383. člen ZOR

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Predlog se zavrne.

Zastaranje terjatve ne teče tisti čas, ko upnik zaradi subjektivnih - nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene

Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka. Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen. Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med mestno občino kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedb

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanje, se uporabi zastaralni rok, ki je ugodnejši za oškodovanca. To pomeni, da bo prišla v poštev uporaba tistega zastaralnega roka, ki je daljši. Kateri rok je daljši, je odvisno tudi od trenutka, od katerega se računa. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Začetek teka civilnega zastaralnega roka pa je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok). Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku; prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, na katero se stranka sklicuje v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priloženem tudi overjen prevod. Za tak prevod mora torej sama poskrbeti stranka, ki listino predloži.

Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV. Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.

Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkre

Škoda in njen obseg sta bila tožniku znana najkasneje takrat, ko mu je bila vročena odločba o ponovni prijavi v register stalnega prebivalstva RS, zato je tedaj začelo teči zastaranje.

Tožnici so okoliščine prisilne hospitalizacije, v katerih ji je bilo onemogočeno priti do odvetnika, da bi ji pomagal sodno uveljavljati terjatev, sama pa je bila ovirana to storiti tudi zaradi (prisilnega) jemanja močnejših psihotropnih zdravil, ki med drugim vplivajo na miselni proces, vplivale na zadržanje teka zastaranja.

Okoliščine prisilne hospitalizacije tožnice, v katerih ji je bilo onemogočeno priti do odvetnika, da bi ji pomagal sodno uveljavljati terjatev, ko ji zaradi nasveta klinike niso pomagali niti svojci, telefonirala pa je lahko le njim, in ko je bila tožnica sama ovirana tudi zaradi prisilnega jemanja močnejših psihotropnih zdravil, ki med drugim vplivajo na miselni proces, so v konkretnem primeru lahko vplivale na zadržanje teka zastaranja.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Revizijsko sodišče ne more preizkusiti razlogov pritožbenega sodišča, ki jim revident opredeljeno ne nasprotuje.

Revizijsko sodišče je v odločbi II Ips 11/2008 že pojasnilo, da ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja oziroma zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za neustavnega.

Zavrnitev dokazov s strani sodišča prve stopnje ne predstavlja avtomatične kršitve določb pravdnega postopka, saj je to izrecna možnost sodišča prve stopnje v okviru proste dokazne ocene. Neutemeljena zavrnitev dokaza namreč lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa mora to pritožbeno sodišče šele ugotoviti v okviru pritožbenih navedb.

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Iz pravil o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah (po ZOR) ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega ravnanja.

Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je omejitev cediranja take terjatve ustavnopravno upravičena. Ker je zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.