19. člen ZVPSBNO

Na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjene v postopku stečaja, ne vpliva samo po sebi dejstvo, da je tekel zoper stečajnega upravitelja disciplinski postopek.

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

Glede na to, da je bil postopek za preklic pogojne obsodbe in prednostno sojenje brez nepotrebnega odlašanja za tožnika izjemnega pomena in neprecenljiv za vzpostavitev stikov z otrokoma, saj se je izkazalo, da le preko tega postopka lahko (še) uresniči z mednarodnimi konvencijami, Ustavo RS in s pravnomočno sodno odločbo zagotovljeno pravico do družinskega življenja s svojima otrokoma, je tožnik ob še ostalih ugotovljenih okoliščinah ter zakonskih določbah o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO, ki jih je sodišče prve stopnje korektno in pravno pravilno upoštevalo, upravičen do prisoje najvišjega limitiranega zneska odškodnine.

Zakonski rok za uveljavljanje pravic, katerih procesni pogoj pravnomočnosti mora biti izpolnjen, ne more začeti teči pred vročitvijo pravnomočne odločbe stranki oziroma preden se stranka ne seznani s pravnomočnostjo odločbe. Nastop pravnomočnosti sklepa o končanju postopka je le ena od procesnih predpostavk za vložitev zahtevka po 19. členu ZVPSBNO, vendar pa hkrati ne predstavlja tudi začetka teka devetmesečnega roka po prvem odstavku 19. člena ZVPSBNO.

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemož

Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).

Za uveljavljanje tožbe zaradi odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja mora biti izpolnjena procesna predpostavka, in sicer, da je pred tem vložen predlog za poravnavo pri državnem pravobranilstvu v smislu 19. člena ZVPSBNO. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila, da je tožba preuranjena ter zato nedopustna.

Za odločanje o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni uporabljiva določba 6. odstavka 20. člena ZVPSBNO o uporabi pravil o sporu majhne vrednosti.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO tožnikovo tožbo zavrglo. Tožnik ni niti zatrjeval, da je v postopkih pred okrajnim sodiščem vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovne predloge, niti ni zatrjeval, da je vložil predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Presoja dovoljenosti tožnikovega zahtevka je s procesnopravnega vidika podvržena določbam ZVPSBNO.

ZPP v 274. členu natančno in taksativno našteva procesne predpostavke za vložitev tožbe. Med njimi ne navaja sprožitve postopka pred državnim pravobranilstvom. Poleg tega določba 2. odstavka 539. člena ZKP ne predvideva sankcije za opustitev postopka pred državnim pravobranilstvom. Niti ZKP niti ZPP torej ne določata, da bi opustitev predhodnega postopka pred pravobranilstvom imela kakršnekoli posledice. Ker zavrženje tožbe zaradi opustitve predhodnega postopka pri državnem pravobranilstvu predstavlja resen poseg v pravico do sodnega varstva, bi morala biti sankcija (zavrženje) izrecno določena. Ker ni, predhodni postopek ni procesna predpostavka.

Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.

Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je kazenski postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 6. 12. 2007, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po tem zakonu revizija izključena.

Ob upoštevanju zlasti okoliščine, da se je pravdni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 23. 1. 2008, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

V tej zadevi je treba uporabiti materialnopravne določbe in procesnopravne določbe ZVPSBNO. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti okoliščina, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila pred 1. 1. 2007. ZVPSBNO v prehodni določbi 28. člena določa le, da se začne uporabljati s 1. 1. 2007. Ob odsotnosti drugih prehodnih določb ZVPSBNO tako ne izključuje uporabe svojih procesnih določb niti v pravdnih postopkih, ki so bili začeti pred 1. 1. 2007, če stranke v njih uveljavljalo odškodninske zahtevke z materialnopravnim temeljem v njegovih določbah. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

Za zagotovitev pravice do odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja mora stranka predhodno vložiti pospešitvena sredstva.

Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je ob ugotovljenem dejanskem stanju upoštevaje kriterije, določene v 16. oz. 4. členu ZVPSBNO, 1.800,00 EUR.

Če je predsednik sodišča v zvezi z vloženo nadzorstveno pritožbo poslal stranki obvestilo po 4. odstavku 16. člena ZVPSBNO, je izpolnjen pogoj ugoditve nadzorstveni pritožbi po 1. odstavku 15. člena ZVPSBNO.

Tožba je vložena prepozno, po poteku 18 mesečnega roka iz drugega odstavka 20. člena ZVPSBNO.

Postopek je v celoti trajal 10 let, 11 mesecev in 19 dni. Drugih okoliščin ni ugotovilo. Glede na trajanje postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice tožnik lahko dobil odškodnino v višini 6.400,00 EUR. Prisojeno mu je le 45% tega zneska.