5. člen ZVPSBNO

Iz določb ZPP izhaja, da vročitev tožbe ni pogoj za pridobitev statusa stranke pravdnega postopka. Prav tako se z vročitvijo tožbe ne pridobi pasivna procesna legitimacija, saj za njo zadostuje tožnikovo zatrjevanje v tožbi, da je prav toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da vročitev tožbe posledično ni pogoj niti za pridobitev statusa stranke sodnega postopka v smislu 2. člena ZVPSBNO.

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča, niti sankcija za morebitno sodnikovo nevestno delo ali zavlačevanje postopka, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute. Okoliščina, da toženka v zvezi z delom pristojnega in Višjega sodišča v Ljubljani uveljavlja odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo, objektivno gledano ne krni videza nepristranskosti pristojnega sodišča v konkretni zadevi. V konkretni pravdi zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine namreč pristojno sodišče glede na vsebino spora ne bo odločalo o utemeljenosti očitkov o nezakonitem postopanju navedenih sodišč kot podlagi za toženkine odškodninske zahtevke zoper Republiko Slovenijo. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje

S strani tožnika vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico in njeno domnevno znanstvo s pooblaščenko toženke sta lahko kvečjemu le razlog za njeno izločitev in ne krhata objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo pravna sredstva po ZVPSBNO.

ZVPSBNO kot poseben zakon nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.

Upravni spor zoper sklep o zavrženju nadzorstvene pritožbe je dovoljen.

ZVPSBNO, kot poseben zakon, nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Zato zoper sklep predsednika sodišča o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe ni sodnega varstva v upravnem sporu. Zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe tudi ni dopustna tožba po 4. členu ZUS-1, saj je zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe možno vložiti rokovni predlog kot posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja.

Pravično zadoščenje, ki ga tožniki zahtevajo v obliki odškodnine, je pogojeno z izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev. To sta: nadzorstvena pritožba, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog.

Tožena stranka je svojo procesno odločitev (zavrženje nadzorstvene pritožbe) utemeljevala z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve, kar pomeni, da je izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na navedeno stališče je tožena stranka izpodbijani sklep izdala v nasprotju s postopkovnimi pravili, določenimi v ZVPSBNO in ZUP, zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

Sodišče prve stopnje, ki se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa, pa je pri odločanju v upravnem sporu prezrlo, da je tožena stranka utemeljevala svojo (procesno) odločitev z razlogi, ki kažejo na vsebinsko reševanje zadeve, kar pomeni, da je izrek odločitve v nasprotju z obrazložitvijo. Ker nasprotij med izrekom in razlogi za odločitev sodišče prve stopnje ni odpravilo, je glede na to, da je pritrdilo odločitvi tožene stranke in se strinjalo z razlogi za takšno odločitev, samo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je tako tudi izrek izpodbijane sodbe v nasprotju razlogi sodbe.

Tožnik je imel skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15 dneh po prejemu sklepa predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep po ZVPSBNO, in ne začeti upravnega spora, kot je to bilo napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

Naslov stranke se ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 145. člena ZPP določa, da mora stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremembo naslova takoj sporočiti sodišču. Če tega ne stori, sodišče po drugem odstavku istega člena ZPP odredi, da se vse nadaljnje vročitve za toženo stranko opravljajo, tako da se pisanje pritrdi na oglasno desko.

Izplačilo denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko zahteva stranka, ki je vložila nadzorstveno pritožbo, kateri je bilo ugodeno.

Razlogi, ki jih navaja toženec, ne kažejo na to, da se bo lažje opravil postopek pred drugim sodiščem, ker je Okrajno sodišče v Domžalah že izvedlo ves izvršilni postopek, v katerem so bile prodane dolžnikove stvari. Zato naj izda še sklep o poplačilu, kakor je odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Glede na fazo, v kateri je postopek, torej ni utemeljenega razloga za delegacijo drugega sodišča.