141. člen ZOR

Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo torej naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne. Niti, če bi prišlo do spoznanja, da sta dajatvi v očitnem nesorazmerju (česar ni presojalo), ugovoru oderuštva zaradi nesklepčnosti ne bi moglo ugoditi: trditev o subjektivnem elementu iz prvega odstavka 141. člena ZOR (da bi posojilodajalca izkoristila stisko ali težko premoženjsko stanje posojilojemalca, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) ni bilo.

Nesprejemljiv je zaključek, da se šteje, da je bila pogodba sklenjena, ker se je izvrševala. Res je pogodba, ki ji manjka zahtevana pisna oblika, veljavna, če je bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena (73. člen ZOR), vendar bi se sodišče lahko sklicevalo na teorijo o realizaciji le, če bi pogodbenika sklenila ustno najemno pogodbo; razlogov o tem pa izpodbijana sodba nima. Zgolj bivanje v stanovanju in plačevanje najemnine namreč ne zadošča, saj mora biti pogodba najprej sklenjena, da lahko konvalidira.

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejs

Smisel določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je preprečiti škodljive posledice procesnih dejanj, ki jih je opravil „pooblaščenec“ brez pooblastila. O tem revizija nima razlogov, uradnega preizkusa pa ni (371. člen ZPP). Poleg tega se je tožnik navkljub temu, da je bil odvetnik A. prisoten na naroku, spustil v obravnavanje glavne stvari ter tudi odgovarjal na njegova vprašanja. Na naroku pa je bil cel čas prisoten tudi tožnikov novi pooblaščenec B. B., ki je tožniku tudi sam zastavljal vprašanja. V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP je bilo v postopku predloženo pooblastilo, iz spisa pa ni razvidno, da bi bilo to preklicano oziroma odpovedano (99. člen ZPP). V zadevi tudi ni podana kršitev Ustave, saj ta varuje pravice posameznika pred posegi države, ne pa pred revidentovo (svobodno) izbiro pooblaščenca. V Zakonu o odvetništvu so navedene dolžnosti odvetnikov, tudi glede razkritja morebitnih navzkrižij interesov. Sodišče ne more in ne sme posegati v avtonomijo stranke glede izbire pooblaščenca, odgovornost zanjo nosi pooblastitelj. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, Sporazum ni obvezoval druge toženke na način, kot ga zatrjuje revid

Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati.

Razlika med odstopanjem je očitno nesorazmerna, če presega meje pričakovanega odstopanja in to odstopanje ni opravičljivo. Razlika med tržno ceno in dogovorjeno ceno v obsegu 1/3 ni v mejah pričakovanega odstopanja in ker ni okoliščin, ki bi tako odstopanje opravičile, je to pravno opredeliti kot očitno nesorazmerje. Lahko se izkoristi pogodbeno stranko tudi s pasivnim ravnanjem, če se zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom, da se zase pridobi nesorazmerna premoženjska korist.

Ničnost pogodb v celoti je nesorazmerno težka, glede na pogodbeno kavzo pa tudi neprimerna sankcija za toženčeve kršitve. Te na načelni ravni res posegajo tudi v širši družbeni, takorekoč javni interes, pa vendar nasprotovanje morali in nekaterim postulatom urejanja pogodbenih razmerij v konkretnem primeru ni takšne narave, da bi moglo prevladati nad cilji v obligacijskem pravu uveljavljenih načel afirmacije pogodb in stopnjevitosti neveljavnostnih sankcij. Dosledna uporaba slednjih vodi k sklepu, da je nedopustno pogodbeno stanje v tej zadevi mogoče odpraviti z milejšo sankcijo, kot je sankcija absolutne ničnosti spornih pravnih poslov, ne da pri tem trpela temeljna ustavna načela družbene ureditve.

Ker sklepanje sodišča druge stopnje o neobstoju tožničine stiske ne temelji na medsebojno sklenjeni verigi indicev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno, je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Pogodbena stranka, ki želi zase pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist, ne more postati žrtev oderuštva. O izkoriščanju lastnosti ali položaja prikrajšane pogodbene stranke ne govorimo samo takrat, kadar pogodbena stranka izkoristi drugo pogodbeno stranko z aktivnim ravnanjem, torej tako, da ustvari nesorazmerje med izpolnitvama (v konkretnem primeru napiše pogodbo in določi ceno), ampak tudi, kadar zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom pridobiti zase ali koga tretjega premoženjsko korist.

Zaradi morebitne prevare bi lahko prevarana stranka zahtevala razveljavitev, ne pa ničnosti pogodbe; po drugi strani pa tožeča stranka ni pravočasno navedla razlogov za morebitno ničnost pogodbe zaradi oderuštva, da bi jih sodišči prve in druge stopnje lahko upoštevali. Sodišče sicer pazi na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, vendar pa ta njegova dolžnost ne gre tako daleč, da bi moralo samo raziskovati pri odplačnih pogodbah, ali ne gre morda za oderuško pogodbo, saj mu določbe ZPP, ki je grajen pretežno na razpravnem načelu, tega ne nalagajo. Iz okoliščin, ki jih je pravočasno navedla tožeča stranka, pa sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da je šlo za oderuško pogodbo.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Za presojo objektivnega elementa oderuštva (očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) je pomembno, pod kakšnimi pogoji bi tožnik dobil kredit pri drugih bankah. V ta namen je sodišče prve stopnje upravičeno opravilo primerjavo z obrestnimi merami drugih bank, ki so jih v obdobju sklenjenih pogodb nudile za tovrstna posojila.

Tožnica je zaradi zamude kupcev pri plačevanju obrokov kupnine utemeljeno odstopila od pogodbe. V njej so pogodbeniki uredili tudi učinke v primeru razdrtja pogodbe. Pogodbena določba o zadržanju dela plačane kupnine mora imeti določeno dopustno podlago, ki jo je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo kot odškodnino zaradi neizpolnitve obveznosti kupcev. Ker je zaradi ravnanja kupcev prišlo do poslovne škode v obliki izgubljenega dobička, je toženka lahko zadržala polovico plačanih delov kupnine. V pritožbeni sodbi ni razlogov o (ne)utemeljenosti s strani prvega tožnika zahtevanih obrestnih (procesnih) obresti, ki jih je prvostopenjsko sodišče prisodilo, drugostopenjsko pa ob delni spremembi prvostopenjske sodbe ne. Zato izpodbijane sodbe v tem manjšem delu ni mogoče preizkusiti.

Za ničnost pogodbe zaradi oderuštva morata biti kumulativno podana tako objektivni kot subjektivni element.

Ničnost pogodbe, določena v 141. členu ZOR, je sankcija, ki jo zakon predpisuje zaradi kršitve načela enake vrednosti dajatev, v skladu s katerimi morata biti ob sklenitvi dvostranske (odplačne) pogodbe vrednosti vzajemnih dajatev načeloma enaki (15. člen ZOR).

Pri oderuštvu mora poleg objektivnega elementa, torej očitnega nesorazmerja med izpolnitvijo ene in druge pogodbene stranke, obstajati tudi subjektivni element, saj je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da ugotovljena dejstva ne izkazujejo, da je bil tožnik v tako težkem položaju, da bi se tega morala zavedati tožena stranka pri sklepanju izvensodne poravnave. Tako je pravilna odločitev, da zaradi tega, ker ni izpolnjen subjektivni element oderuštva, sklenjena izvensodna poravnava ni nična in tožnika zavezuje (141. člen ZOR). Pravilna pa je tudi ocena, da pravni prednici tožene stranke tudi sicer pri sklepanju sodne poravnave ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja, zaradi katerega bi bila pogodba nična po splošni določbi 103. člena ZOR. Tako je pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen.

Prodaja tuje stvari ni prepovedana, zato ni nedopustnosti ali nezakonitosti predmeta pogodbe in podlage pogodbe ter prodajna pogodba ni nična.

Kot stisko ni mogoče šteti samo slabega premoženjskega stanja temveč tudi druge vrste stiske, zlasti življenjsko nevarnost, bolezen in podobno. Vendar ima sodišče druge stopnje prav, da zgolj čustvena naklonjenost prvotne tožnice tožencu, njena želja po čustveni pripadnosti ter nezavedanje o dejanski vrednosti stanovanja ne predstavljajo zadostnih elementov za sklep, da je bila v tako šibkem in podrejenem položaju, da bi se tega moral zavedati tudi toženec in bi bilo pogodbo mogoče opredeliti kot oderuško in s tem nično.