387. člen ZOR

Leta 1996, ko naj bi bila darilna pogodba sklenjena, je bil v veljavi ZZK, ki je opustil zahtevo po zemljiškoknjižnem dovolilu kot pogoju za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – ni imel zahteve po intabulacijski klavzuli. To zahtevo je (ponovno) uvedel dne 1. 1. 2003 uveljavljeni SPZ, v celoti pa je to zahtevo potrdil novi ZZK-1, ki je bil uveljavljen 16. 9. 2003. Šele tedaj – torej od 1. 1. 2003 oziroma od 16. 9. 2003 – je zastaralni rok lahko začel teči. Pred tem tožnik zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga zato tudi ne bi mogel zahtevati. V tem obdobju je prišlo do zadržanja zastaranja (383. člen ZOR in 360. člen OZ), kar pomeni, da zastaralni rok ni tekel. Ker tožnik do 16. 9. 2003 zemljiškoknjižnega dovolila ni potreboval in ga ni mogel zahtevati, je bila tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine rojena šele tega dne.

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Ustne zahteve tožeče stranke toženi stranki na vrnitev posojila ob hkratni pasivnosti in neodzivnosti tožene stranke k vrnitvi posojila pa ni opredeliti kot konkludentnega priznanja terjatve ter s tem povezane pripoznave (priznanja) dolga, ker navedena zahteva predstavlja le golo upnikovo zahtevo za izpolnitev obveznosti.

Po zaključku zdravljenja ugotovljena postravmatska artroza je iz istega škodnega dogodka izvirajoča škoda, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Ob zaključku zdravljenja še ni bilo gotovo, ali bo nastala, zato gre za novo nastalo škodo. Zastaranje odškodnine za to vrsto škode je začelo teči šele, ko je bila tožniku znana.

Priznanje določenih dejstev za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku.

Drugo in tretje tožena stranka, ki sta vstopili v korporacijske pravice SRD, d. d., za očitana dejanja ne moreta odgovarjati, saj s prevzemom deležev v prvo toženi stranki nista prevzeli niti pravic niti obveznosti SRD, d. d., razen tistih, ki izvirajo iz (samega) lastništva poslovnih deležev v prvotoženi stranki.

Upoštevati je potrebno, da med pogoje za začetek izvajanja del, ki jih mora zagotoviti naročnik oziroma, ki spadajo v njegovo sfero, sodi tudi pogoj, da drug izvajalec (ki je prav tako v neposrednem pogodbenem razmerju z naročnikom) opravi druga dela, ki morajo biti končana pred začetkom izvajanja del, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot izvajalca. Dejstvo, da sta se stranki tudi še po zaključku izvedenih del dogovarjali glede možnosti povrnitve stroškov zaradi prekoračitve rokov, ne pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga. Zastaralnega roka, kot je ta določen v zakonu, ni mogoče podaljšati s pogodbenim dogovorom. Sprememba tehnične (projektne) dokumentacije povzroči, da je izvajalec namesto prvotno odgovorjenih pogodbenih del zavezan opraviti druga dela. Slednja imajo značilnost poznejših/dodatnih del, do plačila katerih ima izvajalec skladno z drugim odstavkom 15. člena PGU pravico.

Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s tem, ko je pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do tožeče stranke slednjega pripoznala. Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka «, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve, vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bilo zastaranje večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo

Zgolj s tem, da je prisojeni znesek glavnice izražen v protivrednosti nekdanje valute (DEM), ki sta jo tudi pravdni stranki izbrali za merilo vrednosti (tedaj) domačega denarja (SIT) oziroma metodo valorizacije, sodišče ni odločilo o nečem drugem. Odločitev je v okviru (znotraj) istega denarnega tožbenega zahtevka. Bistvo pogodbe je v pristopu novih oseb na strani upnika in dolžnika, kar ni novacija.

Vsebina dogovora je jasna in pomeni toženkino pripoznavo dolga. Dolžni znesek se sestoji iz njenega dolga in dolga njene hčerinske družbe. Ker toženka ni pravočasno uveljavljala ustreznih trditev o prenehanju te družbe in načinu prenehanja velja, da je lahko prevzela dolg svoje hčerinske družbe oziroma pristopila k njemu.

Toženec kot posojilojemalec je dal zemljiškoknjižno dovoljenje, da se pri njegovi nepremičnini, parc. št. 491/4 k.o. X, vpiše zastavna pravica za sposojeni znesek skupaj z obrestmi v korist posojilodajalke – tožnice. Dano zavarovanje pa pomeni pripoznavo dolga. Pripoznava dolga pretrga zastaranje, zastaralni rok pa prične znova teči.

Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke. Spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava.

Za tek subjektivnega in objektivnega roka veljajo pravila o pretrganju zastaranja.

Pogodbene obresti so stranska terjatev, ki po 344. členu OZ zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Zamudne obresti pa so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Pri tem se pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti iz prvega odstavka 347. člena OZ uporabi samo takrat, ko ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Terjatev za vrnitev posojila zastara v splošnem zastaralnem roku, ki znaša pet let. Pripoznava dolga ni vezana na nobeno obličnost, zato lahko dolžnik pripozna dolg na različne načine. Zadošča, da dolžnikovo dejanje ali izjava na jasen način izraža njegovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja konkretno pravno razmerje z upnikom tako, da lahko upnik na tej podlagi razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga.

Pripoznava dolga ne predstavlja podlage za nastanek dolga. Prvi toženec v času vložitve revizije ni več obstajal in ker te pomanjkljivosti takrat ni bilo več mogoče odpraviti, tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev revizije. Stranka sicer ni dolžna pravno okvalificirati svojega zahtevka, dolžna pa je uveljavljati tako trditveno dejansko podlago, da ta omogoča subsumpcijo pod določeno pravno normo. Tožnikove trditve in očitki ravnanju drugega toženca kot družbenika prvega toženca ne omogočajo subsumpcije pod nobenega od štirih v prvem odstavku 6. člena ZGD naštetih primerov zlorabe pravne osebe.

Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 389. členu ZOR, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva. 389. člena ZOR se lahko uporabi, dokler ima vložena tožba učinek na tek zastaranja. Ko se učinek vložene tožbe na potek zastaranja konča, tudi umik tožbe ne more imeti učinka, določenega v 389. členu ZOR. Tožba pa ima učinek (vpliv) na potek zastaranja od dneva vložitve, ko pretrga zastaranje, pa vse do dneva, ko prične zastaranje ponovno teči. V primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, prične zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe. Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Med strankama je nesporno dejstvo, da do podelitve koncesije ni prišlo, zato je bila tožena stranka upravičena zahtevati povračilo vloženih sredstev, ni pa se uresničila situacija po 2. odstavku 4. člena Najemne pogodbe. Navedeno ne pomeni, da bi terjatev tožeče stranke iz naslova najemnin po Najemni pogodbi zaradi izostanka sklenitve koncesijske pogodbe (in posledično izostanka obračuna z vloženimi sredstvi tožene stranke) „ugasnila“. Ko je strankama postalo jasno, da do sklenitve koncesijske pogodbe ne bo prišlo in je tožena stranka objekte izročila tožeči, je terjatev tožeče stranke zapadla in od takrat nosi „samostojno naravo“, neodvisno torej od višine koncesnine, ki ob nesklenjeni koncesijski pogodbi, ni bila določena.