103. člen ZOR

Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.

Vseh groženj ni mogoče obravnavati enako; kadar izrečena grožnja jasno in očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom, je takšna pogodba zaradi strahu, povzročenega z grožnjo, lahko nična in ne gre za enega od zakonskih stanov, ki urejajo napako volje. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in izjavo volje podpiše pod vplivom bodisi prisile, grožnje ali prevare nasprotne pogodbene stranke, ob tem pa prejme izpolnitev, ki ji je v korist in ji na podlagi tako izjavljene volje pripada, ne presega dejanskega stanu izpodbojnosti in zato ne sega v ničnostno sfero. Pravno stališče sodne prakse, da gre pri podaji izjave o odpovedi pravici do odškodnine za sporazum o odpustu dolga in je vnaprejšnja odpoved terjatvi po 73. členu ZDen dopustna, je pravilno in ustaljeno.

V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji B. obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

V primeru razdora pogodbe stranka ne more hkrati terjati negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa, lahko pa izbere, katerega bo terjala.

Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli. S takšno tožbo ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, pravilno zavrnilo.

Kljub temu, da na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti, morajo biti dejstva, ki tvorijo podlago za izrek ničnosti, zatrjevana.

Vprašanje pravnega interesa (določba prvega odstavka 109. člena ZOR je govorila o zainteresirani osebi) se pri pogodbeni stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh ne more resno zastavljati, saj je izven vsakega dvoma, da ima taka oseba interes, tudi pravni, da vloži tožbo za ugotovitev njene ničnosti. Vprašanje pravnega interesa je problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke. V tej zadevi je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe pogodbena stranka. Zato ni dvoma, da gre za „zainteresirano osebo“ po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR. Revident spregleduje, da nakup poslovnega deleža še ne pomeni nakupa sredstev kapitalske družbe. Že pri vrednotenju likvidacijske vrednosti gospodarske družbe (v primeru nedelujočega podjetja) se poleg vrednosti sredstev upoštevajo tudi obveznosti gospodarske družbe. Revident bi zato moral opreti revizijo na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj o vrednosti poslovnega deleža in ne neposredno na vrednost nepremičnin. Zgolj s poudarjanjem, da je vrednost zemljišč presegala višino kupnine za poslovni delež, v tem sporu ne more uspeti.

Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vend

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejs

Dobra vera pridobiteljev za presojo utemeljenosti obravnavane izbrisne tožbe ni pravno odločilna. V konkretnem primeru prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ne pomeni kršitve manjšega pomena, zmotno pa je tudi revizijsko naziranje, da je konkretna pogodba zgolj izpodbojna.

Tožena stranka je morala, če je želela zakupiti vode, podpisati tudi pogodbo o zakupu modemov, saj ji je tožeča stranka v nasprotnem primeru grozila z odklopom vodov. S tem se pokaže, da je tožeča stranka zlorabila svoj prevladujoč položaj na trgu in je toženi stranki vsilila podpis pogodbe, ki je vključeval tako zakup vodov kot modemov.

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Držijo sicer razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj neupoštevanje dejstva, da predmet darilne pogodbe spada v skupno premoženje, še ne pomeni nedopustnega nagiba. Vendar je tožnica trdila tudi, da je toženec vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989, torej štiri leta pred sklenitvijo sporne pogodbe, sklenil zakonsko zvezo; da sta v stanovanju od tedaj ves čas bivala; da je pokojni stanovanje v času zakonske zveze kupil le nekaj mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe in kot bistveno, da je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo, kar po mnenju tožnice kaže na očitni namen strank pogodbe, da ji odtegneta pripadajoči delež, za kar je gotovo vedel tudi toženec. Nemoralni nagib, ki lahko vpliva na veljavnost neodplačne pogodbe, je tako tožnica opredeljevala z dovolj konkretnimi trditvami.

Materialnopravno izhodišče za presojo glede ničnosti pravnih poslov je 109. člen ZOR, ki določa, da se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Če je s poravnavo s premoženjem razpolagal pravni prednik tožeče stranke, je tožeča stranka aktivno legitimirana. Vprašanje lastništva poslovnega prostora za obstoj aktivne legitimacije v tej pravdi ni relevantno.

Smisel določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je preprečiti škodljive posledice procesnih dejanj, ki jih je opravil „pooblaščenec“ brez pooblastila. O tem revizija nima razlogov, uradnega preizkusa pa ni (371. člen ZPP). Poleg tega se je tožnik navkljub temu, da je bil odvetnik A. prisoten na naroku, spustil v obravnavanje glavne stvari ter tudi odgovarjal na njegova vprašanja. Na naroku pa je bil cel čas prisoten tudi tožnikov novi pooblaščenec B. B., ki je tožniku tudi sam zastavljal vprašanja. V skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPP je bilo v postopku predloženo pooblastilo, iz spisa pa ni razvidno, da bi bilo to preklicano oziroma odpovedano (99. člen ZPP). V zadevi tudi ni podana kršitev Ustave, saj ta varuje pravice posameznika pred posegi države, ne pa pred revidentovo (svobodno) izbiro pooblaščenca. V Zakonu o odvetništvu so navedene dolžnosti odvetnikov, tudi glede razkritja morebitnih navzkrižij interesov. Sodišče ne more in ne sme posegati v avtonomijo stranke glede izbire pooblaščenca, odgovornost zanjo nosi pooblastitelj. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, Sporazum ni obvezoval druge toženke na način, kot ga zatrjuje revid

Predlagana je bila dopustitev revizije glede pravnega vprašanja ali je sodišče na ničnost po uradni dolžnosti dolžno paziti le v primeru, da je tožba naperjena na ugotovitev ničnosti pogodbe, ali je dolžno ugotavljati ničnost v vsakem primeru, kjer se pojavi upravičen sum, da je pravni posel v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Procesna kršitev, tako imenovana protispisnost, lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Sodišči sta upoštevali spoznanja pravne znanosti, ki so že uveljavljena v naši sodni praksi, po kateri gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva je opcijska pogodba, katere vsebina je dogovor o ustanovitvi opcije kot oblikovalne pravice, ki opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da z opcijsko izjavo doseže sklenitev glavne pogodbe. Vsebina glavne pogodbe je določena z opcijsko pogodbo. Sklenjena opcijska pogodba pomeni hkrati tudi zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od trenutka sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, ki izhaja iz opcijske pogodbe. Določenost notarskega zapisa tako v času sklepanja sporne opcijske pogodbe veljavne določbe 416.

P repoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, sicer sama po sebi ni manjšega pomena, vendar pa ostale okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je kršitev te prepovedi brez posledic, ki jih želi preprečiti denacionalizacijska zakonodaja. Tožeča stranka v predmetnem sporu zgolj zaradi uresničitve lastnih interesov skuša izrabiti sodno varstvo, namenjeno varstvu koristi tretjih oseb, za katere v konkretnem postopku ni izkazano, da bi bile prizadete; hkrati pa v pravnem razmerju do pogodbene stranke občutno prekorači meje lojalnosti. Zato ji uveljavljanega sodnega varstva ni mogoče priznati.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.