68. člen URS

V primeru, ko je najdeno premoženje izbrisane družbe nepremičnina oziroma solastniški delež na nepremičnini, je možnost pridobitve (so)lastninske pravice (edine) družbenice izbrisane družbe na takšnem premoženju glede na določbo 68. člena Ustave odvisna od statusa državljanstva družbenice. Materialnopravno zmotno je namreč stališče družbenice izbrisane družbe in stečajne upraviteljice v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, da status državljanstva ni odločilen, ker naj bi šlo za univerzalno pravno nasledstvo družbenika nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Ovira za pridobitev lastninske pravice tujega državljana na nepremičninah je urejena v 68. členu Ustave. Določb 373. člena ZFPPIPP in 418. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati kot zakona v smislu 68. člena Ustave, s katerim bi bila urejena pravica vseh tujih državljanov, da na tej podlagi lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah.

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Tožnik je državljan Republike Hrvaške. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je Republika Slovenija že s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991, omejila pridobivanje lastninske pravice osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. Enako tudi z Ustavo Republike Slovenije (68. člen s spremembami in dopolnitvami). Šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list RS, št. 61/2006), je hrvaškim državljanom omogočil pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar le na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa, ne pa tudi na podlagi zakona (torej tudi ne na podlagi priposestvovanja).

V primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice za veljavnost njenega prenosa iz premoženja prodajalca v premoženje pridobitelja oziroma (po sili 51. člena ZZZDR) v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. Samo takšna razlaga omogoča dosledno upoštevanje kolektivne narave skupne lastnine. Na odločitev sodišča, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, in tudi na odločitev, kakšni so deleži pravdnih strank na tem premoženju, torej to, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva. Drugače pa je, če (ali ko) želi drugi zakonec z delitvijo pridobiti solastninsko pravico na nepremičnini. Takrat mora izpolnjevati tudi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti, razžalitve dobrega imena in časti ter nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo le razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev o odškodninskem zahtevku iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik odškodnino uveljavljal tudi iz drugih pravnih naslovov (zaradi trpinčenja na delovnem mestu, posega v pravico do zasebnosti in razžalitve dobrega imena in časti), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi podane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ampak je možna le v primeru hujših zlorab instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje,

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom. Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Tožnica je pravni interes za vložitev predmetne tožbe izkazala že s pravnomočnim napotitvenim sklepom, pravdno sodišče pa bi, v kolikor bi takšno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo 181. člen ZPP in 168. člen ZIZ.

Družbenik, ki je državljan Bosne in Hercegovine, na podlagi pravil ZZFPPod, kljub ustavni odločbi v zadevi U-I-135/00, iz katere izhaja, da prevzamejo družbeniki ob izbrisu družbe tudi morebitno premoženje družbe (univerzalni pravni nasledniki), lastninske pravice na obravnavani nepremičnini zaradi kogentnih predpisov ni mogel pridobiti.

Ker so se pogodbene stranke dogovorile za takojšen prenos pravice do posesti, prenos lastninske pravice (t.j. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) pa so odložile, okoliščina, da je tožnik po desetih letih izvrševanja pogodbe pričel nasprotovati temu, da toženca uporabljata sporni nepremičnini, ne more utemeljevati zahtevka za izpraznitev nepremičnin in njuno izročitev tožniku.

V času morebitne sklenitve pravnega posla – dogovora o skupni gradnji in v času morebitne izpolnitve zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z ustvaritvijo nove stvari, toženec kot tujec ne na podlagi pravnega posla in ne na podlagi zakona, ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini.

Državljani Republike Hrvaške v RS ne morejo pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj tega ne omogočajo kogentni predpisi.

Ker izvenzakonski partner pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma njenem delu šele z delitvijo, je edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, le trenutek delitve skupnega premoženja.7 Državljanstvo tožnika lahko v tem primeru vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali stanovanje spada v skupno premoženje. Od državljanstva tožnika v trenutku delitve skupnega premoženja v pravdi je tako v tem primeru odvisno, ali bo lahko v tem postopku pridobil stvarnopravno upravičenje na spornem stanovanju, torej, ali je njegov zahtevek utemeljen.

Okoliščina, da tožnik v času, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba, ni bil državljan RS, bi ob upoštevanju določbe 68. čl. URS lahko preprečevala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem.

V konkretni zadevi je izrecno zatrjevana obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine oziroma prenosa lastninske pravice šele, ko tožnica pridobi slovensko državljanstvo. Ob tako zatrjevanem dogovoru pa v nobenem primeru ne more priti do posledic, ki jih želi preprečiti slovenska zakonodaja oziroma Ustava Republike Slovenije v 68. členu glede pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Sloveniji s strani tujih državljanov.

Tožnik s trditvijo, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS, uveljavlja t.i. zakonodajno protipravnost. Redna sodišča niso pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov, takšna presoja je pridržana Ustavnemu sodišču RS, ki pa jo je glede Zakona o tujcih opravilo.

Če ZDen ureja tudi omejitve pri vračanju v naravi, ne gre za neupoštevanje prava EU.

Tožnica je v času, ko je zapustnik kupil stanovanje, to je 28.5.1993 imela status tujke in enako je bilo to tudi še ob smrti zapustnika 13.10.1997. Ves ta čas pa tožnica ne bi mogla pridobiti lastninske pravice na stanovanju s pravnim poslom.

Določba 68. člena URS ni podlaga za vračanje nepremičnin tujcem v naravi.

Glede pridobitve lastninske pravice tujcev na nepremičninah na podlagi odločbe državnega organa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakon, ki bi dajal tako materialnopravno podlago, še ni sprejet, zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin tujim državljanom v naravi (3. odstavek 6. člena ZDen v zvezi z 68. členom Ustave). ZDen namreč ne moremo šteti za zakon v smislu 68. člena Ustave, saj bi moral biti v skladu z 2. odstavkom istega člena Ustave in glede na načelo zakonitosti delovanja uprave sprejet z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev in izrecno določati materialnopravno podlago za pridobitev lastninske pravice tujca na nepremičnini na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

V času, ko naj bi tožnica sklenila pogodbo o odkupu stanovanja, bi morala biti imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju, poleg tega pa bi glede na veljavna določila 68. člena URS in UZITUL morala izpolnjevati tudi pogoj državljanstva Republike Slovenije.