25. člen ZVPSBNO

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

Tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO. Ta zakon kot lex specialis ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, med ostalim v obliki denarne odškodnine.

Ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja opustitev dolžnega ravnanja delavcev sodišča in sodnikov ter če takšna trditev traja predolgo, ravnanje, ki nasprotuje URS, mednarodnim pogodbah in zakonu, zato ugotovljena kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja predstavlja protipravnost ravnanja tožene stranke, kot element njene odškodninske odgovornosti. Protipravnost ravnanja države se presoja na podlagi meril, ki jih je izoblikovalo ESČP, (naš) zakonodajalec pa jih je povzel v 4. členu ZVPSBNO.

Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.

Država odgovarja za tiste zamude pri sodnem odločanju, ki jih je mogoče pripisati njenemu ravnanju, med katere pa ne sodi le neprimerno postopanje sodišča v konkretnem primeru, pač pa tudi objektivno stanje zaostankov na sodiščih, zaradi katerih konkretna zadeva ni mogla biti pravočasno obravnavana. Dejstvo, da narok v določeni zadevi zaradi sodnih zaostankov ni mogel biti prej razpisan, povzroča kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Država je namreč dolžna organizirati pravosodni sistem tako, da bodo sodišča lahko uresničila zahtevo po sojenju v razumnem roku Čeprav tožnika na sodišče nista vložila prošenj za pospešitev obravnavanja zadeve in čeprav je bil prvi narok za glavno obravnavo preložen na njuno prošnjo, jima ne gre očitati, da sta bistveno prispevala k trajanju postopka. Se pa takšno ravnanje tožnikov upošteva pri odločanju o sami višini odškodnine, saj kaže na to, da jima hitra odločitev o zadevi ni bila prioriteta.

Odgovornost države za protipravne sodne odločbe je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje oziroma, če je prišlo v sodnem postopku, ki je predmet obravnavanja, do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Odškodninska odgovornost države se presoja skozi celoten postopek, ki je enovit in ne le skozi posamezne faze, saj je (največkrat) odločilna le končna pravnomočna odločba, ki skozi postopek rednih in izrednih pravnih sredstev zagotavlja odpravo nezakonitosti posega v pravice posameznika, razen v primeru, ko so bile že v postopku kršene temeljne pravice posameznika (npr. pripor, izvršena začasna odredba). Temelj odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje sodišča se kaže tudi v zvezi z vzdrževanjem z odločbo vzpostavljenega nezakonitega stanja, ne pa sama protipravna odločba. Izjava, ki jo otrok da strokovnjaku, ima enako procesno dokazno vrednost, kot če bi jo dal sodniku, kar še posebej velja za takrat šest letno tožnico. Začasne odredbe, s katerimi se odloča o varstvu in vzgoji otrok, kljub svoji začasni naravi navadno ostanejo v veljavi dalj časa in imajo velik neposredni vpliv na ko

Pri odgovornosti države za sodnikovo protipravno ravnanje je treba izhajati iz same narave sodnikovega dela. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zmotno je stališče, da bi bilo treba v tovrstnem odškodninskem sporu ponovno obravnavati argumente, ki so že bili obravnavani v prejšnjem postopku. Zavrnilna zamudna sodba proti drugemu tožencu je posledica nesklepčnosti tožbe, saj tožnik v tožbi ni pojasnil vzročne zveze med prekoračitvijo pooblastila pri zastavi tožnikove nepremičnine fizični osebi namesto banki in med prisilno prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku.

Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na kriterijih, ki jih je treba uporabiti in so se po ugotovitvi protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO oblikovali v sodni (npr. II Ips 198/2010) in ustavnosodni (npr. Up-2965/08) praksi.

Revizija se dopusti glede vprašanja presoje spornega razmerja z uporabo določb ZVPSBNO.

Presoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Ker zaradi obstoječe protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO, sodišči v postopku nista upoštevali meril ZVPSBNO in vseh okoliščin konkretnega primera, revidentu v obravnavanem postopku ni bilo zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo, kot bi mu bilo zagotovljeno na podlagi ZVPSBNO. Zato mu je bila v konkretnem sodnem postopku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Stališče pritožbenega sodišča, da je nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi, kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

Stališče pritožbenega sodišča, da je nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pravno priznana oblika škode, materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje je, sicer na drugačni materialno pravni podlagi, kot jo narekuje zgoraj navedena ustavna odločba, kljub obstoječi protiustavni pravni praznini v prehodni ureditvi ZVPSBNO dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje tudi v smislu meril za presojo utemeljenosti sodnega varstva iz 4. člena in meril za določitev višine odškodnine tretjega odstavka iz 16. člena ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko).

Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala po 1. 1. 2007, zato se uporabljajo določbe ZVPSBNO, ki pa izključujejo revizijo.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sojenje v tožnikovem postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, ki je trajal 4 leta in 7 mesecev, ni trajalo nerazumno dolgo, tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Sicer drži, da ni odločilen sam rezultat spornega postopka in da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja delovnega sodišča. Ker pa so za zastoj v postopku obstajali utemeljeni in razumni razlogi, pri čemer ne more biti nepomemben končno niti ekonomski interes tožnice, da se postopek ni končal hitreje, njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena.

Odgovornost države po ZVPSBNO je sicer res objektivna, vendarle pa le glede tega, da se država te ne more rešiti tedaj, ko je bila pravica oškodovancu kršena. Kršitev pravice pa je potrebno ugotoviti. Ta kljub zastoju ne nastopi sama po sebi, pač pa mora biti rezultat protipravnega, samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja državnega organa, ali pa rezultat ravnanj izven njegove sfere (npr. sistemsko pogojenih sodnih zaostankov), saj zakon drugače ne bi določal meril, po katerih naj sodišče presoja pravna sredstva po tem zakonu (med njimi tudi zahtevo za pravično zadoščenje).

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku je treba upoštevati, da je „razumen rok“ relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega (objektivnega) trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera.

O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo le tedaj, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti ali če iz tega razloga namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.