranskih terjatev se za odmero sodne takse za pravno sredstvo upošteva le, če je bilo pravno sredstvo vloženo samo zoper odločbo o stranskih terjatvah, sicer pa je bistvena vrednost izpodbijane glavnice. Tožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jim je za pritožbo izdalo tri plačilne naloge za plačilo sodne takse, medtem ko jim je tožbo taksiralo enotno, z enim plačilnim nalogom. Takšno postopanje je napačno. Tožniki, ki so etažni lastniki stavbe in s tem solastniki njenih skupnih delov, so enotni sosporniki in se štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Kot taki so nerazdelno dolžni plačati le eno sodno takso za pritožbo. Poleg tega je vseh pet tožnikov vložilo pritožbo v eni vlogi (iz vsebine pritožbe je razvidno tudi, da so pritožbeni razlogi za vse tožnike enaki), zato je dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.

V okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 se ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

Pritožnica upravičeno opozarja na stališče sodne prakse glede načina določanja vrednosti spornega predmeta v zadevah, v katerih je eventualno kumuliranih več pobotnih ugovorov, ki so med seboj deloma vključeni drug v drugega - ko se torej s podrednim pobotnim ugovorom v pobot uveljavlja denarna terjatev v višjem znesku kot s primarnim pobotnim ugovorom. Kot osnova za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor se v takem primeru upošteva razliko med vrednostma obeh v pobot uveljavljenih terjatev.

Kadar sodišče prve stopnje izda nov plačilni nalog zaradi ugoditve strankinemu ugovoru zoper prvotni plačilni nalog, je strankino pravno sredstvo zoper novo odmerjeno sodno takso pritožba in ne ugovor. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, od česar je praviloma odvisna višina odmerjene sodne takse, se načeloma vedno upošteva le glavnica, brez vključevanja obresti.

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Sodišče prve stopnje je pri presoji prezrlo dejstvo, da sta tožnici soupravičenki iz istega materialnopravnega razmerja. To pomeni, da sta materialni sospornici in ju pri presoji njune taksne obveznosti ni dopustno obravnavati ločeno. Drugi odstavek 14. člena ZST-1 namreč določa, da če izroči vlogo skupaj več oseb, pa je za eno izdan sklep o oprostitvi plačila takse, mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih materialnega sosporništva.

Sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom (106.775,00 EUR) nima odločilne teže. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika z zahtevkom oziroma s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnik z dajatvenim denarnim zahtevkom nima odločilne teže.

Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa, je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka intimno ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva.

V postopku ugovora zoper plačilni nalog za sodno takso ne velja prepoved poslabšanja (reformatio in peius).

ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožeča stranka z dajatvenim denarnim zahtevkom, tj. 53.525,19 EUR, nima odločilne teže. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

Sodna taksa za pobotni ugovor se odmeri glede na višino zneska, ki se uveljavlja v pobot, ne glede na višino vtoževanega zneska, pred katerim se toženec brani s pobotom. V postopkih ugovora zoper sklep o odmeri sodne takse ne velja prepoved reformatio in peius.

Sodna taksa se odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa. Plačilo sodne takse je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Stališče zakonodajalca je jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače. Smiselna uporaba določb ZPP je v primeru postopanja po določbi 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ter postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

Vrednost terjatve, za katero stranka misli, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere bi se v skladu s ZST-1, ki veže odmero na vrednost predmeta, to pa je v primeru pobotnega ugovora vrednost v pobot uveljavljane terjatve, odmerjala sodna taksa. Če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

V plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je bila sodna taksa pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom, nima odločilne teže. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.

Ugotovitveni in dajatveni zahtevek sta v razmerju prejudicialnosti, zato vrednosti spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek tožnikoma ni bilo treba posebej opredeliti - za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zadostuje navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta - vrednost dajatvenega zahtevka.