101. člen OZ

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.

S procesnega vidika med strankama pogodbe pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb. Pravilno pritožba opozori na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, ko gre za razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako vsekakor drži, da se bo v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v izvršbi, v kateri zavarovalnica, ki je poplačala tožnikovo obveznost do tožene stranke iz naslova kreditnega pogodbe, od tožnika na podlagi pravnomočne sodbe zahteva poplačilo, tožnik lahko v ugovoru skliceval na pravnomočno ugotovljenost ničnost kreditne pogodbe. Prvi odstavek 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, a vendar je za uveljavljanje potreben ugovor sočasne izpolnitve.

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bil sklep o izvršbi po uradni dolžnosti z dne 26. 8. 2024 izdan na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 5. 4. 2022, ki je dolžniku določal osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti in denarno kazen 150 EUR. Zato niso pravno upoštevne dolžnikove pritožbene navedbe o neprimernosti in neizvršljivosti izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi z dne 5. 4. 2022 (sodna poravnava) in je že postal pravnomočen, saj je predmet presoje v obravnavani zadevi sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2024 o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti zaradi izterjave izrečene denarne kazni (in ne že pravnomočni sklep o izvršbi z dne 5. 4. 2022).

Zakonske določbe glede prodaje kmetijskega zemljišča so prisilne narave, zato ima njihovo neupoštevanje za posledico ničnost posla. Toženec se je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine uprl z ugovorom sočasne izpolnitve, ker tožnik ni plačal celotne kupnine. Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (101. člen OZ). V konkretnem primeru toženec ni dolžan izročiti tožniku zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice, dokler tožnik v celoti ne bo izpolnil svoje pogodbene obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ima položitev kupnine pomen izpolnitve, ki jo je preprečil vzrok na strani tožnika. Slednji izpolnitve (neutemeljeno) ni sprejel, zato se realizacija prodajne pogodbe ni odvijala tako, kot bi se morala.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožene stranke o sočasni izpolnitvi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ugovor tožene stranke glede sočasne izpolnitve brezpredmeten, saj med strankama ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je namreč sama priznala, da se je zavezala plačati kupnino vnaprej. Prav tako je tožeča stranka navedla, da je pripravljena svojo obveznosti izpolniti kadarkoli po plačilu kupnine, zato drugi odstavek 101. člena OZ v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da bi moral biti načeloma dogovor o sočasni odpravi napake oz. sočasnem prenosu lastninske pravice na parcelah 781/24 in 781/27, kot ga zatrjuje toženec, sklenjen v pisni obliki, vendar je upoštevaje načeli ustnosti ter dobre vere in poštenja vseeno presojalo, ali sta pravdni stranki ta dogovor sklenili ustno. Tak ustni dogovor bi bil upošteven, če bi do njegove sklenitve prišlo.

Ker na podlagi navedb upnika in dolžnika ter izvedenih dokazov sodišče ni moglo sklepati, da je argumentov v prid verjetnosti obstoja predlagateljeve terjatve več kot argumentov o nasprotnem, je zaključilo, da predlagatelj svojih terjatev do dolžnika ni verjetno izkazal. Posledično pa, ker je predlagatelj gradil obstoj dolžnikove insolventnosti na domnevi njegove trajnejše nelikvidnosti po prvi alineji 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki se navezuje na višino dolžnikove obveznosti v razmerju do njegovih prejemkov, tudi ni izkazal insolventnosti dolžnika. Pritožnik očitek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazal izročitve plovila dolžniku v posest, graja s trditvijo, da izročitev plovila dolžniku v posest izhaja iz prodajne pogodbe, v kateri je sam dolžnik v prodajni pogodbi zapisal, da je nastopil posest na plovilu. V situaciji, ko se stranki predhodnega postopka (predlagatelj in dolžnik) sklicujeta vsaka na tisti zapis v pogodbi, ki ji v predmetnem postopku koristi (predlagatelj na določilo o izročitvi plovila, dolžnik pa na določilo o plačilu kupnine) in oporekata resničnosti zapisov v tistem delu, v katerem jima ne ustreza (predlagatelj o plačilu kupnin

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Tožeči stranki je uspelo izkazati, da je bila velika večina ob predajah stanovanj ugotovljenih in grajanih stvarnih napak odpravljena. Kupec se sicer sam odloča, ali bo uveljavljal ugovor neizpolnitve ali bo uveljavljal zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. A ima v prvem primeru pravico svojo izpolnitev zadržati le, dokler ne izpolni nasprotna stranka. Tožeča stranka kot prodajalka je toženi že prepustila posest kupljenih nepremičnin in prenesla nanjo lastninsko pravico, tožena stranka je izpolnitev sprejela in s tem je bila glavna zaveza tožeče stranke po Pogodbi izpolnjena. Glede na to višje sodišče ocenjuje, da s strani tožene stranke očitanih pomanjkljivosti izpolnitve v tej zadevi ni mogoče obravnavati kot ugovora nepravilne izpolnitve prodajne pogodbe. V situaciji, ko je izpolnitev sprejela, mora torej tožena stranka ob dospelosti svojo izpolnitev opraviti, ima pa pravico do zadržanja dela kupnine v višini svoje terjatve do tožeče stranke iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake. Odprava teh kršitev ni terjala pritožbene obravnave. Pritožba in odgovor nanjo pri višjem sodišču nista zbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene. Glede na predloženo pr

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženk

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Pritožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila s plačilom avansa za drugo fazo, pripravo PGD, v zamudi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 101. člena OZ pravilno zaključilo, da se toženka na zamudo tožnice pri pripravi PGD v tem postopku ne more več sklicevati - pri tem je namreč nesporno, da je tožnica svoj del obveznosti glede priprave PGD v celoti izpolnila. Naročnik lahko tudi po izteku enoletnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ z ugovorom zoper podjemnikov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar le, če je o napakah pravočasno obvestil podjemnika.