86. člen OZ

Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pr

Ničnostno sankcijo, določeno v 110. členu ZJN-2, za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja, je treba presojati tudi v zvezi z določbami OZ, ki na splošno urejajo ničnost pogodb, torej v duhu načela afirmacije pogodb in s teleološko razlago. V konkretnem primeru tožnica (občina) kot naročnica uveljavlja ničnost pogodb iz razloga, za katerega je sama odgovorna. Tožnica kot naročnica je bila po ZJN-2 dolžna izvesti javno naročanje gradnje, vendar ga ni izvedla. Projekt je bil realiziran in izvajan. Toženka je vrtec in dve zobozdravstveni ordinaciji zgradila in občina je toženki plačevala najemnino do vključno decembra 2011. To pomeni, da z eventualno ugotovitvijo ničnosti spornih pogodb namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, ne bo dosežen. Poleg tega je zakonodajalec sankcijo za neizvedbo predpisanega postopka javnega naročanja omilil (iz ničnosti na izpodbojnost), ker je spoznal, da je časovno neomejeno uveljavljanje neveljavnosti pravega posla vsakemu, zlasti v primerih gradenj, prestroga sankcija. Upoštevaje navedeno, torej 1.) da je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana sam

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formal

ZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. Zahtevek za nadomestitev prikrajšanja je predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka. Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot takega ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka. Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila

Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale b

V povezavi s konkurenčno klavzulo ima tudi dogovor o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. člen OZ), torej ima akcesorno naravo. V primeru ničnosti konkurenčne klavzule tudi dogovor o pogodbeni kazni nima nobenih pravnih učinkov. Funkciji pogodbene kazni sta predvsem utrditev pogodbene obveznosti (kot zagrožena civilna sankcija namreč bivšega delavca spodbuja k temu, da ne krši obveznosti) in olajšanje položaja pogodbi zveste stranke v primeru kršitve obveznosti nasprotne stranke. Revizijsko sodišče ne sprejema togega in izključevalnega stališča in izhodišča sodišča druge stopnje, da so "delovna razmerja drugačna od civilnih razmerij" - ob tem, da se že ZDR v 11. členu sklicuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Ne strinja se tudi s stališčem, da je posledice kršitve konkurenčne klavzule treba "rešiti ob upoštevanju določb ZDR, ki opredeljuje odškodninsko odgovornost delavca", saj v primeru konkurenčne klavzule iz določb zakona ni mogoče sklepati le o možnosti odškodninske odgovornosti delavca, sploh pa ne odškodninske odgovornosti delavca po pravilih delovnega prava. Ne strinja se s stališčem, da je inštitut konku

Če je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je ob ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe, pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve zahtevka za njihovo plačilo?"

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.

Predlog se v delu, ki se nanaša na prvo in drugo vprašanje zavrže, sicer pa se zavrne.

Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?

Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče. Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).