376. člen ZOR

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vp

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27. 1. 2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.

Ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini nastale škode oprlo le na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, ki ni bilo celovito in strokovno zadostno obrazloženo, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede obstoja in višine neupravičenih izplačil, ki so bila izvedena na podlagi fiktivnih računov in dobavnic) ostalo nepopolno ugotovljeno.

Druga tožnica je uveljavljala odškodnino na temelju nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tako po OZ kot po ZOR zastara (nepogodbena) odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok, prvi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR); v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok, drugi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR). Izvorni škodni dogodek je bila sicer res sklenitev prvotne nične pogodbe, a ta trenutek ne sovpada s trenutkom nastanka škode ali s trenutkom, ko je druga tožnica za škodo izvedela. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ji je škoda nastala šele z odvzemom nepremičnine, to je, ko je bila ta pravnomočno vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki.

Pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Ker je že iz listinskih dokazov razvidno, da je tožnikov odškodninski zahtevek absolutno zastaral, zaslišanje tožnika ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na domnevno "pravno zmedo" v zvezi z razlago spornih določb o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Ta namreč za uveljavljanje njegove odškodninske terjatve do toženke ni mogla predstavljati nepremagljive ovire, ki bi lahko zadržala zastaranje.

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. S tem namreč stranka povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. To pripelje do situacije, ko se revizija vsebinsko ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa s tistimi, na katere je bil odgovor podan že v izpodbijani sodbi. Zahtevek za povrnitev škode zaradi nevzdržnih razmer v priporu ni v ničemer povezan z upravičenostjo odvzema prostosti. Ne glede na to, ali je bil ta upravičen ali ne, je oseba, ki je bila prisiljena bivati v takšnih razmerah, upravičena do povračila škode. Zastaralni rok za povračilo takšne škode zato začne teči z dnem, ko se bivanje oškodovanca v priporu konča.

Prva tožnica vtožuje odškodnino za škodo zaradi hude poškodbe glave, ki jo je dobila aprila 1995 med hospitalizacijo. Z vmesno sodbo je bilo glede prve tožnice že odločeno o vseh elementih odškodninske odgovornosti in o ugovoru zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženki. Odločeno je bilo tudi o odgovornosti druge toženke, kot je jasno razvidno iz uvoda in obrazložitve vmesne sodbe, ki ju je treba upoštevati v povezavi z njenim izrekom. Ni mogoče ugotoviti, kako bi potekal razvoj prve tožnice in kakšne posledice bi imela, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. V njem je bil poškodovan del že prej difuzno okvarjenih možganov (leva možganska polobla), in sicer tista hemisfera, ki je bila predhodno že prizadeta (del, kjer sta centra za vid in govor).

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanje, se uporabi zastaralni rok, ki je ugodnejši za oškodovanca. To pomeni, da bo prišla v poštev uporaba tistega zastaralnega roka, ki je daljši. Kateri rok je daljši, je odvisno tudi od trenutka, od katerega se računa. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Začetek teka civilnega zastaralnega roka pa je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok). Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku; prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, na katero se stranka sklicuje v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priloženem tudi overjen prevod. Za tak prevod mora torej sama poskrbeti stranka, ki listino predloži.

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana. Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru

Zastaranje odškodninske terjatve.

Tožnik, ki je za prizadetost na govorno spominskem in intelektualnem področju že prejel odškodnino, je upravičen do odškodnine za novo nastalo nematerialno škodo, ker se je njegova osebnostna motnja v nasprotju s pričakovanji poglobila in pri njem razvila huda psihoorganska spremenjenost.

Tudi od oškodovanca se pričakuje določena stopnja skrbnosti (6. člen OZ). Po stališču sodne prakse je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik za škodo moral in mogel izvedeti najkasneje s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3781/2006-II, s katero je bila pravnomočno razglašena za nično pogodba o preužitku z njenim dodatkom (to je 28. 1. 2009).

Ker gre za odškodnino zaradi izgube nadomestil za uporabo, ki bi sicer kot uporabnina zapadala sukcesivno po mesecih vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta zahtevek v celoti nedvomno še ni zastaral. Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka tožniki z uveljavljeno obliko denacionalizacije niso mogli uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključevalo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja niso mogli podaljševati zastaralnega roka in jim je moral biti znan in določljiv tudi obseg škode.

Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV. Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.