15. člen ZVPSBNO

Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je lahko predmet pravnega prometa, če so jo upravičenci že uveljavljali v določenem denarnem znesku v predlogu državnemu odvetništvu za sklenitev poravnave. Upniki stečajnega postopka so lahko oškodovanci v smislu ZVPSBNO. Odmera odškodnine po pravilih ZVPSBNO se ne opravi na način, uveljavljen po splošnih pravilih obligacijskega prava, ko se pravična denarna odškodnina za ugotovljeno škodo zmanjša za sorazmeren del oškodovančevega prispevka k njenemu nastanku in nato naloži v plačilo oškodovalcu v idealnem deležu (ali drugače povedano: sodišče sprva ločeno opravi presojo o prispevku obeh strank po temelju obveznosti in nato naloži v plačilo sorazmeren del pravične odškodnine za utrpelo škodo), temveč se določi neposredno s tehtanjem vseh zakonskih meril.

Glede na veljavna procesna pravila je pritožnik lahko računal, da bo sodišče bodisi izvedlo predlagani dokaz bodisi ga pozvalo, da predlagani dokaz predloži sam. V pritožbeni opredelitvi nedopustne sodbe presenečenja vsebovan očitek kršitve pravice do izjave je zato utemeljen.

Ugotovitev, da bi tožnik v primeru vezave 138.492,99 EUR v obdobju med 1. 1. 2002 in 7. 9. 2012 pri Banki, d.d. prejel 42.938,61 EUR, temelji na izvedenskem mnenju. Izvedenec je izhajal iz izračuna, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, in se nanj opiral v tožbi. V izračunu so upoštevane obresti za depozite, vezane nad eno leto; niso upoštevani posebni pribitki na obrestno mero; upoštevan je linearni (in ne konformni) način obračuna obresti; upoštevano je, da se obračunane obresti na letni ravni pripišejo glavnici (kapitalizacija); upoštevana je zakonska ureditev obdavčitve obresti. Večji del postopka, ki se je dvakrat odvil do revizijskega presoje, je tekel o vprašanju, ali je bila storjena kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in ali je zatrjevana škoda v vzročni zvezi s toženkinim nedopustnim ravnanjem. O višini je tekel le zadnji del postopka pred sodiščem prve stopnje. Zato je primerno, da se tožnikov uspeh ugotovi na podlagi ločenega upoštevanja uspeha po temelju in po višini.

Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon za izpolnjenost predpostavke za vložitev zahteve za pravično zadoščenje zahteva tako obstoj objektivnega dejstva, torej, da so bila v postopku, ki je predmet presoje, vložena zgoraj navedena pospešitvena sredstva (objektivni pogoj), ter tudi, da je pospešitvena sredstva vložila stranka, ki zahteva pravično zadoščenje v konkretnem postopku (subjektivni pogoj). Samo dejstvo vložitve pospešitvenega sredstva se ne razteza tudi na ostale stranke oziroma sospornike v matičnem postopku. Z vložitvijo pospešitvenega sredstva namreč posamezna stranka izkaže svoje nestrinjanje s potekom postopka. Res je, kot to zatrjuje pritožba, vodilno načelo ZVPSBNO, da se strankam sodnih postopkov omogoči učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je vložitev pospešitvenega sredstva vezana tudi na zagotovitev njenega dostopa do morebitnega kasnejšega odškodninskega zahtevka, kar jasno izhaja iz stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je zavzelo v sklepu Nezirović proti Sloveniji.

Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe je moralo sodišče za določitev denarne odškodnine, torej za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO, ugotoviti in upoštevati še obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO.

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemož

Ravnanja stečajnega upravitelja ni mogoče šteti za samostojen in od sodišča neodvisen vzrok za podaljševanje postopka.

Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da zaradi opustitve vložitve pospešitvenih sredstev ni dovoljena tožba v delu, v katerem se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi I P 474/2009. Ta procesna predpostavka je določena le za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO), ne pa tudi za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO).

ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007.

Odsotnost stikov oziroma družinskega življenja tožnika z B. je torej najprej posledica tožnikove odselitve iz družine in nato B. odločitve, ki jo je bila tožena stranka dolžna spoštovati, tudi če bi se izkazalo, da ima tožnik prav v svojem zatrjevanju, da je bil tudi sin žrtev materinega odtujevanja. Vsakršni ukrepi za vzpostavitev stikov zoper B. voljo bi bili v njegovi starosti v njegovo škodo in ne bi bili dopustni. Čim je tako, državi ni mogoče očitati, da je povzročila tožnikove duševne bolečine zaradi posega v pravico do družinskega življenja s sinom.

Pravično zadoščenje, ki ga tožniki zahtevajo v obliki odškodnine, je pogojeno z izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev. To sta: nadzorstvena pritožba, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog.

Pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Protipravnost je podana le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je, da prizadeta stranka izčrpa vsa pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.

Naziranje sodišča prve stopnje, da je moč tožbo na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v skladu z določbami ZVPSBNO) vložiti, ko je bilo v zadevi, v zvezi s katero je vložena, odločeno o vseh zahtevkih, oziroma ko je ta zaključena v celoti, je pravilno. Razlog za to pa se skriva v okoliščini, da je moč (po sami naravi stvari) takšno (enotno) odškodnino prisojati zgolj glede na (vse) okoliščine posameznega v celoti zaključenega postopka (zadeve).

Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izvršilna sodnica odločala po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo, da zadeva ni veljala za prednostno, a se je zaradi nenehnih urgenc in ugovorov dejansko obravnavala kot taka, ter da sta dolžnica in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje o zadevi podaljševalo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodnici ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti.

Sodišče mora presoditi upravičenost do zahtevka po ZVPSBNO tudi v času od njegovega sprejema z dne 26.4.2006.

Sodna praksa je enotna, da predstavlja pravno podlago za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka, ZVPSBNO. Navedeni zakon pa določa, da je odškodninska tožba dovoljena pod pogojem, da je stranka v samem postopku izčrpala pospešitvena pravna sredstva – da je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog.

Za odločanje o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni uporabljiva določba 6. odstavka 20. člena ZVPSBNO o uporabi pravil o sporu majhne vrednosti.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO tožnikovo tožbo zavrglo. Tožnik ni niti zatrjeval, da je v postopkih pred okrajnim sodiščem vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovne predloge, niti ni zatrjeval, da je vložil predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu. Presoja dovoljenosti tožnikovega zahtevka je s procesnopravnega vidika podvržena določbam ZVPSBNO.