384. člen ZPP

Revizija zoper sklep o ugoditvi predlogu za obnovo postopka ni dovoljena.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formal

Glede na besedilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1, ki napotuje na smiselno uporabo procesnih predpisov, ki pritožbo in (ob določenih pogojih) tudi druga (izredna) pravna sredstva večinoma dopuščajo, če niso z zakonom posebej izključena, bi moral zakonodajalec, če bi želel izključiti dodatna pravna sredstva v postopku odmere sodne takse, to v zakonu izrecno določiti. Zaradi posledic neplačila odmerjene sodne takse (premoženjske posledice (taksa zaradi domnevnega umika vloge) ter morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi poteka prekluzivnih rokov (dokončna izguba sodnega varstva)) je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo stranke v večini primerov ravnale v skladu z oblastnim aktom in bodo plačale (tudi) napačno odmerjeno sodno takso. Zato je po prepričanju Vrhovnega sodišča prav, da imajo že v postopku odmere sodne takse zagotovljeno pravno sredstvo (pritožbo), o katerem odloča instančno sodišče (25. člen URS). Po naravi stvari se z instanco namreč poveča verjetnost, da bo taksa pravilno odmerjena.

Sklep o stroških, sklep o popravi stroškovne odločitve in sklep, s katerim je odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne spadajo med sklepe, opredeljene v prvem odstavku 384. člena ZPP, ker ne predstavljajo sklepov, s katerimi bi se postopek glede spora o glavni stvari končal.

Predlog se zavrže.

Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.

Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe tudi ne pomeni odločanja o glavni stvari, zato revizija ni dovoljena niti po 37. členu ZNP-1.

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).

Predlagatelj, ki je predlog vložil sam, nima opravljenega pravniškega državnega izpita, zato za vložitev predloga nima postulacijske sposobnosti. Tega ne morejo spremeniti zatrjevane okoliščine o nezaključenem postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pravni sistem namreč omogoča naknadno sanacijo upravičeno zamujenega roka za opravo pravdnega dejanja. Revizijo je mogoče vložiti le zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek končan.

ZPP v prvem odstavku 384. členu določa, da stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek (o glavni stvari) pravnomočno končan. Postopek odločanja o izdaji začasne odredbe ne pomeni odločanja o glavni stvari. Gre za postopek, ki teče vzporedno z (včasih tudi pred) "glavnim" postopkom in v katerem (do)končna odločitev sploh ne more biti sprejeta. Namen in cilj tovrstnih postopkov je stranki hitro in učinkovito zagotoviti nujno potrebno, a le začasno varstvo - torej varstvo, ki naj traja (največ) do končne odločitve o glavni stvari.

Zakonodajalec je revizijo v izvršilnih postopkih omejil le na točno določene sklepe. Zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja (vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o izročitvi nepremičnin), revizija zato (še vedno) ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe ‑ z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Naravo sklepov iz prvega odstavka 384. člena ZPP, zoper katere je revizijo mogoče dopustiti, imajo v postopkih po ZPND le tisti sklepi sodišča druge stopnje, s katerimi je odločeno, da se povzročitelju nasilja skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND izreče časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo. Predlog nasprotnega udeleženca za dopustitev revizije se namreč nanaša na odločitev sodišča druge stopnje glede časovno omejenih ukrepov. Ker njegov predlog po pojasnjenem torej ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP‑1

Predlog za dopustitev revizije po ZPND praviloma ni dovoljen. Izjema je le ukrep o prepustitvi stanovanja žrtvi v izključno uporabo, ki je časovno neomejen.

Zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo, je vselej dovoljena revizija (tretji odstavek 384. člena ZPP). Ker je torej revizija zoper izpodbijani sklep dovoljena po samem zakonu, predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.

Pod pogoji, ki jih določa ZPP, je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Ker sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člen ZPP), revizija zoper tak sklep ni dovoljena in je vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Sklepi o vrnitvi otroka so po vsebini najbližji začasni odredbi. V skladu z določbo 10. člena ZIZ je revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP, dovoljena zoper sklepe, izdane na drugi stopnji, s katerimi je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi. Revizijo je torej zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja. Zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, pa revizija ni dovoljena. Takšen je tudi sklep v obravnavani zadevi. Ker podlage za dovoljenost revizije zoper obravnavani sklep sodišča druge stopnje ni, revizije sploh ni mogoče dopustiti.

Po prehodni določbi v 216. členu ZNP-1 se postopki, ki so bili pred pristojnimi sodišči začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po določbah do sedaj (tj. do uveljavitve ZNP-1) veljavnih predpisov. V obravnavani zadevi se je postopek začel pred uveljavitvijo ZNP-1 (predlagatelji so predlog za sodno ureditev meje vložili 17. 9. 2018), kar pomeni, da je v tej zadevi treba uporabiti pred uveljavitvijo ZNP-1 veljaven Zakon o nepravdnem postopku (ZNP). Po določbi 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače. V zvezi s postopki za ureditev mej (ki so bili urejeni v štirinajstem poglavju tega zakona) takšne, drugačne ureditve ni bilo. V obravnavanem primeru torej revizija ni dovoljena, kar pomeni, da je ni mogoče niti dopustiti (drugi odstavek 367. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).