16. člen ZST-1

Pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških je treba upoštevati obseg izpodbijanja stroškovne odločitve.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

Kadar sodišče prve stopnje izda nov plačilni nalog zaradi ugoditve strankinemu ugovoru zoper prvotni plačilni nalog, je strankino pravno sredstvo zoper novo odmerjeno sodno takso pritožba in ne ugovor. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, od česar je praviloma odvisna višina odmerjene sodne takse, se načeloma vedno upošteva le glavnica, brez vključevanja obresti.

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Če pomeni plačilo sodne takse za stranko breme, kakršnega ne bi zmogla brez ogrožanja lastnega preživljanja ali preživljanja svojih družinskih članov, zakon za varstvo njene pravice do sodnega varstva predvideva institut oprostitve plačila sodne takse. Tudi v primeru odločanja o oprostitvi sodne takse se višina takse izračuna ob upoštevanju količnika, ki je naveden v taksni tarifi, in ne ob upoštevanju morebitnega drugega - nižjega - količnika.

V procesni situaciji, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico k popravi in dopolnitvi tožbe zaradi opredelitve tožbenega zahtevka, je lahko tožba šele z dopolnitvijo oz. popravo postala popolna (108. člen, 180. člen ZPP). Šele tedaj je moglo postati jasno, kaj je predmet tožbe (in s tem predloga za izdajo začasne odredbe) in koliko znaša vrednost spornega predmeta (za posamezni zahtevek). Poziv sodišča k popravi tožbe je zato vplival na odmero sodne takse za postopek z začasno odredbo. Dokler ni jasno, kaj tožnica s tožbo uveljavlja in kolikšna je vrednost spora, odmera sodne takse za postopek z začasno odredbo (za zavarovanje enega od zahtevkov) ni mogoča.

Osebni podatki družinskih članov stranke iz 2. alineje drugega odstavka 12. člena ZST-1 so obvezna sestavina predloga. V trditveno podlago strankinega predloga za taksno oprostitev sodi (vsaj) navedba osebnih imen in priimkov njenih družinskih članov, oziroma (alternativno) navedba, da je stranka samska oseba (oseba brez preživninskih obveznosti). Ker gre za predlagalni postopek, sodišču ne more biti naloženo ugibanje ali celo aktivno raziskovanje v smeri, ali ima stranka družinske člane (in morda z njimi povezane preživninske obveznosti). Morebiten dvom v pravilnost podatkov o družinskih članih (ali stranka ima oziroma nima družinskih članov, ki jih je treba upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev) je že del vsebinske obravnave predloga.

Ker je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom III Pg 253/2024 toženi stranki znesek sodne takse pravilno odmerilo je utemeljeno zavrnilo njen (s tem povezan) ugovor.

Višina takse s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena ZST-1 (priloga 1 ZST-1) pri vrednosti spornega predmeta do vključno 65.000,00 EUR znaša 409,00 EUR, zato taksa za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1 s količnikom 3,0 znaša 1.227,00 EUR. Takse za pritožbeni postopek v obravnavani zadevi ni mogoče odmeriti po določbah ZST-1, kot je veljal pred uveljavitvijo novele ZST-1B, temveč je treba uporabiti ZST-1, kot je veljal ob nastanku taksne obveznosti za pritožbeni postopek.

Če imajo zahtevki stranke različno podlago, se sodna taksa odmeri po vrednosti spornega predmeta za vsakega posameznega izmed njih (tako drugi odstavek 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Glede na konkretne okoliščine, ko predlagatelj ni opredelil vrednosti spornega predmeta za omenjeni zahtevek, ko je bilo o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe že pravnomočno odločeno, ko je bilo tudi že pravnomočno odločeno, da se ne dopusti zahtevek za izročitev premičnin in glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti premičnin in ko vrednosti spornega predmeta ni bilo mogoče določiti niti s prostim preudarkom po prvem odstavku 30. člena ZST-1, je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati tretji odstavek 30. člena ZST-1 in kot vrednost spornega predmeta vzeti znesek 700,00 EUR, ki ga v takšnih primerih ZST-1 določa v postopkih pred okrajnimi sodišči. Upoštevajoč tar. št. 4013 ZST-1 v povezavi s tar. št. 9611 ZST-1 in 17. členom ZST-1 sodna taksa tako znaša 30,00 EUR, katero bo pritožnik glede na njeno relativno nizko višino zmogel brez ogrožanja svojega socialnega stanja plačati takoj.

Od novele dalje tar. št. 1112 ZST-1 določa, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Od 12. 1. 2022 dalje je torej kritičen razmejitveni trenutek oz. procesno dejanje začetek pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi.

Niti ZST-1 niti odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 ne določata največje skupne takse, temveč ZST-1D, kakor tudi citirana odločba Ustavnega sodišča RS določata le maksimalno višino vrednosti spornega predmeta pri znesku 500.000,00 EUR, za kar je predvidena sodna taksa za postopek v znesku 2.175,00 EUR (pri količniku 1,0) ali 6.525,00 EUR (pri količniku 3,0). Prav tako se vrednosti glavnega in podrednega tožbenega zahtevka ne seštevajo, temveč se lahko seštevajo samo zahtevki v okviru primarnega ali podrednega zahtevka. Da je tako, izhaja tudi iz drugega odstavka 36. člena ZST‑1, ki določa ugodnost vračila sodne takse za podredni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ni odločalo.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je bila v okoliščinah konkretnega primera vročitev sodbe sodišča prve stopnje v času poletnega poslovanja sodišč, čeprav tožnik ni prejel opozorila v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, opravljena veljavno?

Drugo in tretje tožnica nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da je prva tožnica dolžna plačati sporno sodno takso. Plačilni nalog za plačilo te takse je bil namreč izdan izključno prvi tožnici.

V skladu z določbo sedmega odstavka 34.a člena ZST-1 v primeru, ko je stranka vložila pritožbo zoper sklep sodišča, s katerim je odločilo o ugovoru za plačilni nalog, začne rok za plačilo takse teči (šele) naslednji dan po odločitvi o pritožbi.

Znesek ugodilnega dela sodbe, zoper katerega se pritožuje tožena stranka, presega znesek 140.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da višina takse s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena ZST-1 znaša 853,00 EUR, upoštevaje količnik 2,4 pa 2.047,20 EUR. Posledično je ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 11. 10. 2022 utemeljeno zavrnilo.

Povzete v argumentacijo izpodbijanega sklepa pa ob uporabi interpretacijskega argumenta a fortiori le še dodatno podkrepijo že pravnomočno presojo o tem, da je toženec zmožen plačati sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 v višini 6.525,00 EUR.

ZST-1 v 16. členu določa najvišjo vrednost spora, od katere se odmeri sodna taksa, v višini 500.000,00 EUR. Ne glede na to, za koliko vrednost spora presega navedeni znesek, je sodna taksa enaka (navzgor omejena). Glede na navedeno tako ni pomembno, ali je seštevek poslovnih deležev presegal znesek 1.000.000,00 EUR, saj bi bila sodna taksa odmerjena v enaki višini tudi, če bi tožeča stranka v tožbi kot vrednost spora navedla višji znesek (dejanski seštevek poslovnih deležev).

V petem odstavku 18. člena ZST-1 je določeno, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. To določilo pride v poštev v primeru, ko je že ob nastanku taksne obveznosti brez dvoma ugotovljeno, da bo s pravnim sredstvom odločitev izpodbijana le delno.