161. člen URS

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB, kot že rečeno, ni več veljavna pravna podlaga, zato sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Skladno s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tožeče stranke se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) niso mogle soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogle izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku moralo presoditi svojo pristojnost (tudi) na novi podlagi, tožečim strankam pa skladno s pravico do izjave omogočiti, da se izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma morebitne prilagoditve zahtevka, ker teh sprememb tožniki (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli imeti pred očmi.<

Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Glede na navedeno je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s 3. oziroma 4. alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.

Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče (tretja in četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave), ki ima pri tem ustavno pooblastilo, da protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte lokalnih skupnosti odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 161. člena Ustave). Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave (20. in 21. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2 v neskladju z Ustavo. Sledeč navodilu iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-327/20-16 z dne 20. 1. 2022, je sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis, zavrglo.

Prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, imajo naravo predpisa in se v sistemu delitve pravnih aktov na posamične in splošne uvrščajo med slednje. Za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni je po Ustavi pristojno Ustavno sodišče. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da je bil 58. člen ZUreP-2, s katerim je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v pravnem sporu odločao zakonitosti prostorskih izvedbah aktov, v neskladju z Ustavo. Zato je Upravno sodišče tožbo, vloženo zoper splošni predpis zavrglo, saj ta predpis ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenih zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati in posledično za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravno sodišče razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne sme uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, ni (več) pristojno. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Z 58. členom ZUreP-2 je zakonodajalec Upravno sodišče pooblastil, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov (v delih, opredeljenih v drugem odstavku 58. člena ZUreP-2) kot splošnih pravnih aktov ter prostorski izvedbeni akt odpravi ali razveljavi v delu, katerega zakonitost izpodbija tožnik, in drugih delih, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve. S tem je bila Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena ter prvega odstavka 161. člena Ustave. Upravna sodišča razveljavljenega 58. člena ZUreP-2 v odprtih postopkih, v katerih o tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, ne smejo uporabljati, in posledično, da za odločanje o tožbah, vloženih na njegovi podlagi, niso (več) pristojna. Nepristojnost sodišča za odločanje v upravnem sporu je razlog za zavrženje tožbe.

Okoliščina, da je PUP za mesto Maribor urejal območje prostorske planske enote St 10 S, sama po sebi ne izključuje drugačnega urejanja dela te planske enote s kasneje sprejetim (v letu 2013 tudi spremenjenim) OPPN za del PPE St 10 S in s tem tudi prenehanja veljavnosti PUP v tem delu. Revidenta namreč ne trdita, da omenjeni OPPN ne bi bil v skladu s prostorskimi sestavinami oziroma da v njih ni bilo podlage za sprejem OPPN z namenom izvedbe prostorske ureditve območja, za katerega je bilo v prostorskih sestavinah predvideno urejanje s PIN. Navedeno stališče tudi v ničemer ne posega v prenehanje veljavnosti PUP z dnem uveljavitve OPN in v postopek njihovega spreminjanja in dopolnjevanja, določena v četrtem odstavku 96. člena ZPNačrt. OPN je hierarhično višji predpis kot OPPN, saj mora biti ta skladen z OPN. Navedeno razmerje izhaja iz vsebine njunega urejanja. Iz četrtega odstavka 95. člena ZPNačrt ne izhaja, da bi moral biti na tej podlagi sprejeti OPPN v skladu s PUP oziroma z v njem določenimi prostorskimi izvedbenimi pogoji. Biti pa mora skladen s prostorskimi sestavinami v preteklosti sprejetih občinskega dolgo- in srednjeročnega družbenega plana. Že na podlagi t

Ker razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, odločba ustavnega sodišča ne more učinkovati na pravnomočno odločbo o plačilu sodne takse v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Pri tem sklep o odmeri sodne takse ni procesni sklep, ampak je meritorni sklep, s katerim je bil postopek odmere sodne takse pravnomočno končan, saj tožniki plačilnemu nalogu niso ugovarjali in so takso plačali, prav tako pa tudi niso dali pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Četrti odstavek 206. člena ZPP omogoča sodišču prekinitev postopka, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče lahko predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, ki se izda v obliki sklepa. Gre za ukrep sodišča zaradi pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v določenih situacijah, ne pa za pravno sredstvo stranke.

Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga postopala v skladu s takrat veljavnimi določbami ZDR (prvi odstavek 83. člena in 88. člen). Naknadno sprejeta odločba Ustavnega sodišča U-I-45/07, ki ugotavlja neskladnost prvega odstavka 83. člena ZDR z Ustavo, ne more vplivati na zakonitost odpovedi, ki je bila dana celo dve leti pred sprejemom ustavne odločbe. Vrhovno sodišče v novem sojenju svoje odločitve ni oprlo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-45/07 na tak način, da bi pravnomočno sodbo razveljavilo ali spremenilo zgolj zato, ker odpoved ni bila sprejeta v roku enega leta po opozorilu na podlagi 83. člena ZDR. Delodajalec v letu 2005 ni mogel računati na rok, določen šele v letu 2007, zato mu nezakonitega ravnanja v tem delu ni mogoče očitati.

Niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne pravne razlage določil ZDen (od kasnejše razlage Ustavnega sodišča) ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Narava pravnega odločanja je namreč taka, da je pogosto možna različna pravna presoja obravnavanih vprašanj oziroma različna razlaga predpisov. Pravno stališče, ki ga sprejme sodnik in ki se kasneje izkaže za nepravilno, zato samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z URS v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pravno priznana v določbah ZOR.

Sodišče pri obravnavi konkretnega spornega razmerja med pravdnima strankama ne sme samo presojati, ali je zakonska norma, ki se na to sporno razmerje nanaša, skladna z URS. Presoja zakonov je v izključni pristojnosti ustavnega sodišča, redno oziroma specializirano sodišče pa ima možnost, da postopek prekine in ustavnemu sodišču poda pobudo za začetek presoje protiustavnosti določenega zakona. Ker sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka in sprožilo postopka za presojo ustavnosti določb ZObr, bi moralo ob ugotovitvi, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti oziroma da mu je bila izrečena pogojna obsodba 7 mesecev zapora, zaključiti, da je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja v 7. odstavku 88. člena ZObr.

Ker že razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, velja lahko le enako tudi za takoimenovano interpretacijsko odločbo ustavnega sodišča, kakšna je ustavnoskladna razlaga zakona. Odločba ustavnega sodišča pod opr. št. U-I-130/01 zato ne more učinkovati na predlagateljičino denacionalizacijsko zadevo, o kateri je bilo pravnomočno odločeno že v letu 1994. Pravilni so tudi dodatni razlogi obeh sodišč, da določba prvega odstavka 46. člena ZUstS ne more biti podlaga za odločanje o predlagateljičini sedanji zahtevi za spremembo pravnomočnega sklepa.

Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.

Če ustavna odločba le ugotovi neskladnost zakona z ustavo, zakon ni razveljavljen in se torej mora uporabljati še naprej vsaj do izteka roka za odpravo neskladnosti. Isto velja celo za (že razveljavljeni) zakon do preteka roka za učinkovanje razveljavitve. Zaradi pravnih praznin protiustavni zakon se uporablja še naprej, če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z ustavo. Kot takšen se mora uporabljati, četudi o njegovi protiustavnosti ni dvoma. Tako je, ker je zakon tudi po preteku uskladitvenega razloga (še vedno) nerazveljavljen. Takšno pravno stanje se nadaljuje vse dokler zakonodajalec za odpravo protiustavnosti ne sprejme ustreznega zakona in se novi zakon tudi ne začne uporabljati.

Delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno dejanje, zato tudi ni odškodninske odgovornosti države.

Tožeča stranka je izplačala odškodnine denacionalizacijskim upravičencem na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb še pred uveljavitvijo odločb Ustavnega sodišča; št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (Ur.l. RS, št. 45/97 z dne 25.7.1997) in št. U-I-43/96 z dne 26.10.1997 (Ur.l. RS, št. 67/97 z dne 30.10.1997). Niti Ustava niti Zakon o ustavnem sodišču ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj. Po izrecnem določilu prvega odst. 155. čl. Ustave RS namreč zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Drugačno tolmačenje ustavnih odločb bi pomenilo spreminjanje že pravnomočnih sodnih odločb.