371. člen ZOR

Tožnica bi morala v 15 dneh od vročitve odločbe z dne 14. 2. 1994, s katero ji je dne 26. 2. 1994 prenehalo delovno razmerje, vložiti zahtevo za varstvo pravic pri toženki, česar ni storila, čeprav je bila o možnosti uveljavljanja pravnega varstva poučena v odločbi z dne 14. 2. 1994. Ker tega ni storila, je sodno varstvo izključeno (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz zatrjevanega škodnega dogodka, ki se je zgodil v letu 1994, zato je njena terjatev ob vložitvi tožbe 4. 8. 2023 zastarala in je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 400.000,00 EUR.

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Predlog se zavrne.

Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok. Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval. Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen. Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen. Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno,

Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP; ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni (več) bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak le še to, kako je bila ugotovljena. Pomembno je torej spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog predlagateljice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja med njima ni. Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene obogatitve lahko začelo teči, pa mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakršnokoli drugo razmerje dokončno prenehalo. Pravna kvalifikacija, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (in pri kateri vztraja v pritožbi), ni nujna sestavina tožbe. Sodišče nanjo ni vezano. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek sme zavrniti šele po ugotovitvi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi lahko prišle v poštev za obravnavani primer.

Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna.

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Tožeča stranka ni dokazala, da je bila ustno sklenjena pogodba, s katero je od tožene stranke odkupila sporno nepremičnino, realizirana. Navedena pogodba ni kovalidirala in ni veljavna. Materialnopravno pravilna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Slednji ima lahko podlago le v zavezovalnem pravnem poslu, ki ne obstaja.

Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka. Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen. Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med mestno občino kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedb

Tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka, temveč sta ga samo dopolnila oziroma konkretizirala. Še vedno namreč prvi tožnik zahteva enako kot v tožbi - polovico zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom postopka izvedel, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnil tožbo. Zastaralni rok, v kolikor se šteje, da je začel teči z dnem prodaje družbe A. d.o.o. 29. 6. 2006, je bil z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan.

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Preklic je pravica (upravičenje) darovalca odstopiti od pogodbe, in daje darovalcu le pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, povzroči prenehanje pogodbe. N aknadno odpadla podlaga darilne pogodbe povzroči prenehanje pogodbe, če darovalec svoje upravičenje uresniči. Njegova pravica je časovno omejena z zastaralnimi roki. Pri razvezni sodbi gre za odločbo oblikovalne narave, predmet predhodnega vprašanja je lahko le tako vprašanje, ko gre za ugotovitveno naravo sodne odločbe (in je tako vprašanje lahko predmet samostojnega obravnavanja v drugem sodnem postopku).

Vlaganja v posebno premoženje pripeljejo do nastanka skupnega premoženja le v primeru, da so ta vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Dejstvo, da je bila nepremičnina še nevseljiva (nedokončana), tudi če bi se izkazalo za resnično, na zaključek, da se identiteta nepremičnine po 10.1.1978 ni spremenila, samo po sebi ne vpliva. Pritožnica pa ne pove niti, v kakšnem stanju je bila stavba 10.1.1978 in katera vlaganja konkretno so bila izvedena po tem datumu. Pavšalnih trditev pa ni mogoče preverjati.

Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.

Po izteku zastaralnega roka se toženca ne bi več mogla uspešno sklicevati na tretji odstavek 111. člen SZ-1, zato bi bila od poteka zastaralnega roka dalje dolžna plačevati uporabnino v višini profitne (tržne) najemnine (pred tem sta bila toženca dolžna plačevati uporabnino v višini neprofitne najemnine).

Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je (zaradi česar vprašanja zastaranja ni obravnavalo) kršilo določbi 286. in 286.a člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj najemnika v poslovni objekt najemodajalca, ki temelji na pogodbeni podlagi, po vsebini ni enak zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve najemodajalca. Pri zahtevku, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, je namreč potrebno upoštevati tudi koristnost vlaganj za najemodajalca.