269. člen SPZ

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestovanja zahteva presojo in upoštevanje časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča v določeni priposestvovalni dobi. Morebitno spreminjanje obsega in uporabe poti po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pridobitve ožje služnosti.

Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.

Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.

Kontinuiranost in zunanja vidnost posesti je, zaradi posledic, ki se na posest navezujejo, še posebej pomembna prav pri priposestvovanju, saj šele izvajanje posesti, ki je kontinuirano, predvsem pa navzven vidno, lastniku omogoči, da sploh lahko ugotovi, da si nepremičnino lasti nekdo tretji in ima možnost to preprečiti.

Zavedanje, da (zaradi formalne pomanjkljivosti prve od listin v verigi prenosov, nastale še v času družbene lastnine) ni vknjižena kot lastnica, tožnici priposestvovanja ni preprečilo. In ker je imela, šteto od sklenitve posla leta 2001, nepremično ves čas v nemoteni lastniški posesti, je postala njena lastnica z iztekom leta 2011 (269. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 43. člena SPZ). Opustitev vknjižbe je tožnico izpostavila tveganju, da od vknjiženega imetnika kdo s pravnim poslom v dobri veri, da je vknjiženi resnični lastnik, pridobi lastninsko pravico. Prvi toženec pri sklenitvi posla z vknjiženim imetnikom ni bil dobroveren, saj se je zavedal, da je resnična lastnica tožnica. Zato prevlada lastninska pravica slednje.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič. Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le o

Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.

Če želi lastnik gospodujočega zemljišča uspeti z zahtevkom na priposestvovanje stvarne služnosti, mora dokazati, da je bila pot preko služečega zemljišča uporabljana ravno za potrebe gospodujočega zemljišča. Če so pot uporabljali lastniki drugih nepremičnin, ne pa gospodujoče, to na priposestvovanje stvarne služnosti v korist gospodujočega zemljišča ne vpliva. Ugotovljeno je bilo, da sta mu vožnjo po sporni poti do garaže dovolila starša kot solastnika služečega zemljišča. V tem delu je bil ugotovljen prekarij, takšna uporaba pa ne more privesti do priposestvovanja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v celotnem postopku prepričljivo dokazala obstoj pravnega temelja, kupoprodajno pogodbo, iz katere sledi, da je pokojni kupil stanovanje na javni licitaciji 24. 11. 1966, kot edini ponudnik za izklicno ceno. Prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi prodajalec zaradi neplačila kupnine od pogodbe odstopil, zato ni razloga za dvom v veljavnost sklenjene pogodbe. To pa zadostuje za pravilen materialopravni zaključek v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pokojnikova posest temeljila na pravnem naslovu, ki je bil usmerjen v pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in se pridružuje stališču, da je na podlagi vsega navedenega pokojni A. A. utemeljeno verjel, da ima stanovanje s pripadajočima kletnima prostoroma upravičeno v posesti kot svoje. Čeprav v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik, pa iz navedb drugotožene stranke sledi, da zgradba, v kateri se nahaja stanovanje pred letom 2002, niti ni bila etažirana, zato vpis stanovanja v zemljiško knjigo pred tem datumom ne bi bil mogoč.

Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno. Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe. Ne drži, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o

Predlog se zavrne.

Priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina. Zato pa pritožbeno novi predlagani dokazi predstavljajo nedopustne dokaze po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Na takšno opredelitev teh dokaznih predlogov pa dejstvo, ali bi njihova izvedba lahko zavlekla reševanje spora, ne vpliva.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Skrbnost in dobra vera priposestvovalca se morata presojati glede na dane družbene razmere. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki n

Obseg dejanskega izvrševanja služnostne pravice je pomemben za zaključek o njenem obsegu (poteku in širini poti) in se je bilo sodišče do tega dolžno opredeliti.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja.

V konkretnem primeru je potrebno oceniti ali je tožnik imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katero bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zato zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.