36. člen ZST-1

Pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških je treba upoštevati obseg izpodbijanja stroškovne odločitve.

Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Edino izjemo od pravila, ki tožečo stranko zavezuje k povrnitvi stroškov nasprotni stranki, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. člen ZPP).

V primeru, da gre s strani tožene stranke za preplačano sodno takso, torej za plačilo sodne takse večje od predpisane, ki jo je tožena stranka plačala za že opravljena dejanja sodišča v postopku na prvi stopnji, ima tožena stranka pravico zahtevati razliko nazaj.

Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.

Zavrženje pritožbe je sodno dejanje, s katerim se odloči o pritožbi. V primeru zavrženja pritožbe pritožnik nima pravice do vračila sodne takse po 36. členu ZST-1.

Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Tarifna številka 1112 ZST-1 posebej ureja situacije, ko se postopek konča z umikom tožbe, sodbe na podlagi pripoznave/odpovedi in s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tem niti ni bistveno, ali je v sodni poravnavi zajeta tudi odločitev o podrejenem zahtevku ali ne, ključno je, da je tovrstna procesna situacija v zakonu posebej urejena. Skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je v postopku delno uspela in pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če plačila ne bi bila oproščena - ta del takse plačati. Sodišče je tožnici zato upravičeno naložilo plačilo tretjine celotne taksne obveznosti. V primeru, da plačila sodnih taks ne bi bila oproščena, bi ji v konkretni procesni situaciji na podlagi tarifne številke 1112 ZST-1 pripadalo vračilo dveh tretjin (plačane) sodne takse.

Dokazno breme za dejstvo, da je bila sodna taksa za določeno procesno dejanje v določenem postopku plačana v celoti in pravočasno, je na zavezancu za plačilo sodne takse. Če plača taksni zavezanec sodno takso pred samim nastankom taksne obveznosti, mora vzeti v zakup dejstvo, da bo težje dokazal njeno plačilo.

Ker tožeča stranka preostanka sodne takse tudi po pozivu sodišča ni plačala oziroma ni predložila potrdila o pravočasnem plačilu, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so nastopile posledice, določene v tretjem odstavku 105.a člena ZPP, na katere je bila tožeča stranka opozorjena, torej da se tožba šteje za umaknjeno. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP postopek pravilno ustavilo.

Nobenega razumnega razloga ni najti za razlago, po kateri bi pravica do vračila sodne takse po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 veljala za stranke v vseh sodnih postopkih, razen za stranke insolvenčnih postopkov. Namen tretjega odstavka 36. člena ZST-1 je vzpostavitev mehanizma, ki stranki (kateregakoli) sodnega postopka omogoča, da se s pravnimi sredstvi zoperstavi morebitni nepravilni odločitvi sodišča, ob tem pa ne trpi finančnih posledic, v kolikor je njena pritožba utemeljena oziroma ji pritožbeno sodišče pritrdi.

Pri odmeri sodne takse za podrejene zahtevke se za te zahtevke ne plača polna sodna taksa, kot je glede na vrednost predmeta predpisano za zahtevek, ampak se plača le tretjina predpisane takse. Korekturna dolžnost sodišča iz 31. člena ZST-1 se torej lahko nanaša zgolj na primarni zahtevek. Podrednim zahtevkom pa se vrednost spora ne določi posebej, pač pa se pri odmeri takse upošteva določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1, ki ga je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi spregledalo.

Višje sodišče v Ljubljani je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila, podredno za odlog plačila oziroma za obročno plačilo takse, zavržen, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne glede na zatrjevano dejstvo, da zgoraj navedeni sklep toženi stranki ni bil vročen, je tožena stranka še pred odločitvijo pritožbenega sodišča sodno takso 19. 4. 2023 plačala. S tem pa, ko je tožena stranka plačala sodno takso, je izgubila pravni interes, da bi sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila, podredno za obročno oziroma odlog le-te odločalo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrglo, saj ni izpolnjen nobeden od pogojev, določenih v prvem odstavku 36. člena ZST-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je bila v okoliščinah konkretnega primera vročitev sodbe sodišča prve stopnje v času poletnega poslovanja sodišč, čeprav tožnik ni prejel opozorila v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, opravljena veljavno?

Po 10. členu ZST-1 so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti, humanitarne organizacije in organizacije, ki kot javno službo opravljajo naloge zaščite, reševanja in pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Po navedeni določbi je kot posredni proračunski uporabnik v lasti občine oproščen plačila sodnih taks tudi konkretni upnik. ZST-1 ne določa primerov, ko bi bila ta pravica stranke, ki je po zakonu oproščena plačila sodnih taks, omejena, niti ne daje pozakonskemu aktu pooblastil za morebitno takšno postopanje. Dejstvo, da upnik ni bil vpisan na seznam oseb, ki so po zakonu oproščene plačila sodne takse (10. člen Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka) glede na navedeno na njegovo oprostitev in posledično na pravico do vrnitve takse, ki je ni bil dolžan plačati in mu jo daje zakon, ne more vplivati.

Prvi odstavek 36. člena ZST-1 res določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Navedeno pa velja le v primeru, kadar je znižanje sodne takse v Taksni tarifi za posamezno pravno dejanje, torej za umik vložitve pritožbe posebej določeno, kar pa v 4. poglavju Taksne tarife, ki ureja plačilo sodne takse v postopku, ki ureja izvršbo in zavarovanje ni. Na področju sodnih taks ni mogoče uporabiti analogije, saj za področje javnih terjatev, med katere sodijo tudi sodne takse, velja načelo zakonitosti (147. člen Ustave RS). ZST-1 v Taksni tarifi za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le sodno takso za celoten postopek v zvezi s pritožbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika pritožbe ne pride do izdaje posebne vsebinske odločbe, ampak le do ugotovitvenega sklepa. Ker v Taksni tarifi v 4. poglavju, kjer se določa sodna taksa v zvezi s postopki po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, dejanska situacija, ko pride do umika pritožbe, ni urejena, ZST-1 ne omogoča znižanje sodne takse oziroma delne vrnitve že plačane

Toženec za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi taksne oprostitve glede na naknadno plačilo sodne takse nima (več) pravnega interesa. Morebitna ugoditev pritožbi namreč ne bi pomenila izboljšanja njegovega pravnega položaja, saj toženec skladno s prvim odstavkom 36. člena ZST-1 nima pravice do vrnitve že plačane takse.

Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se ne preizkuša po uradni dolžnosti, zato bi bila pritožnica, da bi z očitkom te kršitve uspela, morala izkazati, da je dokaz predlagala glede dejstva, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo sodbo (tj. glede njenega nosilnega razloga), obenem pa ni, ni dovolj ali ni pravilno pojasnilo zavrnitve izvedbe dokaza.

Do izdaje izpodbijanih sklepov je prišlo v posledici tega, da je tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 98/2021 z dne 14. 4. 2021, s katero je bil pravnomočno zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 24. 5. 2021 vložil laično vlogo, ki jo je naslovil kot "zahteva za revizijo postopka", v njej pa zapisal, da podaja pritožbo zoper navedeno sodbo. Sodišče prve stopnje je to vlogo upoštevalo kot revizijo in tožniku izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za revizijo v znesku 414,00 EUR. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je napačno.

V skladu s 36. členom ZST-1 ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno.

Izdelava obrestnih računov je lahko vrednotena po tarifni številki št. 46 Odvetniške tarife le takrat, kadar predstavlja samostojno delo, torej takrat, kadar izdelava obrestnih obračunov ni potrebna za sestavljanje vlog, ki so po odvetniški tarifi že vrednotene.