217. člen SPZ

Za izkaz priposestvovanja služnosti bi tožnica morala izkazati, da je pot (sama ali po obdelovalcih) neovirano uporabljala 20 ali vsaj 10 let. Priča D. D. je izpovedala, da je bila trasa 1 ponavadi zaprta, ker so bila tam nastavljena korita in sončniki, kar je razumela kot prepoved vožnje, le če je bila pot prosta, jo je uporabila tudi priča C. C. Vsekakor ni šlo za enkratno ali zgolj občasno oviro, pač pa za stalno nasprotovanje uporabi poti s strani tožencev (z nastavljanjem sončnikov, korit, ki jih gotovo ne gre pripisati obiskovalcem gostilne, avtomobilov), ki sta se ga obdelovalca tudi držala. Tožnica ni izkazala redne uporabe sporne poti za točno določene potrebe oz. s točno določenim namenom, temveč se je trasa 1 uporabljala le kot priložnostna bližnjica (če je bila prosta) ob siceršnji pretežni uporabi javne in drugih poti, po katerih sta obdelovalca dostopala do travnika. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je lahko le njeno dolgotrajno in pošteno izvrševanje tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. Uporaba poti 1 zgolj kot bližnjice, če je bila slučajno prosta, pa ne predstavlja rednega in neoviranega izvrševanja služnost

Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.

Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestovanja zahteva presojo in upoštevanje časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča v določeni priposestvovalni dobi. Morebitno spreminjanje obsega in uporabe poti po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pridobitve ožje služnosti.

Uporaba poti v dobi, potrebni za priposestvovanje (od 1996 do 2017), je dokazana le glede hoje in vožnje z osebnimi vozili in kmetijskimi stroji, namenjenimi sečnji in prevozu lesa. Ključna je pravilna ugotovitev v sodbi, da je tožnica zatrjevala uporabo poti le za potrebe gozda. Navedb v zvezi z gospodarjenjem s travnikom in tem povezanim načinom uporabe sporne poti niti v tožbi niti do zaključka prvega naroka ni podala. Glede na to, da je toženka nasprotovala obstoju kakršnekoli služnosti, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je z ugotovitvijo obstoja služnosti za potrebe gospodarjenja z gozdom v pretežnem delu uspela. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v deležu 75 : 25.

Predlog se zavrne.

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Ko sodišče brez dokaznega postopka in obravnavanja spornih dejstev izda sodbo na podlagi pripoznave, jo lahko izda samo v obsegu pripoznave in ni dopustno zahtevka spreminjati ali mu nekaj dodajati, četudi gre, kot v tem konkretnem primeru, samo za tehnično opredelitev opisane služnostne poti.

Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da dovoljenje za občasno uporabo poti, dano iz prijaznosti, predstavlja zlorabo zaupanja, ki ne vodi k priposestvovanju služnosti. Toženec ni zatrjeval, da bi med tožnikovo prednico in njegovim prednikom obstajal dogovor o uporabi sporne poti, ki bi lahko utemeljeval zlorabo zaupanja ali morebiti služnost do preklica. Sodišče prve stopnje je ugotovitev temeljilo na izpovedi priče. Zmotno je toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da je sodišče smelo iz izvedenih dokazov sklepati, ali je občasna uporaba poti temeljila na dovoljenju/dogovoru. Toženec je nasprotoval zahtevku iz drugih razlogov (da je sprememba lastništva pretrgala priposestvovalno dobo, da se pot v zatrjevanem obsegu ni uporabljala, da je tožnik ni uporabljal, da sporna pot ni bila edina pot, in da tožnik in njegov oče nista pomagala prednici C. C.), ne pa iz razlogov, ki bi utemeljevali uporabo tretjega odstavka 217. člena SPZ. Z ugotovitvijo odločilnega dejstva, ki ni bilo zatrjevano, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je razpravljajoča sodnica že dvakrat izdala enako odločitev, je s

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugem odstavku 50. člena ZVEtL-1. Ta določa, da lahko sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Vznemirjanje služnostne pravice, da je varstvo le-te po 212. členu SPZ upravičeno, mora biti protipravno in po intenzivnosti ali obliki takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Toženka ni uspela dokazati, da je o načinu uporabe sporne poti med njo in pravnim prednikom tožnice obstajal dogovor o uporabi sporne poti le za hojo, in da je drugačna uporaba poti bila storjena na skrivaj, z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zahtevek, da se ugotovi, da je služnostno pravico (ob upoštevanju spremenjenih okoliščin) priposestvoval, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, kot so bile določene v pogodbi, s katero je bila služnost ustanovljena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati te predpostavke, ko bo odločalo, ali bo zahtevek toženca iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj z zahtevkom tožnika iz tožbe. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje, da je varstvo lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine pomembna predpostavka, ko se zahteva prenehanje stvarne služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ko pa se presoja ukinitev služnosti zaradi nekoristnosti za gospodujočo nepremičnino, mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša in zahteva manj napora. Zato zmanjšane koristnosti ne smemo šteti kot r