Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO)

(1)Namen tega zakona je varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

(2)Ta zakon ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve.

Stranka v sodnem postopku, udeleženec po zakonu, ki ureja nepravdni postopek, in oškodovanec v kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: stranka) ima pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po tem zakonu so:

1.pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (v nadaljnjem besedilu: nadzorstvena pritožba);

2.predlog za določitev roka (v nadaljnjem besedilu: rokovni predlog);

3.zahteva za pravično zadoščenje.

Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena tega zakona upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.

(1)Če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednica oziroma predsednik sodišča (v nadaljnjem besedilu: predsednik sodišča).

(2)Nadzorstvena pritožba mora za potrebe odločanja o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vsebovati naslednje sestavine:

-       osebno ime oziroma firmo oziroma drug naziv stranke, naslov njenega stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedež,

-       osebno ime oziroma firmo oziroma drug naziv zastopnika ali pooblaščenca in naslov njegovega stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedež,

-       navedbo sodišča, ki obravnava zadevo,

-       opravilno številko zadeve ali datum vložitve zadeve na sodišče,

-       navedbo okoliščin ali drugih podatkov v zvezi z zadevo, ki izkazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem,

-       lastnoročni podpis stranke, zastopnika ali pooblaščenca.

(1)Če je nadzorstvena pritožba glede na časovni potek reševanja zadeve, ki je naveden v nadzorstveni pritožbi, očitno neutemeljena, jo predsednik sodišča s sklepom zavrne.

(2)Če nadzorstvena pritožba ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, jo predsednik sodišča s sklepom zavrže. Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba.

(3)Če ni bil izdan sklep iz prvega ali drugega odstavka tega člena, predsednik sodišča nemudoma zahteva, da mu sodnica oziroma sodnik ali predsednica senata oziroma predsednik senata (v nadaljnjem besedilu: sodnik), ki mu je zadeva dodeljena v reševanje, najpozneje v petnajstih dneh po prejemu zahteve predsednika sodišča oziroma po pridobitvi spisa, če je to potrebno za izdelavo poročila, posreduje poročilo o razlogih za trajanje postopka v zadevi. Poročilo vključuje opredelitev glede meril iz 4. člena tega zakona ter mnenje, v kakšnem roku bi lahko zadeva bila rešena. Predsednik sodišča lahko zahteva tudi, da mu sodnik posreduje tudi spis zadeve, če oceni, da ga mora pregledati glede na strankine navedbe v nadzorstveni pritožbi.

(4)Če sodnik pisno obvesti predsednika sodišča, da bodo v roku, ki ni daljši od štirih mesecev od prejema nadzorstvene pritožbe, opravljena ustrezna postopkovna dejanja, ki lahko učinkovito pospešijo rešitev zadeve, oziroma izdana odločba, predsednik sodišča o tem obvesti stranko in s tem zaključi obravnavanje nadzorstvene pritožbe.

(5)Če predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče ne odlaša nepotrebno z odločanjem v zadevi, nadzorstveno pritožbo s sklepom zavrne.

(6)Če predsednik sodišča ni obvestil stranke v skladu s četrtim odstavkom tega člena in če glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v zadevi, glede na stanje in naravo zadeve s sklepom odredi rok za opravo določenih postopkovnih dejanj, lahko pa glede na okoliščine zadeve, zlasti če je zadeva nujna, odredi tudi njeno prednostno reševanje. Če odredi, da mora sodnik opraviti ustrezna postopkovna dejanja, ki lahko učinkovito pospešijo rešitev zadeve, določi tudi rok za njihovo opravo, ki ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od šestih mesecev, in primeren rok, v katerem mora sodnik poročati o opravljenih dejanjih.

(7)Če predsednik sodišča ugotovi, da je do nepotrebnega odlašanja z odločanjem v zadevi prišlo zaradi preobremenjenosti ali daljše odsotnosti sodnika, lahko odredi, da se zadeva predodeli. Lahko predlaga tudi dodelitev dodatnega sodnika na sodišče ali odredi izvedbo drugih ukrepov v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo.

(8)Z letnim razporedom se lahko določi sodnik, ki bo namesto ali poleg predsednika sodišča odločal v zadevah nadzorstvenih pritožb.

(9)Predsednik sodišča ali sodnik iz prejšnjega odstavka odloča v zadevah nadzorstvenih pritožb v okviru in po postopku opravljanja pristojnosti sodne uprave po zakonu, ki ureja sodišča.

(1)Če predsednik sodišča ravna v skladu s četrtim ali šestim odstavkom 6. člena tega zakona, stranka ne sme vložiti nove nadzorstvene pritožbe v isti zadevi pred potekom rokov iz obvestila oziroma sklepa predsednika sodišča. Ta določba ne velja za zadeve, v katerih je predlagan ali odrejen pripor ali predlagana začasna odredba.

(2)Če je bil izdan sklep v skladu s prvim ali petim odstavkom 6. člena tega zakona, lahko stranka vloži novo nadzorstveno pritožbo šele po poteku šestih mesecev od prejema sklepa. Ta določba ne velja za zadeve, v katerih je predlagan ali odrejen pripor ali predlagana začasna odredba.

(1)Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo po prvem ali petem odstavku 6. člena tega zakona ali če nanjo ne odgovori stranki v dveh mesecih, ali če v tem roku ne pošlje obvestila iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona ali če v rokih iz obvestila ali sklepa predsednika sodišča niso bila opravljena ustrezna postopkovna dejanja, lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona.

(2)Rokovni predlog mora za potrebe odločanja o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vsebovati sestavine iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.

(3)Stranka sme vložiti rokovni predlog po poteku rokov iz prvega odstavka tega člena ali v 15 dneh po prejemu sklepa iz prvega ali petega odstavka 6. člena tega zakona.

(1)Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava okrajno sodišče, okrožno sodišče ali drugo sodišče prve stopnje, je pristojen predsednik višjega sodišča, v katerega sodno območje spada okrajno, okrožno ali drugo sodišče prve stopnje.

(2)Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava višje sodišče ali sodišče s položajem višjega sodišča, je pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(3)Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(4)Z letnim razporedom se lahko določijo drugi sodniki, ki bodo namesto ali poleg predsednikov sodišč iz prejšnjih odstavkov odločali o rokovnih predlogih.

Predsednik sodišča, ki obravnava zadevo, nemudoma posreduje rokovni predlog skupaj spisom zadeve in spisom nadzorstvene pritožbe predsedniku sodišča, ki je pristojen za odločanje o rokovnem predlogu.

(1)Če je rokovni predlog glede na časovni potek reševanja zadeve in glede na ravnanje stranke očitno neutemeljen, ga predsednik sodišča s sklepom zavrne.

(2)Če rokovni predlog ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena tega zakona ali je vložen pred potekom roka iz prvega odstavka 8. člena tega zakona ali po preteku roka iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona, ga predsednik sodišča s sklepom zavrže.

(3)Če predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče ne odlaša nepotrebno z odločanjem v zadevi, rokovni predlog s sklepom zavrne.

(4)Če predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v zadevi, zlasti v primeru, če predsednik sodišča ni v skladu s četrtim ali šestim odstavkom 6. člena tega zakona v pisnem obvestilu stranki ali v sklepu navedel ali odredil oprave ustreznih oziroma določenih postopkovnih dejanj, ki lahko učinkovito pospešijo rešitev zadeve, s sklepom odredi, da mora sodnik opraviti ustrezna postopkovna dejanja, ki lahko učinkovito pospešijo rešitev zadeve, določi rok za njihovo opravo, ki ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od štirih mesecev, in primeren rok, v katerem mora sodnik poročati o opravljenih dejanjih. Predsednik sodišča lahko glede na okoliščine zadeve, zlasti če je zadeva nujna, odredi tudi njeno prednostno reševanje in predlaga predsedniku sodišča iz prvega odstavka 5. člena tega zakona izvedbo ukrepov iz sedmega odstavka 6. člena tega zakona.

(5)Predsednik sodišča mora o rokovnem predlogu odločiti v 15 dneh po njegovem prejemu.

Za odločanje o rokovnem predlogu se glede določitve roka s strani sodišča ter sklepa in pritožbe zoper sklep smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, glede ostalih postopkovnih dejanj, zlasti glede predhodnega preizkusa rokovnega predloga, pa določbe zakona, ki ureja sodišča, o postopku opravljanja pristojnosti sodne uprave.

Zoper sklep predsednika sodišča iz 11. člena tega zakona ni dovoljena pritožba.

(1)Če je nadzorstvena pritožba vložena pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), jo minister oziroma ministrica, pristojna za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister), odstopi predsedniku pristojnega sodišča, da jo obravnava v skladu s tem zakonom, in zahteva, da ga v dveh mesecih obvesti o ugotovitvah in o odločitvi.

(2)Če nadzorstvena pritožba ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, minister pozove stranko, da naj jo dopolni v roku 8 dni. Če nadzorstvena pritožba ni dopolnjena v navedenem roku, jo minister s sklepom zavrže. Zoper sklep o zavrženju ni dovoljena pritožba.

(3)Minister lahko od predsednika sodišča zahteva poročilo o vseh vloženih nadzorstvenih pritožbah ali rokovnih predlogih in, da se mu posredujejo kopije obvestil, izdanih sklepov in odločb, ki so bile vročene strankam. Navedene dokumente lahko zahteva za zadeve, v katerih je bila nadzorstvena pritožba ali rokovni predlog vložen pred največ dvema letoma.

(4)Osebne in druge podatke ter informacije iz dokumentov iz tretjega odstavka tega člena lahko ministrstvo uporabi in obdeluje za izvedbo ali predlaganje uvedbe ukrepov ali postopkov po določbah zakona, ki ureja sodniško službo, zlasti glede ocene sodniške službe, postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti sodnika, za izvedbo ali predlaganje uvedbe ukrepov ali postopkov na podlagi drugih zakonskih pristojnosti ali obveznosti ministrstva, zlasti za oceno službe državnega tožilca ali postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti državnega tožilca, za namene izvajanja statističnih in znanstvenih raziskav ali pri pripravi predlogov zakonov in drugih predpisov iz pristojnosti ministrstva.

(5)Ministrstvo upravlja zbirko osebnih podatkov, v kateri se za izvrševanje pristojnosti ministrstva po tem členu obdeluje osebne in druge podatke iz prejetih nadzorstvenih pritožb. Obdelujejo se samo naslednji podatki: številka zadeve ministrstva, datum prejema in odstopa oziroma zavrženja nadzorstvene pritožbe, osebno ime oziroma firma oziroma drug naziv stranke, naslov strankinega stalnega ali začasnega prebivališča oziroma sedež, navedba sodišča, ki obravnava zadevo, opravilna številka zadeve ali datum vložitve zadeve na sodišče, datum prejetega sklepa ali obvestila sodišča in vrsta odločitve sodišča. V primeru ugodenih nadzorstvenih pritožb pa se obdeluje tudi osebno ime pristojnega sodnika ali osebna imena pristojnih sodnikov, ki ga mora sodišče posredovati v sklepu ali obvestilu. Podatki v zbirki osebnih podatkov se obdelujejo s sredstvi informacijske tehnologije.

(6)Ko je namen uporabe oziroma obdelave osebnih podatkov iz tretjega odstavka tega člena izpolnjen, jih ministrstvo arhivira v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive, najpozneje pa jih arhivira v petih letih po prejemu teh podatkov. Podatki iz zbirke osebnih podatkov iz prejšnjega odstavka se izbrišejo, ko je namen njihove uporabe oziroma obdelave iz prvega in četrtega odstavka tega člena izpolnjen, najpozneje pa tri leta po njihovem vpisu.

(1)Če je stranka glede zadeve iz 2. člena tega zakona vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (šesti in četrti odstavek 6. člena), ali če je vložila rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu.

(2)Pravično zadoščenje se zagotovi:

1.z izplačilom denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja;

2.s pisno izjavo Državnega pravobranilstva, da je bila stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja;

3.z objavo sodbe, da je bila stranki kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

(3)Stranka mora v predlogu za poravnavo, vloženem na Državno pravobranilstvo, navesti katero ali kateri od vrst pravičnega zadoščenja iz prejšnjega odstavka uveljavlja. Če ne navede vrste ali vrst pravičnega zadoščenja, ji Državno pravobranilstvo določi rok 30 dni za dopolnitev vloge iz prejšnjega stavka, in če tudi v tem roku vloga ni dopolnjena, jo Državno pravobranilstvo zavrže.

(1)Denarna odškodnina se izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo.

(2)Denarna odškodnina za posamezno zadevo iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena tega zakona se prizna v znesku od 300 eurov do 5000 eurov.

(3)Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko.

(1)Glede na okoliščine zadeve lahko Državno pravobranilstvo v sporazumu s stranko po 19. členu tega zakona, ob upoštevanju meril iz prvega odstavka 18. člena tega zakona, kot nadomestilo za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, poda stranki pisno izjavo brez denarne odškodnine. V primeru hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko Državno pravobranilstvo na zahtevo stranke poda pisno izjavo tudi poleg denarne odškodnine.

(2)Pisna izjava vsebuje podatke iz prve, druge, tretje in četrte alineje drugega odstavka 5. člena tega zakona, navedbo, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja.

(3)Pisno izjavo poda Državno pravobranilstvo v okviru sklenjene poravnave iz 19. člena tega zakona. Na zahtevo stranke se pisna izjava objavi na spletni strani Državnega pravobranilstva, ki krije stroške objave. Pisna izjava mora biti objavljena dva meseca, nato pa se arhivira znotraj spletne strani ali izbriše v 15 dneh od prejema zahteve stranke ali večine strank iz pisne izjave.

(1)Kadar stranka uveljavlja zaradi pravičnega zadoščenja izplačilo denarne odškodnine s tožbo pred pristojnim sodiščem iz 20. člena tega zakona, lahko sodišče upoštevaje vse okoliščine zadeve in merila iz 4. člena tega zakona, še posebej pa ravnanje same stranke v postopku, in ob oceni, da je pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice, izjemoma ne določi denarne odškodnine, temveč s sodbo ugotovi le kršitev pravice. V tem primeru sodišče na zahtevo stranke tudi odloči, da se sodba objavi.

(2)V primeru hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko sodišče na zahtevo stranke poleg denarne odškodnine odredi tudi objavo sodbe.

(3)Sodba, ki se objavi, vsebuje o stranki samo naslednje osebne oziroma druge podatke: osebno ime ali firmo oziroma drug naziv tožnika, naslov stalnega, začasnega ali drugega prebivališča tožnika in sedež firme ter datum rojstva, če ga je stranka v tožbi po 20. členu tega zakona navedla.

(4)Sodišče, za katero je s sodbo ugotovljeno, da je nepotrebno odlašalo z odločanjem v strankini zadevi, objavi pravnomočno sodbo na svoji spletni strani in krije stroške objave. Sodba mora biti objavljena dva meseca, nato pa se arhivira znotraj spletne strani ali izbriše v 15 dneh od prejema zahteve stranke ali večine strank iz sodbe.

(1)Postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog glede njene zadeve iz 2. člena tega zakona lahko stranka vloži v devetih mesecih od dneva vročitve pravnomočne odločbe sodišča, oziroma če je bilo v njeni zadevi iz 2. člena tega zakona vloženo izredno pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije, od dneva vročitve odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero se postopek konča. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, kolikor oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem.

(2)Če je dosežen sporazum s stranko v skladu s prvim odstavkom tega člena, Državno pravobranilstvo sklene s stranko izvensodno poravnavo.

(3)Sodišče, ki je reševalo zadevo na prvi stopnji, mora na podlagi pisne zahteve Državnega pravobranilstva najpozneje v 30 dneh Državnemu pravobranilstvu posredovati opis časovnega poteka reševanja zadeve pred sodišči vseh stopenj, ki so zadevo reševala, z navedbo razlogov za zastoj v postopku, ter opis učinkovanja nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga v zadevi, po potrebi pa mora posredovati tudi dodatna pojasnila o zadevi v zvezi z upoštevanjem meril iz 4. člena tega zakona. Drugi državni organi, ki so delovali ali sodelovali v postopku pred sodiščem v zadevi iz prejšnjega stavka, morajo po postopku in v roku iz prejšnjega stavka Državnemu pravobranilstvu posredovati opis časovnega poteka njihovega delovanja ali sodelovanja v zadevi, z navedbo morebitnih razlogov za zastoj v postopku, po potrebi pa morajo posredovati tudi dodatna pojasnila o zadevi v zvezi z upoštevanjem meril iz 4. člena tega zakona. Sodišča in drugi državni organi, ki so delovali ali sodelovali v postopku pred sodiščem v zadevi iz prvega stavka, lahko Državnemu pravobranilstvu po postopku in v roku iz prvega stavka opis časovnega poteka njihovega delovanja ali sodelovanja v zadevi, z ostalimi zahtevanimi podatki, posredujejo tudi v elektronski obliki.

(4)Če stranko pri uveljavljanju pravic po določbah 3. poglavja tega zakona v postopku pred Državnim pravobranilstvom zastopa pooblaščenec, mora pooblaščenec ob vložitvi vloge predložiti posebno pooblastilo za zastopanje. Če pooblastilo ni predloženo, Državno pravobranilstvo določi pooblaščencu rok 15 dni za predložitev pooblastila, in če tudi v tem roku ni predloženo, Državno pravobranilstvo vlogo zavrže.

(1)Če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum po 19. členu tega zakona ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve predloga, lahko stranka vloži tožbo za povrnitev škode.

(2)Tožba za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo se vloži najpozneje v 18 mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz prvega stavka drugega odstavka 19. člena tega zakona.

(3)Za odločanje o tožbi za povrnitev škode po tem zakonu je izključno krajevno pristojno okrajno sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež.

(4)Ne glede na tretji odstavek tega člena je za odločanje o tožbi za povrnitev škode, za katero bi bilo po določbah tega zakona pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kranju, za odločanje o tožbi za povrnitev škode, za katero bi bilo po določbah tega zakona pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, pa je izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

(5)Za odločanje o tožbi za povrnitev škode po tem zakonu, ki jo vloži stranka, ki nima stalnega oziroma začasnega prebivališča ali sedeža v Republiki Sloveniji, je izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kranju.

(6)V postopku pred sodiščem se ne glede vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.

(7)V sporih za povrnitev škode po tem zakonu je revizija izključena.

(1)Tožbo za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko stranka vloži v 18 mesecih od dneva vročitve odločbe sodišča iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena tega zakona o njeni zadevi v skladu z določbami obligacijskega zakonika o premoženjski škodi.

(2)Pri odločanju sodišča o premoženjski škodi se poleg določb obligacijskega zakonika upoštevajo merila iz 4. člena in tretjega odstavka 16. člena tega zakona. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo.

(1)Državno pravobranilstvo izplača denarno odškodnino na podlagi sklenjene poravnave iz drugega odstavka 19. člena tega zakona in potrebne stroške, ki jih je imela stranka v zvezi z njo.

(2)Državno pravobranilstvo izplača denarno odškodnino in stroške postopka stranke na podlagi pravnomočne odločbe sodišča, s katero je bila ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku po 20. ali 21. členu tega zakona.

Sredstva iz 22. člena tega zakona se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije v okviru finančnega načrta Državnega pravobranilstva.

Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, javna podjetja, javni skladi in javne agencije kot stranke v sodnih postopkih niso upravičeni do pravičnega zadoščenja z izplačilom denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali povrnitve premoženjske škode v njihovo korist ali v korist Republike Slovenije po tem zakonu ali po drugem zakonu, kadar gre za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO (Uradni list RS, št. 49/06) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

(1)Glede zadeve, v kateri je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prenehala, pa je stranka pred začetkom uporabe tega zakona že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čimprej, najpozneje pa v štirih mesecih. Glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona, glede postopka pa določbe 19. člena tega zakona.

(2)Če predlogu za poravnavo iz prvega odstavka tega člena ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po tem zakonu. Stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave. Za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.

(1)1. januarja 2007 preneha veljati 72. člen Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo).

(2)Prvi odstavek 73. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo) se spremeni tako, da se glasi: »V primeru nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga v skladu z zakonom, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, lahko predsednik sodišča višje stopnje odredi sam ali na predlog ministrstva, pristojnega za pravosodje, pregled poslovanja sodišča v zadevi, v kateri se stranka pritožuje, in o ugotovitvah, če je pregled opravljen na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, pisno poroča ministru, če je pregled opravljen na pobudo predsednika sodišča višje stopnje, pa izvod poročila posreduje predsedniku sodišča, kjer je opravil pregled. Minister in predsednik sodišča, kjer je bil opravljen pregled, lahko podatke oziroma ocene iz poročila uporabita za izvedbo ali predlaganje uvedbe ukrepov ali postopkov po določbah zakona, ki ureja sodniško službo, zlasti glede ocene sodniške službe, postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti sodnika, za izvedbo ali predlaganje uvedbe ukrepov ali postopkov na podlagi drugih zakonskih pristojnosti ali obveznosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, zlasti za oceno službe državnega tožilca ali postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti državnega tožilca.«.

(3)Sprememba prvega odstavka 73. člena Zakona o sodiščih se začne uporabljati 1. januarja 2007, dotedaj se še naprej uporablja sedanja določba 73. člena Zakona o sodiščih.

Do spremembe zakona, ki ureja dohodnino, se za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, prejeto v skladu z določbami tega zakona, ne plača dohodnina.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2007.«. Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06) spreminja 27. člen zakona tako, da se glasi:

Do spremembe zakona, ki ureja dohodnino, se za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, prejeto v skladu z določbami tega zakona, ne plača dohodnina. (delno se preneha uporabljati)«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »159. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2007 dalje, razen:

1.45. člena in četrtega odstavka 97. člena, ki se uporabljata že pri odmeri dohodnine za leto 2006;

2.100. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na odlog ugotavljanja davčne obveznosti v primeru zamenjave investicijskih kuponov podsklada za investicijske kupone drugih podskladov v okviru prehajanja med podskladi pri istem krovnem vzajemnem skladu, ki se pričnejo uporabljati eno leto po uveljavitvi zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, ki dopušča ustanovitev krovnih vzajemnih skladov;

3.prvega odstavka 61. člena tega zakona, v delu, ki določa regijsko olajšavo, ki začne veljati in se uporabljati z dnem, ko Evropska komisija odobri shemo te olajšave; minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije objavi dan uveljavitve in začetka uporabe te olajšave;

4.5. točke drugega odstavka 96. člena tega zakona, ki začne veljati in se uporabljati z dnem, ko Evropska komisija odobri shemo tveganega kapitala; minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije objavi dan uveljavitve in začetka uporabe 5. točke drugega odstavka 96. člena tega zakona;

5.145. člena, ki se uporablja od dneva uveljavitve tega zakona.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO-A (Uradni list RS, št. 58/09) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo: 11. člen Postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona na sodiščih ali na Državnem pravobranilstvu na podlagi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 117/06 – ZDoh-2), se končajo po določbah navedenega zakona. Ne glede na določbo prejšnjega stavka se tudi v teh postopkih uporabljajo določbe spremenjenega 2. člena, drugega odstavka 16. člena, prvega odstavka 19. člena, 20. člena in prvega odstavka 21. člena zakona. 12. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Odločba o ugotovitvi, da je 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v neskladju z Ustavo in odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani (Uradni list RS, št. 30/10) določa: »1. Člen 25 Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) je v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. 2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. 3. Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 4. […] 5. […] 6. […] 7. […].«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO-B (Uradni list RS, št. 38/12) spreminja 25. člen zakona tako, da se glasi:

(1)Glede zadeve, v kateri je domnevna kršitev pravice do nepotrebnega odlašanja že prenehala do 31. marca 2007, pa je stranka pravočasno vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, Državno pravobranilstvo v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave od mednarodnega sodišča predlaga stranki poravnavo glede višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati predlog za poravnavo v dveh mesecih po prejemu predloga Državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo je dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona, glede postopka pa določbe 19. člena tega zakona.

(2)Če predlogu za poravnavo iz prejšnjega odstavka ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije po tem zakonu. Stranka lahko vloži tožbo v šestih mesecih po prejemu odgovora Državnega pravobranilstva, da njenemu predlogu iz prejšnjega odstavka ni ugodeno, oziroma po poteku roka, ki je v prejšnjem odstavku določen za odločitev Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave. Za postopek pred sodiščem se ne glede na vrsto ali višino zahtevka uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti.

(3)Glede zadeve, v kateri je domnevna kršitev pravice do nepotrebnega odlašanja prenehala do 31. marca 2007, pa je stranka pravočasno vložila tožbo zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do nepotrebnega odlašanja na sodišče Republike Slovenije, se glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo določbe 16. in 17. člena tega zakona.«; ter vsebuje naslednjo končno določbo: »7. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.