6. člen ZST-1

Pri napačni navedbi sklicne številke gre za pomoto, saj se vsi ostali podatki na pritožbi predloženemu dokazilu ujemajo z zahtevami iz plačilnega naloga. Pomoto je mogoče opredeliti za opravičljivo, saj je plačilo izvršila stranka, katere poslovanje s sodišči ni vsakodnevno opravilo. Pomota finančnih posledic nima, saj je bilo plačilo izvršeno na račun sodišča, tako da so sredstva že med proračunskimi sredstvi, namenjenimi za poslovanje sodišč. Če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je sodišče znova izdalo sklep o začetku stečajnega postopka, velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. Novo sojenje v takem primeru ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Za stališče, da so bili z razveljavitvenim sklepom sklepa o začetku stečajnega postopka odpravljeni učinki začetka stečajnega postopka, v zakonu ni opore. Zoper dolžnika je bil ponovno začet stečajni postopek, zato velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil

Res je, da sta taksna zavezanca pritožnika, vendar navedeno ne izključuje možnosti, da sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug (kar je treba preveriti v vsakem posameznem primeru). Druga in peto toženi stranki zgolj zaradi tega, ker je sodno takso ob pravilnem sklicu in navedbi opravilne številke zadeve plačala zanjo druga oseba, ni mogoče naprtiti posledic umika pritožbe v primeru neplačila sodne takse, določenih v tretjem odstavku 105. a člena ZPP, saj slednje iz besedila navedenega člena ne izhaja. Za takšno rešitev govori tudi ustavnoskladna razlaga. Pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva je pravica, ki je določena v sami Ustavi (in sicer 25. členu Ustave), zaradi česar je treba omejitve te pravice ozko razlagati. Glede na to, da izrecne zakonske podlage za umik pritožbe v primeru, ko sodno takso za taksnega zavezanca plača kdo drug, ni, pritožbeno sodišče meni, da bi sankcija umika pritožbe v takih situacijah predstavljala pretiran poseg v pravico iz 25. člena Ustave.

Dokazno breme za dejstvo, da je bila sodna taksa za določeno procesno dejanje v določenem postopku plačana v celoti in pravočasno, je na zavezancu za plačilo sodne takse. Če plača taksni zavezanec sodno takso pred samim nastankom taksne obveznosti, mora vzeti v zakup dejstvo, da bo težje dokazal njeno plačilo.

Taksna obveznost nastane že z vložitvijo tožbe in ne šele z izdajo plačilnega naloga. Vendar pa pravni naslov za plačilo sodne takse predstavlja plačilni nalog. Zoper plačilni nalog je dopustno vložiti ugovor in če sodišče ugovoru ne ugodi, začne teči rok za plačilo takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu, na kar mora sodišče stranko opozoriti (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1). Tožnica je plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v odmerjenem znesku 1.893 EUR prejela 12. 4. 2023. Iz potrdil, priloženih k pritožbi, izhaja, da je sodno takso v prej navedenem znesku (sicer v dveh obrokih) plačala 14. 4. 2023. Sodna taksa za tožbo je bila tako nedvomno plačana znotraj postavljenega roka 15 dni.

Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 ureja domnevo pravočasnosti plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev. Tako določa, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba pa ne zajema primerov, ko bo plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da bo ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo pred potekom roka za plačilo, denarno nakazilo pa bo prispelo na račun sodišča šele po štirih ali več delovnih dneh po izteku roka, zaradi česar bo sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju zasebne tožbe (v konkretnem primeru pritožbe). V teh primerih ima taksni zavezanec v skladu s 6.c členom ZST-1 možnost zoper tak sklep vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje že pred izdajo sklepa vedno preveri, ali je sodna taksa plačana na način in v roku iz plačilnega naloga, in če plačila na predpisan način ne ugotovi, je na strani stranke trditveno in dokazno breme za uveljavitev nasprotnega. Stranka ima zato v pritožbi zoper sklep možnost zatrjevanja in dokazovanja plačila sodne takse, vendarle le z dovolj konkretnimi trditvami in predlaganjem ustreznega dokaza. Dolžnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep sicer trdi, da je takso plačal pravočasno, vendar pa sodišču ni predložil dokaza o pravočasnem in pravilnem plačilu sodne takse. ZST-1 v večih določbah predpisuje, da se plačilo sodne takse dokazuje le z listinskimi dokazili, zato bi dolžnik plačilo sodne takse lahko dokazoval le z ustreznim potrdilom o plačilu, ki pa ga v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni predložil.

Tudi plačilo sodne takse, ki bi bilo pravočasno opravljeno na napačen sklic, bi se štelo za pravilno plačano sodno takso. Pogoj pa je, da je bil namen plačila plačati sodno takso za obravnavano zadevo oziroma za pritožbo, za katero je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom štelo, da je umaknjena.

Tožeča stranka je ob plačilu navedla (sicer nepravilno) referenco, kar pomeni, da se ni mogla zavedati, da mora predložiti ustrezno potrdilo, ker referenca ni pravilna. Zato glede na podatke, s katerimi v času odločanja razpolaga, višje sodišče o plačilu sodne takse ne dvomi. Stališče, po katerem bi bilo treba kljub pravočasnem plačilu sodne takse v obravnavanem sporu postopek ustaviti, ker tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila potrdila o plačilu zaradi napačne reference, bi v okoliščinah obravnavane zadeve po presoji višjega sodišča nesorazmerno poseglo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Ko 214. člen ZNP-1 določa petletni rok za zastaranje pravice do prevzema deponiranega predmeta, to ne pomeni, da predlagatelj (dolžnik) ne bi mogel predlagati krajšega roka za prevzem. Kot je že bilo poudarjeno v sodni praksi, pogoje v postopku sodnega depozita določi predlagatelj, sodišče pa je nanje vezano.

Ker je bila sodna taksa plačana na način in v roku, kot izhaja iz plačilnega naloga, se šteje, da je bila plačana na dan, ko je sodišče denarna sredstva prejelo na svoj račun. Fikcija umika pritožbe je zato nesorazmerna sankcija za nehoteno napako pri plačevanju sodne takse, ki je bila plačana pravočasno in v ustrezni višini.

Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da mu v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZST-1 ni bilo treba predložiti dokazila o plačani sodni taksi in da iz dejstva, da se je po vložitvi ugovora postopek nadaljeval v pravdi, izhaja, da je bil zanj plačana sodna taksa. V nasprotnem primeru bi se ugovor štel za umaknjenega (peti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 29.b člena ZIZ). Ta strošek mu je torej nastal. Ker je strošek za sodno takso nastal pred začetkom stečajnega postopka, ki teče zoper tožnico, gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se zato obstoj terjatve le ugotovi (četrti odstavek 301. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). Materialni stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP štejejo za strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 383. členom). Izrek je zato dajatveni.

Predlog za oprostitev plačila sodne takse je dopustno vložiti po tem, ko je plačilni nalog že izdan in vse do izteka roka za plačilo sodne takse.

Pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso bi bilo v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon. Sodna praksa ni nespremenljiva. Bistveno pri zakonski domnevi je, da je predmet ugotavljanja presumptivna baza, ne pa neposredno relevantno pravno dejstvo oziroma zaključek. Upoštevajoč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1, sodišče torej ne ugotavlja, ali je bilo plačilo sodne takse pravočasno, ampak, ali je bilo denarno nakazilo izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev in prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu. Plačilo sodne takse bo štelo za pravočasno, če bosta izpolnjeni obe navedeni predpostavki domnevne baze za uporabo te določbe.

Tudi če tožena stranka svoje dejavnosti ne more več opravljati, to ne pomeni nujno, da nima ustreznih sredstev za vodenje postopkov oziroma za plačilo sodne takse. Postopek insolventnosti sam po sebi ne more pomeniti, da je stranka, ki je v takem postopku že zaradi tega dejstva oproščena plačila sodne takse oziroma da je njen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse že samo iz tega razloga utemeljen. Postopek insolventnosti in obveznost plačila sodne takse se ne izključujeta. Gospodarska družba si mora, še toliko bolj kot fizična oseba, saj je vendarle ustanovljena z namenom opravljanja dejavnosti in v tem okviru ustvarjanja prihodkov, prizadevati denarna sredstva za plačilo sodne takse dobiti.

Glede na to, da je tožena stranka sodišču posredovala dokazilo o plačilu v roku 15 dni, je bilo potrebno šteti, da je dolgovano takso plačala.

Stranka ima v pritožbi možnost zatrjevanja in dokazovanja plačila sodne takse, vendar le z dovolj konkretnimi trditvami in predlaganjem ustreznega dokaza, tej zahtevi pa dolžnik v predmetni zadevi ni zadostil. Kot izhaja iz več določb ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje le z listinskimi dokazili, torej z ustreznimi potrdili o plačilu. Tako ZST-1 v prvem odstavku 34.a člena določa, da je treba ugovoru zoper plačilni nalog, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, priložiti potrdilo o opravljenem plačilu. Prav tako je v tretjem odstavku 6. člena ZST-1 (ki določa način plačevanja in dokazovanja plačanih sodnih taks) določeno, da mora taksni zavezanec predložiti sodišču potrdilo o opravljenem plačilu, če je sodna taksa plačana brez ustrezne reference oziroma sklicne številke.

Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.

Stranka ima v pritožbi možnost zatrjevanja in dokazovanja plačila sodne takse, vendar le z dovolj konkretnimi trditvami in predlaganjem ustreznega, to je listinskega dokaza o plačilu.

Postopek po ZPND predstavlja neke vrste postopek z zelo nujno ureditveno začasno odredbo po ZIZ. V ZPND sicer veljajo pravila ZNP, v zvezi z ukrepi oz. denarno kaznijo pa ZPND napotuje tudi na določbe zakona, ki ureja izvršbo. ZNPD tako za izdajo odločbe po opravljenem naroku kot tudi za odgovor na predlog ter ugovor zoper sklep o izreku ukrepa, pa tudi za pritožbo zoper sklep predpisuje osemdnevni rok. Zato je pravilno postopanje prvega sodišča, ki je nasprotnemu udeležencu v plačilnem nalogu, skladno z določbo 34. člena ZST-,1 določilo rok osmih dni, kot je predpisan za postopke izvršbe in zavarovanja.

Pomoto pri plačilu sodne takse (na račun Okrožnega, namesto na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani) je mogoče opredeliti za opravičljivo pomoto, saj je plačilo izvršila stranka sama, katere poslovanje s sodišči ni vsakodnevno opravilo. Pomota finančnih posledic nima, saj je bilo plačilo izvršeno na račun sodišča, tako da so sredstva že med proračunskimi sredstvi, namenjenimi za poslovanje sodišč. Plačana sredstva je mogoče enostavno prenesti iz enega na drug račun.