69. člen URS

Statusa pripadajočega zemljišča nepremičnina ne izgubi niti v primeru, da je lastninska pravica v zemljiško knjigo vpisana na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku. Z nakupom v stečajnem postopku ni mogoče preseči kogentne prepovedi samostojnega prometa s pripadajočimi zemljišči, pogodbo s takšnim nedopustnim predmetom izpolnitve pa zadenejo sankcije ničnosti, saj ima nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (tj. o predmetu izpolnitve) za posledico ničnost pogodbe v celoti.

Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.

Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo. Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on

Kategorizacija ceste, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, je neustavna. To pomeni, da okoliščina že kategorizirane ceste sama po sebi še ne more utemeljiti javnega interesa za razlastitev tega zemljišča. Vodenje razlastitvenega postopka na podlagi uveljavljanega razlastitvenega namena - prevzema predmetne ceste kot (zgrajene) gospodarske javne infrastrukture - ne more voditi do razlastitve.

Dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je druga toženka torej svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.

Tožnika sta zaradi uredbe o državnem prostorskem načrtu v položaju dejanskih razlaščencev. V tej pravdi uveljavljata odškodnino. Sodišči sta jima to pravico odrekli, češ da nista izčrpala pravnih sredstev (sodišče prve stopnje je takšno sredstvo prepoznalo v Pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, pritožbeno sodišče pa, drugače, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja). Vendar tožnika trdita, da sta razlastitveni poseg zaradi javnega interesa sprejela, državi pa očitata, da ni uredila njunega položaja razlastitvenih zavezancev ter ju je za nedoločen čas pustila brez slehernega pravnega sredstva. Ker nimata namena graditi, ju je absurdno siliti v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker odmena, ki jo uveljavljata v tej pravdi, ni v nikakršni zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne s postopkom za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, oziroma v navedenih postopkih ne bi mogla uveljavljati odškodninske terjatve, zadržek, da nista izčrpala pravnih sredstev, ni utemeljen.

V zvezi z vprašanjem opisa stvarne služnosti, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da morajo biti meje izvrševanja služnosti natančno določene, posebej tam, kjer izvrševanje služnosti ni vezano na nek trajen infrastrukturni objekt. Opis prostorskih meja služnosti mora omogočati zanesljivo in trdno opredelitev meja prostora, na katerem se ta izvršuje, sicer ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti. Ta zahteva mora vsekakor veljati tudi za postopek dovolitve nujne poti. Jasne koordinate stvarne pravice lastnikom obeh zemljišč zagotavljajo potrebno varnost – lastnika gospodujočega zemljišča varujejo pred morebitnimi posegi v pravico, lastnika služečega zemljišča pa pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Opisano je še bolj pomembno ob urejanju nujne poti, ki v naravi še ne obstaja. Višje sodišče v zvezi z odmero nadomestila še opozarja, da je vprašanje, ali bo del sporne površine postal javna cesta, bodoče negotovo dejstvo, ki se ga pri odmeri ne bi smelo upoštevati kot da bo gotovo nastopilo

Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel. V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nim

Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh. ZUreP-2 ne vsebuje izrecne zahteve po ugotavljanju (abstraktne) javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Vseeno pa naslovno sodišče ne dvomi, da mora biti ta podana za uvedbo postopka in izvedbo pripravljalnih del. Z drugimi besedami, upravna enota lahko dovoli pripravljalna dela le, če je abstraktna javna korist izkazana. Konkretna javna korist pa je, tako kot po ZUreP-1, predmet odločitve o razlastitvi. Golo dejstvo, da je izdala odločbo za pripravljalna dela, še ne pomeni, da je dokončno presodila obstoj konkretne javne koristi. Zahtevo za razlastitev vloži razlastitveni upravičenec, ki ji mora med ostalim priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage (tretja alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Razlastitveni upravičenec

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je v razlastitvenem postopku lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno. Zmotno je torej stališče Upravnega sodišča, da je v 19. členu ZJC-B vzpostavljena zakonska domneva, ki je izpolnjena, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Pomembno je, ali kategorizacija ceste ustreza merilom za tako kategorizacijo, tj. da ustreza predpisom, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Na ta način je namreč mogoče ugotoviti tudi, ali gre za površino, ki je splošnega pomena za promet. To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezne za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitev zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega o

Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP). Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka. Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeč

Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem ovržen tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo. Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je kršen 14. člen Ustave, ker so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katero se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 so popolnoma druga, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene

Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27. 1. 2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.

OT glede vrednosti obravnavanega predmeta napotuje na uporabo vrednosti predmeta, ki jo navedejo stranke oziroma udeleženci v postopku, v katerem se odloča o predmetu (podrejeno na način iz četrtega odstavka 4. člena OT). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da bi bila zadeva v upravnem postopku ocenljiva, če bi se v tem postopku določala oziroma ugotavljala vrednost spornega predmeta. A Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne določa, da se v upravnem postopku za namen odločanja o stroških postopka zaradi uporabe OT ali za drug namen ugotavlja vrednost spornega predmeta, niti, kako naj se ugotavlja. Omenjeni zakon pojma spornega predmeta in ocenljive zadeve sploh ne pozna. Ne glede na to upravnosodna praksa priznava izjemo v primerih, kadar vrednost pravice ali obveznosti, o kateri se odloča v upravnem postopku, izhaja iz odločbe. To je tudi okoliščina, na kateri temelji izpodbijana sodba in ji revidentka ne oporeka – da vrednost spornega predmeta iz odločbe o razlastitvi ne izhaja. Ustava priznava premoženjski (vrednostni oziroma denarni) vidik lastninske pravice in lastniku kot razlastitvenemu zavezancu zagotavlja varstvo njegovega premoženjskega področja. Vendar to z

Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi. Posledično zato ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).