VSL Sklep II Cp 1381/2017

I. Pritožbi se ugodi in se vmesni sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se predlog predlagateljice A. A., da ji pripada pravica do odškodnine, ki jo je dolžan plačati nasprotni udeleženec B. d.o.o., za služnost v javno korist iz naslova obratovanja, vzdrževanja in nadzora plinovoda M2, ki poteka preko parcele ..., k.o. X, ki je v lasti predlagateljice.“

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do odločitve, s katero bo sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka udeležencev nepravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

1Predlagateljica je 4. 9. 2014 vložila predlog za določitev odškodnine, v katerem je predlagala, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da je dolžan plačati predlagateljici 619.326,00 EUR odškodnine zaradi ustanovljene služnosti v javno korist za plinovod M2/1, ki poteka po njeni nepremičnini parc. št. ... k.o. X¹, na podlagi odločbe Upravne enote. Predlagateljica je navajala, da se na nepremičnini že več kot trideset let nahaja (tudi) plinovod M2. Nasprotni udeleženec je izkoristil okoliščino, da je predlagateljica prava neuka stranka, ko je z njo 13. 11. 2003 sklenil pogodbo o služnosti plinovoda M2², zato je pogodba moralno sporna, če ni že oderuška. Pri tem sta sporni vsaj dve dejanji: nasprotni udeleženec pred podpisom pogodbe ni predložil cenitve, čeprav je bila to njegova zakonska dolžnost, v pogodbi pa je kot navidez stransko določilo zapisal, da je predlagateljica seznanjena z omejitvami pri uporabi nepremičnine in da v sedemindvajsetmetrskim pasu ne bo gradila objektov³.

2Na naroku 16. 2. 2015 je pooblaščenec predlagateljice na vprašanje sodnice odgovoril, da v tem nepravdnem postopku ne uveljavlja odškodnine za plinovod M2.

3V mnenju in cenitve in na naroku 23. 5. 2016 je sodni izvedenec in cenilec pojasnil, da je višina cenitve (odškodnine) zaradi plinovoda M2/1 vezana na vprašanje, ali se (ne) upošteva, da je nepremičnina že obremenjena z plinovodom M2⁴.

4Po zaslišanju izvedenca je predlagateljica na naroku 23. 5. 2016 predlagala, da se določi odškodnina iz naslova obremenitve in manjvrednosti nepremičnine zaradi plinovoda M2⁵. Predlagateljica je zatrjevala, da je od nasprotnega udeleženca zahtevala, da ji plača odškodnino za plinovod M2, vendar odškodnine od nasprotnega udeleženca ni prejela. Dne 29. 12. 1975 so takratni solastniki nepremičnine, med katerimi je bila tudi predlagateljica, s pravnim prednikom nasprotnega udeleženca podpisali izjavo oz. dogovor⁶, na podlagi katerega je bila pravnemu predniku nasprotnega udeleženca priznana služnostna pravica na nepremičnini za plinovod M2, dogovorili pa so se tudi o odškodnini. Nasprotni udeleženec je po sklenitvi dogovora leta 1978 začel graditi plinovod, izogibal pa se je izpolnitvi odškodninske obveznosti do predlagateljice. Predlagateljica se ni spustila v sodni spor, da bi uveljavila pravico do odškodnine, ker se je leta 1977 odselila v C., pa tudi zaradi družinskih obveznosti in slabih materialnih zmožnosti v tistem času ter ker je bil nasprotni udeleženec ekonomsko in politično močnejši. Nikoli ni pristala, da se nasprotnega udeleženca oprosti plačila odškodnine. Nasprotni udeleženec je vseskozi izkoriščal šibkejši položaj predlagateljice. Predlagateljica dopušča možnost, da je drug od solastnikov prejel odškodnino, čeprav dokazov nasprotni udeleženec za to ni predložil. Predlagateljica ni nikogar pooblastila, da zanjo prejme odškodnino. Vrednost odškodnine, ki naj bi jo prejel solastnik D. D. (brat predlagateljice) pa je zanemarljivo majhna in krivično nizka. V letu 2000 je predlagateljica osebno komunicirala z nasprotnim udeležencem v zvezi s podpisom pogodbe za plinovod M2. Podpis pogodbe je zavrnila, ker ni prejela odškodnine. Nasprotni udeleženec je predlagateljici 22. 8. 2000 poslal vzorec cenitve, ki ni v povezavi z nepremičnino, kar naj bi bil dokaz, da je prejela odškodnino. Ta dokaz potrjuje, da je bila vzpostavljena komunikacija glede odškodnine med udeležencema postopka. Pogodba je bila izsiljena z izdajo soglasja h gradnji hleva, brez da bi nasprotni udeleženec plačal odškodnino, predlagateljica pa tudi ni imela sredstev za uveljavljanje svojih pravic. Ker je bila predlagateljica vezana na rok za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, je podpisala pogodbo⁷. Dogovor iz leta 1975 ne predstavlja podlage za ustanovitev služnosti, ne po takrat veljavnih predpisih, ne po kasnejših predpisih, ker nasprotna udeleženka služnostne pravice ni vpisala v zemljiško knjigo in ker nasprotni udeleženec ni plačal odškodnine predlagateljici. Nasprotni udeleženec je uporabljal zemljišče predlagateljice z zlorabo zaupanja, ker je predlagateljica verjela, da bo nasprotni udeleženec na podlagi dogovora plačal pravično odškodnino. Pogodba pomeni novacijo dogovora iz leta 1975, zato ni pravna podlaga za ustanovitev služnosti. Pogodba je tudi nična, ker je oderuška, sklicevanje na ničnost pa ne zastara. Temelj odškodninske odgovornosti nasprotnega udeleženca ne izvira iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč iz 69. člena Ustave. Predlagateljica je tudi nasprotovala predlogu nasprotnega udeleženca, da se zadeva vodi po pravilih pravdnega postopka.

5Nasprotni udeleženec je v postopku zatrjeval, da služnost pridobljena za plinovod M2 ne temelji na določbah Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1) ali drugem podobnem predpisu, ker ne gre za prisilno služnost v javno koristi, temveč na civilnopravnem razmerje, ki temelji na pisnem dogovoru - izjavi z dne 29. 12. 1975⁸. Z dogovorom sta se udeleženca dogovorila o ustanovitvi služnosti plinovoda M2 in o odškodnini. Odškodnina je bila takratnim solastnikom plačana. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo plačilo odškodnine vezano na sklenitev pogodbe oziroma na izdajo gradbenega dovoljenja za hlev. Predlagateljica je imela od leta 1975 dovolj časa, da bi zahtevala plačilo (domnevno) neplačane odškodnine, vendar tega ni storila. Njena terjatev je zato zastarala. Odškodnina za plinovod M2 je bila že plačana, kar potrjuje pogodba o odškodnini, v kateri je bila cena določena na podlagi cenilnega zapisnika cenilca. Pogodbo je podpisal brat predlagateljice, ki je leta 2003 umrl. Iz dokumentacije izhaja, da se je brat predlagateljice leta 1979 zglasil pri pravnemu predniku nasprotnega udeleženca in ker je želel (sam) vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje, zato je prejel dodatno odškodnino v višini 9.000,00 DIN. Predložene listine potrjujejo, da je imel brat predlagateljice pooblastilo za zastopanje vseh solastnikov. V arhivski dokumentaciji nasprotnega udeleženca pa ni posebnega pooblastila, ki bi to potrjeval. Zaradi poteka časa nasprotni udeleženec ni našel pooblastila, ki bi dokazoval, da je bil brat predlagateljice njen pooblaščenec. Predlagateljica vse od leta 1975 oziroma od leta 2003 ni naslovila zahtevka na nasprotnega udeleženca, da ji plača odškodnino. Glede višine odškodnine je treba upoštevati takratne razmere in da je bila odškodnina določena s strani cenilca. Nasprotni udeleženec zatrjuje, da je nepravo služnost tudi priposestvoval, zato tudi iz tega razloga ni dolžan plačati odškodnine.

6Sodišče je z vmesnim sklepom ugotovilo, da predlagateljici pripada pravica do odškodnine zaradi ustanovljene služnosti v javno korist zaradi izgradnje plinovoda M2. Sodišče ugotavlja, da je predlagateljica skupaj s solastniki podpisala dogovor, s katerim so pravnemu predniku nasprotnega udeleženca dovolili, da uporabi nepremičnino za izgradnjo plinovoda M2, dogovorjena pa je bila tudi odškodnina⁹. Dne 16. 11. 2003 je bila sklenjena pogodba, ki je bila podlaga za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Sodišče ugotavlja, da služnosti v javno korist ni mogoče obravnavati izključno v smislu civilnopravnega razmerja. Če bi držalo, za kar se zavzema nasprotni udeleženec, da je bila služnost ustanovljena že na podlagi dogovora oziroma da je bila služnostna pravica leta 2003 že priposestvovana, ne bi bila potrebna sklenitev pogodbe leta 2003. Tudi priposestvovanje služnosti ne izključuje njene odplačnosti. Iz teh razlogov ni bistveno, ali je nasprotni udeleženec priposestvoval služnost. Iz sodne prakse¹⁰ izhaja, da je razlastitev in smiselno enako služnost v javno korist, odplačna. Služnost v javno korist je lahko neodplačna le izjemoma, v primeru, da služnostni zavezanec pristane na neodplačnost služnostnega razmerja, v konkretnem primeru pa predlagateljica na to ni pristala. Nasprotni udeleženec ni zatrjeval, da bi odškodnino plačal predlagateljici, zatrjeval je, da je odškodnino plačal bratu predlagateljice, ki pa je bil le eden od solastnikov služeče nepremičnine. Nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi ga predlagateljica pooblastila, da lahko prejme njen del odškodnine. V spis ni vložil listine in tudi ni predlagal nobene priče, s katerimi bi dokazoval to dejstvo. Po mnenju sodišča nasprotni udeleženec tudi ni dokazal, da bi brat predlagateljice prejel odškodnino.

7Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da vmesni sklep spremeni tako, da predlog za določitev odškodnine za služnost plinovoda M2 zavrže, podrejeno pa zavrne oziroma vmesni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da lastniku zemljišča pripada odškodnina, v kolikor je služnost v javno korist ustanovljena na podlagi določb ZUreP-1. To pomeni, da se samo v tem primeru odškodnina določi v nepravdnem postopku. Za postavitev in obratovanje plinovoda M2 je bil med solastniki in pravnim prednikom nasprotnega udeleženca sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti, zato bi sodišče moralo uporabiti pravila pravdnega postopka, ker po vsebini gre za stvarno služnost, ki je nastala s pravnim poslom. Pridobljeno služnost je nasprotni udeleženec izvajal od leta 1975 do 2003 in tudi kasneje, zato je to služnost priposestvoval. Sodišče se glede zastaranja sklicuje na sodbo VSL I Cp 2553/2015, vendar ne upošteva, da v citiranem sodnem primeru tožnikovi pravni predniki niso dali soglasja za postavitev daljnovoda in da so nasprotovali služnosti. V tem postopku pa so predlagateljica in njeni pravni predniki dali soglasje za ustanovitev služnosti leta 1975, ko se je služnost ustanovila, dogovorjeno pa je bilo tudi plačilo odškodnine. Leta 2003 je bila sklenjena pogodba le iz razloga, da je lahko prišlo do vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo, saj na podlagi dogovora oziroma pogodbe iz leta 1975 nasprotni udeleženec služnostne pravice ni mogel vknjižiti. V pogodbi iz leta 2003 odškodnina ni bila dogovorjena, kar dodatno potrjuje, da predlagateljica ni nikoli zahtevala plačila odškodnine. Predlagateljica vse do naroka 23. 5. 2016 ni zahtevala plačila odškodnine od nasprotnega udeleženca, zato je njena terjatev zastarala. Prednikom predlagateljice je bilo že leta 1975 znano, da imajo pravico do odškodnine za ustanovljeno služnost, te pravice pa predlagateljica ni uveljavljala pravočasno, ker je bila obveznost plačila odškodnine dogovorjena leta 1975. Nasprotni udeleženec ima pravico navajati različna dejstva in dokaze, da bi lahko uspel v postopku, zato je navajal tudi različne razloge, zaradi katerih predlagateljica ni upravičena do plačila odškodnine. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec leta 2003 sklenil s predlagateljico pogodbo zato, da je uredil zemljiško knjižno stanje, še ne pomeni, da služnost ni bila takrat že priposestvovana. Nasprotni udeleženec je želel s predlagateljico, ki je bila takrat izključna lastnica nepremičnine, skleniti pogodbo zaradi vpisa služnostne pravice v zemljiško knjigo. Zadevo je želel urediti na miren način, saj je pogodba za služnost, v kateri je bila navedena tudi pravica do odškodnine, obstajala že leta 1975. Nasprotni udeleženec je vse do leta 2003 in tudi od tega leta dalje ves čas dobroverno izvajal služnost. Od leta 1975 do leta 2016 odškodnine nihče ni zahteval. S tem je nasprotni udeleženec štel, da je odškodnina poravnana bratu predlagateljice. Predlagateljica je z ustanovitvijo služnosti soglašala, ker je podpisala dogovor. Zmotne so ugotovitve sodišča, glede na priložene listine, da nasprotni udeleženec ni dokazal, da je plačal odškodnino. Predlagateljica je zahtevala plačilo odškodnine za plinovod M2 šele potem, ko je izvedenec določal odškodnino za plinovod M2/1, pri tem pa višino odškodnine za ta plinovod predstavil v razmerju do odškodnine za oba plinovoda. Takoj po prejemu mnenja je predlagateljica na naroku 23. 5. 2016 postavila odškodninski zahtevek tudi za plinovod M2, pa čeprav je na vprašanje sodnice na naroku 16. 2. 2015 navedla, da te odškodnine v tem postopku ne uveljavlja. Sodišče se do teh dejstev, ki jih je navajal nasprotni udeleženec že med postopkom, ni pa opredelilo, enako ne do neverodostojne izpovedbe predlagateljice. Pogodba odškodnine ne vsebuje, pooblaščenec predlagateljice pa je na naroku 10. 10. 2016 pojasnil, "da ne ve" zakaj je temu tako. Nasprotni udeleženec ni mogel predlagati zaslišanja prič, ker je brat predlagateljice umrl. Nasprotni udeleženec ne razpolaga s pisnim pooblastilom. Dodaten dokaz predstavlja dejstvo, da je brat predlagateljice od leta 1977 sam obdeloval nepremičnino in je bil zato tudi pooblaščen za prejem odškodnine. Predlagateljica ni želela odgovoriti na vprašanja pooblaščenca nasprotnega udeleženca, kdo je na domačiji, na kateri je odraščala, sprejemal odločitve potem, ko sta starša umrla¹¹. Najstarejši otrok D. D. je sprejemal vse odločitve, ki so bile povezane z domačijo in je zato verjetno, da se je tedaj s prednikom nasprotnega udeleženca dogovarjal v imenu vseh solastnikov. Sodišče je verjelo ustni izpovedbi predlagateljice, da odškodnine ni prejela, ni pa verjelo, da je predlagateljica pooblastila brata, da je slednji denar dobil, kar nasprotni udeleženec dokazuje tudi z izpiskom evidence plačil in s cenitvijo cenilca. Predlagateljica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je od nasprotnega udeleženca zahtevala plačilo odškodnine.

8Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

9Pritožba je utemeljena.

10Pristojnost nepravdnega sodišča za določitev odškodnine iz 97. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) je določena kot nadaljevanje razlastitvenega postopka¹². Služnost v javno korist za plinovod M2 ni bila ustanovljena v razlastitvenem postopku, zato bi bilo treba o predlogu (zahtevku) predlagateljice odločati v pravdnem postopku. Ker pa sodišče prve stopnje ob izdaji vmesnega sklepa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pa tudi pritožba teh kršitev ne navaja, vmesnega sklepa iz razloga, ker se postopek ni vodil po pravilih pravdnega postopka, ni mogoče izpodbijati (primerjaj z drugim odstavkom 17. člena ZNP).

11VSRS je v sodbi II Ips 210/2014 pojasnilo; da pri ustanovitvi služnosti v javno korist gre za razlaščujoči poseg, da mora biti tak poseg skladen z zahtevami 69. člena Ustave¹³, da do razlastitve ne more priti ex lege, tako da bi že zakon sam imel razlastitvene učinke, da mora obstajati razlastitveni akt, ki je lahko bodisi oblasten (odločba državnega organa) bodisi avtonomen (pravni posel), da ni dopustno nedobroverno priposestvovanje (drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), da so civilnopravna razmerja v teh primerih izključena, če predstavljajo obid instituta razlastitve, da je priposestvovanje dopustno ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi, pri tem pa ni pogoj, da bi bil posel odplačen, če je iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika. Te predpostavke so okvir, znotraj katerega je pritožbeno sodišče presojalo (ne)utemeljenost denarnega zahtevka predlagateljice, ki ga predlagateljica označuje kot odškodninski zahtevek.

12Vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo je del dolžne skrbnosti, ki se pričakuje od pridobitelja te stvarne pravice, saj v nasprotnem nosi vse škodljive posledice zaradi takšne opustitve (primerjaj z 8. členom ZZK-1). Ta skrbnost je potrebna predvsem zaradi varstva pridobljene stvarne pravice pridobitelja zoper tretje osebe, ne pa toliko zoper odsvojitelja, če je zavezovalni pravni posel pravno veljaven. Šele vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo (načeloma) daje služnostnemu upravičencu stvarnopravno varstvo. Velja namreč načelo konstitutivnosti vpisa kot predpostavke za pravnoposlovno pridobitev služnostne pravice (glej prvi odstavek 218. člena SPZ). Ločiti je treba stvarnopravne zahtevke, kjer (načeloma) velja, da je pravno varstvo vezano na vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, od obligacijskih, ki imajo pravno podlago v zavezovalnem pravnem poslu. V konkretnem primeru dogovor iz leta 1975¹⁴ predstavlja zavezovalni pravni posel, enak pravni temelj ima tudi zahteva za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se dovoli vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ki je bila predmet pogodbe iz leta 2003¹⁵. Tako pri dogovoru o ustanovitvi služnosti, plačilu odškodnine ali nadomestila in pri zahtevi za izstavitev zemljiškoknjižne listine gre za obligacijsko podlago. Predlagateljica zato zmotno zatrjuje, da je zastaralni rok za plačilo odškodnine začel teči šele, ko je nasprotni udeleženec vpisal služnostno pravico v zemljiško knjigo. Zastaralna roka za terjatev predlagateljice na plačilo odškodnine¹⁶ in zahteva nasprotnega udeleženca, da mu predlagateljica izstavi sposobno listino za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, sta pričela teči, ko je bil leta 1975 sklenjen dogovor oziroma najkasneje, ko je nasprotni udeleženec končal z namestitvijo plinovoda M2 na nepremičnini in je bilo na podlagi sodnega cenilca mogoče določiti odškodnino, kar pa je bilo najkasneje leta 1980¹⁷.

13Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja¹⁸, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem.

14Predlagateljica utemeljuje zahtevek na tezi, da je prišlo do nezakonitega posega v njeno lastninsko pravico, pri tem pa se sklicuje (tudi) na 68. člen Ustave. Ker predstavlja ustanovitev služnosti v javno korist hud poseg v lastninsko pravico, velja stroga presoja utemeljenosti takšnega posega. V dokaznem postopku mora razlastitveni upravičenec z visoko stopnjo prepričanja dokazati dopustnost takšnega posega, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi, predvsem pa, da to ni način, ki bi prikrito predstavljal obid določb o razlastitvi. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist, je lahko namreč ob izkazanih okoliščinah, le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja, skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. V tem kontekstu je pritožbeno sodišče razumelo in presojalo utemeljenost trditev predlagateljice, da je bil pravni prednik nasprotnega udeleženca ekonomsko in politično močnejši ob podpisu pogodbe¹⁹, da je vseskozi obljubljal plačilo odškodnine za vgrajeni plinovod M2, da je pogojeval dovoljenje za gradnjo hleva s podpisom pogodbe, predlagateljica pa je izpostavljala še osebne okoliščine²⁰. Predlagateljica utemeljuje upravičenje do odškodninske terjatve (tudi) na dogovoru in kar je pomembneje, ne zatrjuje okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da solastniki nepremičnine niso prostovoljno podpisali dogovora in da bi pravni prednik nasprotnega udeleženca pred dogovorom brez pravne podlage izvrševal služnostna upravičenja²¹. Pravni prednik nasprotnega udeleženca torej ni postopal na način (dejanske razlastitve), da bi vgradil na nepremičnini plinovod M2 in nato predlagal solastnikom, da sklenejo dogovor. Pravni prednik je šele leta 1978 začel s posegom, ki ga je istega leta končal. Cenitev in pogodba o cenitvi²², zahteva brata predlagateljice, da se mu dodatno plača odškodnina za opravljena dela izven delovnega pasu plinovoda M2 in pogodba o izplačilu te odškodnine²³, potrjujejo, da je pravni prednik nasprotnega udeleženca želel na veljavni pravnoposlovni podlagi (brez zlorabe pravic) pridobiti služnostno pravico. Ob sklenitvi dogovora solastniki torej niso nasprotovali ustanovitvi služnostne pravice, niso nasprotovali dogovoru, pravni prednik nasprotnega udeleženca pa na nedopusten način ni vplival na solastnike, da so sklenili in podpisali dogovor²⁴.

15Takratni solastniki in pravni prednik nasprotnega udeleženca so v dogovoru, ki je zavezovalni pravni posel, izrazili voljo, da se ustanovi služnostna pravica v korist pravnega prednika nasprotnega udeleženca in da pravni prednik nasprotnega udeleženca solastnikom nepremičnine plača odškodnino, kot jo bo določil sodni cenilec po končanih delih. Zavezovalni posel daje pravno varstvo pogodbeni stranki v sferi obligacijskega prava. Če predlagateljica ni prejela cenitve, ki jo je sicer izdelal sodni cenilec na predlog pravnega prednika nasprotnega udeleženca²⁵, ki je bil podlaga za določitev odškodnine v pogodbi o odškodnini, v kateri je kot upravičenec za izplačilo naveden brat predlagateljice²⁶, bi lahko predlagateljica (sama) zahtevala izdelavo cenitve, ali pa pridobila že izdelano cenitev sodnega cenilca, v vsakem primeru pa bi lahko od (pravnega prednika) nasprotnega udeleženca zahtevala plačilo dela odškodnine, ki ji je pripadala glede na njen solastniški delež. Od leta 1975 do leta 2000 predlagateljica ne navede nobenega konkretnega dogodka, iz katerega bi izhajalo, da je zahtevala od nasprotnega udeleženca plačilo določene odškodnine in da bi nasprotni udeleženec ta njen zahtevek pripoznal (glej 387. člen ZOR oz. 364. člen OZ). V letu 2000 so potekala dogovarjanja glede sklenitve pogodbe, hkrati pa tudi pogajanja glede ustanovitve služnosti in plačila odškodnine za M2/1. Predlagateljica ne zatrjuje, da je od dogovora odstopila, zato bi lahko vsaj od leta 1980 vložila zoper nasprotnega udeleženca tožbo na izpolnitev v dogovoru določene obveznosti, da ji plača odškodnino, oziroma (pravilno) dogovorjeno nadomestilo za pridobljeno služnostno pravico.

16Nasprotni udeleženec je uveljavil obligacijsko pravico iz dogovora. Od predlagateljice je zahteval sklenitev pogodbe, na podlagi katere je pridobil veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno dovolilo v dogovoru je pomanjkljivo, ker dovolilo ne vsebuje natančne oznake nepremičnine in v kakšnem obsegu se dovoljuje služnostna pravica, v letu 2003 pa se je spremenilo tudi lastništvo na nepremičnini, saj je postala izključna lastnica nepremičnine predlagateljica. Pogodba ne predstavlja novacije, saj ne določa drugačnega predmeta, ne gre pa tudi ne za drugo pravno podlago (glej 323. člen OZ). V pogodbi ni določbe, ki bi določala pravice in obveznosti glede plačila odškodnine (nadomestila) v zvezi s pridobitvijo stvarne služnosti, kar potrjuje navedbe nasprotnega udeleženca, da je bila pogodba sklenjena le zaradi pridobitve veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bil kasneje podlaga za vpis služnostne pravice nasprotnega udeleženca v zemljiško knjigo. Predlagateljica bi lahko izdajo zemljiškoknjižnega dovolila pogojevala z plačilom odškodnine (pravilo sočasne izpolnitve - glej 101. člen OZ), s tem, da je bila tudi terjatev nasprotnega udeleženca na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, enako kot terjatev predlagateljice na plačilo odškodnine, podvržena zastaranju. Nasprotni udeleženec je tako pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena²⁷.

17Nasprotni udeleženec je služnostno pravico tudi priposestvoval, zato bi lahko izposloval vpis te pravice v zemljiško knjigo tudi na podlagi sodne odločbe. Nasprotni udeleženec je služnostno pravico priposestvoval, ker je dogovor pravno veljaven, ker sta nasprotni udeleženec in njegov pravni prednik od leta 1978 izvrševal služnostna upravičenja, predlagateljica oziroma njeni pravni predniki pa nasprotnemu udeležencu oziroma njegovemu pravnemu predniku nikoli niso preprečevali izvrševanja služnostne pravice (glej 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi s prvim odstavkom 217. člena SPZ ter prvim odstavkom 266. in 269. čl. SPZ). Nasprotni udeleženec je stvarno služnost izvrševal dobroverno, zato je na izviren način s priposestvovanjem pridobil služnostno pravico (glej prvi odstavek 54. člena ZTLR v zvezi z 266. in 269. členom SPZ ter prvi odstavek 217. člena SPZ).

18Že iz teh razlog niso odločilne navedbe predlagateljice, da je pogodbo podpisala iz razloga, da je pridobila od nasprotnega udeleženca dovoljenje za gradnjo hleva, ki je bil predpogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pa tudi dokazi in trditve predlagateljice so v tem delu neprepričljive²⁸. Predlagateljica v predlogu ni predlagala, da ji nasprotna udeleženka plača odškodnino v zvezi s plinovodom M2, zahtevala je le plačilo odškodnine zaradi postavitve plinovoda M2/1, čeprav je hkrati zatrjevala, da je nasprotna udeleženka postavila plinovod M2 na njeni nepremičnini in da je v tem delu pravnoposlovna podlaga nična, ob tem, da je na poziv sodišča odgovorila, da odškodnine za M2 v tem postopku ne uveljavlja. Ko pa je cenilec izdelal cenitev, v kateri je pojasnil, da je pri cenitvi lahko relevantna okoliščina, da se na nepremičnini že nahaja plinovod M2, je predlagateljica vložila predlog, da se določi odškodnina za pridobljeno služnost zaradi vgrajenega plinovoda M2. Zastavljajo se vprašanje, kdaj bi predlagateljica oziroma njeni pravni nasledniki vložili enako zahtevo na plačilo odškodnine, če nasprotna udeleženka v upravnem postopku ne bi pridobila služnostne pravice v javno korist zaradi plinovoda M2/1 in zakaj predlagateljica ni po sklenjeni pogodbi vložila enakega predloga, če pa zatrjuje, da je od leta 1978 pozivala nasprotnega udeleženca, da ji plača odškodnino za služnostno pravico, ki se nanaša na vgrajeni plinovod M2²⁹. Predlagateljica zatrjuje, da je bila prisiljena podpisati pogodbo, ker je potrebovala dovoljenje nasprotnega udeleženca za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo hleva³⁰, ob tem, da je že razpolagala s cenitvijo z dne 1. 6. 2011³¹, v kateri je bila odškodnina za M2 in M2/1 ocenjena v višini 619.326,00 EUR, v pogajanjih pa jo je že zastopala Odvetniška družba E.³². Faksno sporočilo z dne 22. 8. 2000³³, kateremu je bila priložena cenitev za drugo nepremičnino, pa ne potrjuje navedb predlagateljice, da ta dokaz dokazuje pogajanja udeležencev glede sklenitve pogodbe in da je nasprotni udeleženec terjatev iz tega naslova vseskozi pripoznaval. Prav nasprotno; že iz trditvene podlage predlagateljice izhaja, da je predstavnik nasprotne udeleženke „izplačilu nasprotoval“, da je bila „odškodnina izplačana kvečjemu D. D.³⁴ (niti to ni dokazano)“³⁵. Ta dejstva ne potrjuje tudi ne nepodpisana služnostna pogodba za M2, ki jo predlagateljica ni želela podpisati³⁶. Pogajanja o višini odškodnine za M2/1 ne potrjujejo, da je nasprotni udeleženec zaradi ekonomske premoči izsilil podpis dogovora in pogodbe. Predlagateljica zatrjuje, da je nasprotni udeleženec vseskozi deloval nekorektno, kar naj bi potrjevalo izplačilo dodatne odškodnine njenemu bratu, da je lahko kultiviral kmetijsko zemljišče³⁷. To dejstvo pa prav nasprotno le dodatno potrjuje, da bi predlagateljica po sklenitvi dogovora oziroma od vgradnje plinovoda M2 leta 1978 lahko sodno uveljavljala plačilo odškodnine. V času sklenitve dogovora je bila nepremičnina v solastnini, zato je predlagateljici pripadala(o) odškodnina (dogovorjeno nadomestilo) v višini njenega solastniškega deleža, predlagateljica pa še posebej glede na vrednost odškodninskega zahtevka, ne navede ničesar v zvezi z dogovorom med solastniki glede upoštevanja ali izplačila odškodnine, na podlagi katerega je predlagateljica postala izključna lastnica nepremičnine. Neutemeljeno so zato navedbe predlagateljice, da je nasprotni udeleženec glede plačila odškodnine in izvrševanja služnosti zlorabljal zaupanje predlagateljice.

19Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060 in 1062. člena OZ in 336. člen OZ). Iz dogovora izhaja, da bo odškodnina za pridobljeno služnost in škodo, ki bo nastala zaradi gradnje plinovoda M2 izplačana v roku šestdesetih dni od izdelave cenitev sodnega cenilca ali cenilne komisije občine ali krajevne skupnosti. Posegi v nepremičnino so bili končani leta 1978. Iz listin in trditev predlagateljice izhaja, da je bila dodatna odškodnina bratu predlagateljice plačana leta 1980, kar pomeni, da bi lahko predlagateljica od takrat dalje pridobila cenitev cenilca in od nasprotnega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika zahtevala, da ji plača odškodnino za pridobljeno služnost za plinovod M2. Namen instituta zastaranja je v varstvu pravnega prometa, ki se kaže (tudi) v tem, da je zaradi poteka časa nabor dokazov, s katerimi se lahko brani dolžnik zoper terjatev upnika, bistveno manjši. To se kaže tudi v konkretnem primeru, ko nasprotni udeleženec razpolaga z dokazi, da je pogodbeno obveznost izpolnjeval, da je bil postavljen sodni cenilec, ki je naredil cenitev, da je bila sklenjena z bratom predlagateljice pogodba o plačilu (celotne) odškodnine, priložene so knjigovodske evidence plačil, listine o pogajanjih in pogodba o dodatnem plačilu odškodnine bratu predlagateljice, nasprotni udeleženec pa nima pisnega pooblastila, ki bi potrjeval, da je obveznost do predlagateljice veljavno izpolnil, ker je odškodnino plačal njenemu bratu³⁸. Predlagateljica v zvezi z ugovorom zastaranja pavšalno zatrjuje, da zaradi drugačnega družbenega sistema in posebnega položaja nasprotnega udeleženca ni mogla uveljaviti pravice do odškodnine. Predlagateljica smiselno zatrjuje, da zastaranje ni teklo, ker zaradi nepremagljivih ovir ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (glej 383. člen ZOR oziroma 360. člen OZ). V dokazne namene pa za te trditve ne predloži nobenega dokaza. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne pozna sodne zadeve, ko bi bilo v podobnem primeru v zvezi s plačilom odškodnine, kot jo uveljavlja predlagateljica, v obdobju na katerega se nanaša spor, sodno varstvo izključeno³⁹, zato predlagateljici pravica do dostopa do sodišča ni bila omejena⁴⁰. Terjatev tožnice na plačilo odškodnine iz tega naslova je zato zastarala po preteku petih let, torej najkasneje leta 1985 (glej 371. člen ZOR⁴¹).

20Predlagateljica trdi, da sta dogovor in pogodba nični, ker gre za oderuški pogodbi (glej 141. člen ZOR in 119. člen OZ). Predlagateljica ničnostne razloge utemeljuje z vrednostjo odškodnine, kot je bila določena v pogodbi o izplačilu odškodnine⁴², v njenem podrejenem položaju do nasprotnega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika in ker je pogodbo podpisala pod prisilo, ker je nasprotni udeleženec pogojeval izdajo dovoljenja za izgradnjo hleva s podpisom pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izkazani subjektivni, pa tudi ne objektivni elementi, ki so predpostavka oderuške pogodbe. Nobena izmed subjektivnih predpostavk, ki jih določa ZOR oziroma OZ ni izkazana, tako ob sklenitvi dogovora, kot pri sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče se je glede podrejenega položaja predlagateljice oziroma nadrejenega položaja nasprotnega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika že opredelilo, enako glede zatrjevanega nedopustnega pogoja, zaradi katerega predlagateljica trdi, da je bila prisiljena podpisati pogodbo. Predlagateljica pa tudi ni predložila nobenega dokaza, dala pa tudi ni ustreznih trditev, da bi bila določena cena sodnega cenilca v pogodbi za izplačilo odškodnine v očitnem nesorazmerju glede na takratno stanje v zvezi s prometom z nepremičninami. Pritožbeno sodišče glede na že pojasnjene razloge še dodaja, da dogovor in pogodba niso v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (103. člen ZOR oziroma 86. člen OZ).

21Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in vmesni sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog predlagateljice, da ji pripada odškodnina, ki jo je dolžan plačati nasprotni udeleženec, za pridobljeno služnost v javno korist iz naslova obratovanja, vzdrževanja in nadzora plinovoda M2, ki poteka po nepremičnini predlagateljice.

22Sodišče prve stopnje o stroških postopka v zvezi s tem predlogom predlagateljice še ni odločalo, kakor tudi ne glede stroškov, ki so nastali v postopku v zvezi s predlogom predlagateljice za določitev odškodnine zaradi služnosti v javno korist zaradi zgrajenega plinovoda M2/1. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži do odločitve, s katero bo sodišča prve stopnje odločilo o stroških postopka.

¹ V nadaljevanju nepremičnina.
² V nadaljevanju pogodba; glej prilogo A14.
³ Glej str. 3-4 predloga.
⁴ Glej cenitev in izpoved izvedenca na naroku 23. 5. 2016 (drugi odstavek na strani 131 sodnega spisa).
⁵ Glej drugi odstavek na strani 134 sodnega spisa; zahtevek za določitev oziroma plačilo odškodnine zaradi ustanovljene služnosti v javno korist zaradi plinovoda M2 je torej predlagateljica vložila 23. 5. 2016. Ta okoliščina je pomembna zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja.
⁶ V nadaljevanju dogovor; glej prilogo B 18.
⁷ Predlagateljica je ta dejstva dokazovala z listinami.
⁸ Ki ga je sklenil pravni prednik nasprotnega udeleženca; v nadaljevanju nasprotni udeleženec.
⁹ Ki jo bo določil sodni cenilec; glej II/4 tč. izjave - priloga B2.
¹⁰ Sodišče se sklicuje na sodbi: VSRS II Ips 210/2014 in VSL I Cp 2553/2015.
¹¹ Podrobneje o tem glej pritožbo na strani 10.
¹² Glej sodbo VSRS III Ips 59/2010; enako tudi sklep VSRS II Ips 15/2011.
¹³ Ki določa: „ Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.“
¹⁴ Glej opombo 6 na strani 3.
¹⁵ Glej opombo 2 na strani 2.
¹⁶ Oziroma pravica zahtevati plačilo nadomestila, kot je bil določen v dogovoru.
¹⁷ Predlagateljica je terjatev na plačilo odškodnine za M2 sodno zahtevala 23. 5. 2016.
¹⁸ Podrobneje o tem glej 19. tč. in op. 40 na str. 15 obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča.
¹⁹ In kasneje ob kontaktih nasprotni udeleženec.
²⁰ Da se je leta 1977 preselila v C., da ni imela premoženja, da je imela družinske obveznosti, ki pa niso relevantna dejstva, ki bi lahko vplivala na veljavnost dogovora in pogodbe ter na njeno pravico, da od nasprotnega udeleženca zahteva plačilo odškodnine, kot je bilo dogovorjeno v dogovoru.
²¹ V tem je tudi bistvena razlika s sodnim primerom, ki ga je obravnavalo VSL v sodbi I Cp 2553/2015; še posebej glej 12. tč. obrazložitve.
²² Glej prilogi B19 in B20.
²³ Glej prilogo B24.
²⁴ Predlagateljica npr. tudi ne zatrjuje, da je pravni prednik sklepal pogodbe tudi z drugimi lastniki sosednjih nepremičnin, ki jim ni plačal dogovorjenega nadomestila, kar bi morda lahko kazalo na nepošteno ravnanje pravnega prednika nasprotnega udeleženca pri sklepanju pogodb.
²⁵ Glej prilogo B23.
²⁶ Glej prilogo B20.
²⁷ Glej 11. tč. obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča.
²⁸ Pritožbeno sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, na kateri bi zaslišalo predlagateljico, ker tudi v primeru, če bi predlagateljica v izpovedbi (znova) potrdila vsa ta dejstva, dokazna ocena ne bi bila drugačna glede na ostala dejstva in dokaze. Glede dopustnosti takšne argumentacije - glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, letnik 2005, stran 87, op. 98 - sklep VSRS II Ips 554/99.
²⁹ Pri tem pa predlagateljica ne pojasni, ali je uveljavljala od nasprotnega udeleženca oziroma njegovega pravnega prednika le odškodnino v višini njenega solastniškega deleža v času, ko še ni bila izključna lastnica nepremičnine.
³⁰ Glej prilogo A33.
³¹ Glej prilogo A18.
³² Glej dopis Odvetniške družbe E. nasprotnemu udeležencu z dne 16. 6. 2011.
³³ Glej prilogo A7.
³⁴ Brat predlagateljice.
³⁵ Glej navedbe predlagateljice v vlogi z dne 10. 1. 2017, stran 172 sodnega spisa.
³⁶ Glej prilogo A16.
³⁷ Kar le dodatno potrjuje, da je brat predlagateljice obdeloval nepremičnino. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja (podrobneje glej pritožbo na strani 10), da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo in upoštevalo, da predlagateljica na zaslišanju ni določno odgovorila na vprašanja, kdo je na domačiji gospodaril, ali je bil to njen brat, ki je tudi sprejemal odločitve, ki so bile povezane z vodenjem domačije in da se je zato njen brat s pravnim prednikom nasprotnega udeleženca dogovarjal v imenu vseh solastnikov glede pravnih poslov, ki so bili povezani s služnostno pravico.
³⁸ Tudi glede plačila odškodnine bratu predlagateljice nasprotni udeleženec ne prilaga potrdila o nakazilu oziroma prejemu odškodnine, le knjigovodske izpiske.
³⁹ Razen v primeru, če je terjatev zastarala.
⁴⁰ Institut zastaranja namreč vsebuje dvojen in med seboj izključujoč se ustavno procesni naboj. Po eni strani omejuje pravico do dostopa do sodišča, po drugi strani pa služi kot poudarja SEU, „temeljnemu načelu pravne varnosti“ ali kot pravi ESČP, „dokončnosti ustaljenih razmerij med strankama“. Temu ESČP še izrecno dodaja, da določbe o zastaranju potencialne tožence varuje pred zastaralnimi zahtevki, zoper katere se je težko braniti ter preprečujejo nepravilne in krivične sodbe o dogodkih, ki so se zgodili v oddaljeni preteklosti in o katerih bi sodišča odločala na podlagi nezanesljivih in zaradi poteka časa nepopolnih ter zbledelih dokazov - glej Jan Zobec: Pravni letopis 2015, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, tč. 2.4, stran 158.
⁴¹ Zastarala pa je tudi odškodninska terjatev predlagateljice na podlagi prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR. Zaznavno škodno dejanje je nastalo že leta 1978, ko je pravni prednik nasprotnega udeleženca končal z namestitvijo plinovoda M2 na nepremičnini.
⁴² Za katero predlagateljica sicer trdi, da je ne zavezuje, ker jo je podpisal njen brat, ki ni imel njenega pooblastila.