2. člen ZVPSBNO

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo ZVPSBNO v 2. členu priznava tudi oškodovancu v kazenskem postopku, je ob obrazloženem tudi v obravnavanem primeru povezana s civilnim vidikom oškodovančeve udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom.

Iz določb ZPP izhaja, da vročitev tožbe ni pogoj za pridobitev statusa stranke pravdnega postopka. Prav tako se z vročitvijo tožbe ne pridobi pasivna procesna legitimacija, saj za njo zadostuje tožnikovo zatrjevanje v tožbi, da je prav toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da vročitev tožbe posledično ni pogoj niti za pridobitev statusa stranke sodnega postopka v smislu 2. člena ZVPSBNO.

ZVPSBNO sicer pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja priznava tudi oškodovancem v kazenskem postopku, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je ta pravica povezana s civilnim vidikom njihove udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom. Pravilno je izhajalo iz vsebine 6. člena EKČP in 23. člena Ustave.

Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje res ne izhaja, da bi šlo za zapleteno zadevo, o njej je bilo odločeno prej kot v triletnem roku, da je tožnik tudi sam ravnal tako, da več kot dve leti ni vložil nobenega pospešitvenega sredstva in ta zadeva nima posebnega pomena za to stranko in je zato sodišče prve stopnje glede na obrazloženo, prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da zadeva za tožnika nima posebnega pomena, o čemer se je izreklo v točki 14. obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo, da tožnik tudi ni izkazal, da bi konkreten primer zanj imel poseben pomen. Ravno to dejstvo, da ima primer poseben pomen za stranko pa je tisto, ki odločilno vpliva na višino prisojene odškodnine in ker te trditve tožnik ni izkazal, je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je prisodilo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 540,00 EUR, pravilna.

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

Iz Poročevalca DZ izhaja, da se podpoglavje 4.8 Tarife ZOdvT uporablja za vse vrste zadev v postopkih s pravnimi sredstvi po ZVPSBNO. Tarifa v tem delu torej ne določa nagrade za postopek v primeru, ko stranka vloži tožbo na povrnitev škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak se nanaša na postopek pred Državnim pravobranilstvom. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ne zatrjeval ne izkazal zavezanosti za plačilo DDV, upoštevajoč, da tudi sama pooblaščenka v stroškovniku pri tožbi DDV-ja ni priglasila, je pravilna.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO tožnikovo tožbo zavrglo. Tožnik ni niti zatrjeval, da je v postopkih pred okrajnim sodiščem vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovne predloge, niti ni zatrjeval, da je vložil predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Presoja dovoljenosti tožnikovega zahtevka je s procesnopravnega vidika podvržena določbam ZVPSBNO.

Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.

Pogoji za dopustitev revizije so podani glede vprašanj, navedenih v izreku odločbe.

Dopuščena revizija – začasna odredba v postopku dodelitve otroka, odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, višina odškodnine, vzročna zveza, ali je pri kršitvi osebnostnih pravic iz družinskega življenja mogoče ločeno obravnavati in priznati odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic, zmanjšane življenjske aktivnosti in strahu.

Ker pa denarna odškodnina iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vključuje: poleg zadoščenja zaradi kršitve te pravice tudi zadoščenje zaradi neučinkovitih pospešitvenih sredstev, to je kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev, tožnici pa v postopku na drugi stopnji (trajajočem do 28. 8. 2007) po 1. 1.2007, ko se je začel uporabljati ZVPSBNO, nista vložili pospešitvenih sredstev (kot jih ta zakon predpisuje v prvem odstavku 15. člena), jima v tem obsegu gre le zadoščenje za kršenje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Evropsko sodišče za človekove pravice se je pri obravnavanju podobnega primera postavilo celo na stališče, da odškodnina oškodovancu v takem primeru, ko je postopek trajal le še štiri mesece po začetku uporabe ZVPSBNO, v tem času pa ni vložil pospešitvenega sredstva, ne gre).

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena le strankam postopka oziroma tistim, o čigar pravicah ali obveznostih se v postopku odloča. Prisojena odškodnina ni nižja od sorazmernih deležev odškodnin, ki jih v podobnih zadevah za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prisoja ESČP na podlagi 41. člena EKČP.

Sodno varstvo ustavnih pravic v zvezi z odločanjem o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1, na podlagi 3. odstavka 5. člena ZUS-1 pa tudi v primeru neizdaje akta, zato posebna tožba na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopustna.