361. člen ZOR

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok. Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 20

Ker tožnik (potnik v enem od v nesreči udeleženih motornih vozil) v teku zastaralnega roka škode ni uveljavljal od drugo tožene zavarovalnice (pri njej je imel odgovornost zavarovano eden od lastnikov v nesreči udeleženih vozil), je obveznost drugo tožene zavarovalnice postala naturalna, kar pomeni, da je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev od drugo tožene zavarovalnice prenehala.

Odškodninski zahtevek zaradi razlastitve zastara po obligacijskopravnih pravilih o zastaranju terjatev. Predlagateljica zahtevka, kljub temu, da za to ni bilo ovire (drugi odstavek 51. člena ZRPPN), ni pravočasno vložila pred sodiščem.

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Na podlagi 388. člena ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka I 98/19530 prišlo 13. 1. 2007 ter da desetletni zastaralni rok za zastaranje terjatve do vložitve upnikovega predloga za izvršbo v tem postopku še ni potekel in zastaranje ni nastopilo. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo prvega odstavka 389. člena ZOR, po kateri se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja, posledično pa tudi ni ugotavljalo, iz katerega razloga je prišlo do končanja izvršilnega posto

Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za hud poseg v lastninsko pravico, pritožbeno sodišče pravnega varstva ne bi dalo nasprotnemu udeležencu, če bi se izkazalo, da je v pravnoposlovnem razmerju s predlagateljico ravnal nepošteno. V takem primeru ne bi upoštevalo ugovora zastaranja, še manj pa, da je služnostno pravico pridobil s priposestvovanjem. Sklenitev pravnega posla o ustanovitvi služnosti v javno korist je lahko ob izkazanih okoliščinah le pretveza, v kateri se zaradi nepoštenega ravnanja pridobitelja skriva nezakonit način pridobitve služnostne pravice, ki ima zato vse značilnosti dejanske (nezakonite) razlastitve. Nasprotni udeleženec je pravnoveljavno, odplačno na podlagi dogovora, pridobil služnostno pravico, saj v postopku niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bila civilnopravna pravila izključena.

Kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, ima pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.

V sklenjenem kvotnem pozavarovanju je najti bistven element družbe civilnega prava, t.j. združevanje za doseganje skupnega cilja zmanjševanja tveganj, ki se odraža v tem, da si stranki v dogovorjenem deležu delita tako rizike (škodo) kot tudi premijo (prihodke). Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb, kot razume tožena stranka. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.1

Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala. Posledice ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe so smiselno enake tistim, ki jih ureja 352. člen ZOR pri prenovitvi. Z ugotovitvijo ničnosti Ureditvene pogodbe je obveznost iz SAS oživela. To je „obveznost vrniti vrednost združenih sredstev“. Temelj vtoževane terjatve je zato pogodbeni in razmerje, kot je opredeljeno v SAS, je posojilno razmerje. Povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe. Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja. To pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka. Pravilo iz 361. člena ZOR je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe po

Tudi od oškodovanca se pričakuje določena stopnja skrbnosti (6. člen OZ). Po stališču sodne prakse je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik za škodo moral in mogel izvedeti najkasneje s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3781/2006-II, s katero je bila pravnomočno razglašena za nično pogodba o preužitku z njenim dodatkom (to je 28. 1. 2009).

Pri obogatitvenih zahtevkih, kakršen je tudi obravnavani, začne zastaranje celotne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve teči takrat, ko se dokončno izjalovi pričakovanje oziroma namen, zaradi katerega je bilo vlaganje izvedeno.

Tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj najemnika v poslovni objekt najemodajalca, ki temelji na pogodbeni podlagi, po vsebini ni enak zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve najemodajalca. Pri zahtevku, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, je namreč potrebno upoštevati tudi koristnost vlaganj za najemodajalca.

Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko b

Ker je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode že dne 28. 7. 1995, ko je škoda tudi nastala, tožbo pa je vložil šele dne 7. 1. 2011 (torej več kot 15 let kasneje), je odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja pravilna. Zastaranje ni začelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom zoper tožnika, ampak takrat, ko je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode. Očitek protipravnega ravnanja (žetev in zaseg konoplje) se nanaša izključno na ravnanje toženkinih organov in je neodvisen od vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne.

Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine.

Plačilo razlike v plači bi tožnik lahko zahteval že ob vsakokratnem mesečnem prikrajšanju, to je na dan izplačila posamezne plače. Tožnik je zahtevek za plačilo razlike plače vložil na dan, ko je bila zastarana že celotna terjatev tožnika iz tega naslova, saj je petletni zastaralni rok za njegovo zadnjo zapadlo terjatev že potekel. Zato tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen. Triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ za škodo zaradi izgubljenega zaslužka teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tudi zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zanjo izve in jo lahko uveljavlja. V konkretnem primeru je bilo očitano škodno dejanje že zaključeno v času tožnikove upokojitve, le njegove škodne posledice naj bi v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Tožnik je terjatev za povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi nižje pokojnine utemeljil s svojimi nižjimi preteklimi zaslužki. Takšne njegove trditve v povezavi z dejstvom, da se je nastajajoče škode (poleg storilca) zavedal najkasnej