218. člen SPZ

Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju jasno opredeliti, upoštevajoč tudi skico izmere terenskih ugotovitev, ogleda, izpovedi strank in prič ter trditev tožnika na naroku dne 7. 11. 2024 (v skladu z napotki 8. člena ZPP), kje naj bi sporna služnostna pot potekala, ali je bila zatrjevana trasa poti ves čas enaka (pred in po nasutju) in ali je pretekla 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti po določeni trasi poti.

Dejstvo, da neka stavba do javne poti nima dostopa drugje kot po določeni obstoječi poti, po kateri se zatrjuje priposestvovana služnost, ne pomeni, da mora biti po tej (edini) dostopni poti ugotovljena služnost vožnje z vsemi vozili. Če bi bilo npr. ugotovljeno, da se je do nekega objekta dostopalo v času priposestvovalne dobe po cesti zgolj peš, služnost vožnje ne bi bila priposestvovana. Po drugi strani je jasno, da mora imeti vsaka nepremičnina dostop do javne poti, a je (če pot ni urejena na drugačen način) temu namenjen drug pravni institut: nujna pot.

Predlog se zavrne.

Ko sodišče brez dokaznega postopka in obravnavanja spornih dejstev izda sodbo na podlagi pripoznave, jo lahko izda samo v obsegu pripoznave in ni dopustno zahtevka spreminjati ali mu nekaj dodajati, četudi gre, kot v tem konkretnem primeru, samo za tehnično opredelitev opisane služnostne poti.

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.

V podobnem primeru je višje sodišče že zavzelo stališče, da nenadomestljiva škoda nastane, če je oviran edini dostop do hiše, torej ne tudi v primeru, ko je oviran zgolj eden od možnih dostopov. Tudi morebitno otežen, a kljub temu mogoč dostop do vrtov in travnika, ne predstavlja težko nadomestljive škode.

Ni bistveno, kakšna je namenska raba gospodujočega zemljišča (in morebitne bodoče potrebe takega zemljišča), ampak je bistveno, da se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje stvarna služnost v priposestvovalni dobi izvrševala (le) zaradi košnje travnika in zaradi sečnje oziroma spravila lesa. Ni izključeno, da je H. H. po sporni poti vozil tudi z običajnim osebnim vozilom, a tega očitno ni počel na zaznaven način. Tako izvrševanje služnosti ne more pripeljati do priposestvovanja, saj lastniku služeče nepremičnine ne omogoča, da se izvrševanju upre. Izvrševanje služnosti mora biti ne le navzven zaznavno, ampak praviloma redno in se mora izvajati ves čas teka priposestvovalne dobe. Ugotovljeno stvarno služnost opredeljuje način uporabe (hoja in vožnja), vrsta prevoznih sredstev (motorna kosilnica, terensko (osebno) vozilo in manjši traktor s prikolico ali brez nje), območje izvrševanja (obstoječa dovozna pot, ki je delno asfaltirana, delno utrjena s peskom, delno pa tlakovana in poteka od odcepa s poti na nepremičnini ID znak 0000 91/1 preko severovzhodnega dela parcele 91/5 in vzhodnega dela parcele 91/6, delno ob meji s nepremičnino ID znak 0000 91/4, delno pa tudi po

Ni treba, da se sodišče do prav vsake strankine navedbe opredeli izrecno, temveč se lahko opredeli tudi posredno, ko npr. ugotovi obstoj drugačnih nasprotnih dejstev. Glede na to, da je potreba po obračanju zaradi povečanih gabaritov tožničine hiše nastala z gradnjo le-te leta 1991, bi 20-letna priposestvovalna doba iztekla leta 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ves ta čas ali vsaj večino časa obračanju nasprotovala, torej se obračanje ni izvrševalo dobroverno, temveč zvijačno. Pravilen je zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila dejanska vsebina služnosti drugačna od v pogodbi zapisane, in da prav tako ni uspela dokazati, da bi služnost obračanja dobroverno in nemoteno izvrševala 20 let.

Sodišče mora v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali se pri izvrševanju služnosti moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje sredstvo. Prav tako mora preveriti, ali uporaba modernih sredstev pomeni hujšo obremenitev za služnostnega zavezanca. Tožnika se lahko po služnostni poti vozita samo za namene izvedbe košnje travnika, negovanja sadovnjaka ter pluženje snega na gospodujoči nepremičnini in v kolikor je vožnja po služnostni poti potrebna, da se moderna sredstva servisirajo oz. zamenjajo za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča. Tožnika in njuni pravni predniki so več kot 100 let pred vložitvijo tožbe po sporni poti hodili peš in vozili z vprego, od leta 1979 dalje pa so vozili tudi s kmetijsko mehanizacijo, vse za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči že pred letom 1976 in je priposestvovanje nastopilo že pred uveljavitvijo SPZ. Glede na ugotovitev o hoji in vožnjah prednikov tožnikov za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine ter glede na zaključek, da uporaba moderne mehanizacije od leta 1979 predstavlja normalen razvoj voženj z vprežn

Iz izpovedb prič je jasno razvidno, da je zaradi namestitve betonskih stebrov in žice toženec oviran pri izvajanju služnosti. Zato je utemeljen tudi zahtevek na prepoved vznemirjanja služnosti.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izreku besedo "jugovzhodnem" nadomestilo z besedo "južnem". Taka sprememba prostorskega položaja, torej zemljepisne lege stvarne služnosti pomeni spremembo njene istovetnosti. Revizija ima namreč prav, da med pojmoma jugovzhod in jug ne obstaja kvantitativna, temveč kvalitativna, prostorska razlika. Jugovzhod pomeni smer na zemlji med jugom in vzhodom, kar je prostorsko nekaj drugega od smeri, ki jo opredeljuje jug, ki pomeni del geografske celote, ki je obrnjen proti položaju sonca opoldne. Glede na to, da je prostorska opredelitev služnosti do te mere skopa, da pomeni njena prostorska koordinata glede na strani neba edino prostorsko oporno točko za prepoznavo njene lege, revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo bodisi nekaj drugega od tistega, kar je zahteval, bodisi nekaj več.

Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postavitev podrednega zahtevka zmotno obravnavalo kot spremembo tožbe, saj ne gre za nobeno od situacij iz drugega odstavka 184. člena ZPP, torej ne gre niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. V obravnavani zadevi gre pri postavitvi podrednega zahtevka dejansko za zahtevek, ki je obsežen s primarnim zahtevkom. Služnost se priposestvuje v obsegu, kot se je dejansko izvrševala brez nasprotovanj. Res je sicer, kar je izpostavilo sodišče prve stopnje, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (50. člen ZTLR in 219. člen SPZ). Navedeno pomeni, da jo je treba izvrševati obzirno, ne predstavlja pa podlage za to, da bi se obstoj služnosti lahko ugotovil v manjšem obsegu, kot se je dejansko 20 let izvrševala.

Sodišče prve stopnje je v okviru primarno postavljenega zahtevka obravnavalo le možnost ukinitve služnosti v celoti. Ko je ugotovilo, da za to ni pogojev, je v okviru podrednega zahtevka presojalo le možnost njene utesnitve. Jasno je torej, da se vsebinsko odločitev sodišča ni podvojila in s tega vidika ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Lastnik služeče stvari lahko zahteva, da se služnost utesni, če so izpolnjeni enaki pogoji, kot jih zakon določa za prenehanje služnosti. Stvarna služnost po prvem odstavku 222. člena SPZ preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Možnost obračanja z dvakratnim manevriranjem pomeni, da služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je podana podlaga za njeno utesnitev.

Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. Navedeno pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv in neveljaven. Zgolj dejansko izvrševanje služnosti lahko vodi le do nepravega priposestvovanja, za katerega pa se zahteva 20-letna priposestvovalna doba brez nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine. Tožnika sta sicer zatrjevala nepravo priposestvovanje, vendar sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so podani že pogoji za pravo priposestvovanje, ni ugotavljalo 20-letne priposestvovalne dobe. Odsotnost nasprotovanja lastnika služeče nepremičnine je okoliščina, ki je relevantna pri nepravem priposestvovanju, kjer se presoja 20-letno dejansko izvrševanje služnosti, pri čemer se pri nepravem priposestvovanju dobra vera ne zahteva.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnika nista izkazala, da sta zatrjevano stvarno služnost izvrševala.

Zahtevek na ugotovitev priposestvovane služnostne pravice je stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. Pritožbeno sodišče je v zvezi s ponovno odločitvijo izpostavilo tudi možnost materialnoprocesnega vodstva sodišča v zvezi z morebitnimi manjkajočimi navedbami in dokazi, potrebnimi za ponovno odločitev. Tožnica je v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovnem sojenju dopolnila svoje navedbe. Za takšne navedbe pa je predlagala tudi dokaze. Opustitev dolžnega materialnoprocesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe zato, da se stranki še celo v ponovljenem postopku lahko omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo. Ker sodišče prve stopnje materialnoprocesnega vodstva v prvem sojenju ni opravilo, bi ga tako bilo dolžno opraviti v ponovljenem sojenju. V obravnavanem primeru pa je tožnica že sama v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom novega sojenja in brez dodatne vzpodbude sodnika ustrezno dopolnila svoje procesno gradivo. Zato pa so zaključki sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora prekluzije pravilni. Stvarna služnost vožnje, pridobljena s priposestvovanjem na podlagi 20 letnega dejanskega izvrševanja, se pridobi

Sodišče druge stopnje še dodaja, da tako sodna praksa kot teorija, poleg v zakonu izrecno opredeljene tožbe na ugotovitev služnostne pravice, poznata in priznavata tudi tožbo na ugotovitev neobstoja služnosti.