3. člen ZVPSBNO

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje

Tudi pri odločanju o nepravi obnovi gre za sojenje, saj sodišče izda odločitev v obliki sodbe ali sklepa, zoper katerega je možna pritožba. Zato je napačno stališče tožene stranke, da v okviru odločanja o predlogu za združitev kazni (t.i. nepravi obnovi) ne gre za sojenje, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče uporabiti ZVPSBNO.

V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje vsebinski pogoj za dodelitev BPP za vložitev oz. začetek postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi z zavrženjem njegove ustavne pritožbe zaradi očitka kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin in kršenje pravic do učinkovitega pravnega sredstva ter v tej zvezi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in za BPP za zastopanje v postopku po ZVPSBNO. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči, saj iz prvega odstavka 35. člena EKČP nedvomno izhaja, da morajo biti predhodno izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava v 6-mesecih od dneva, ko je bila sprejeta končna odločitev po notranjem pravu. Pravilna je tudi zavrnitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje v postopku po ZVPSBNO. Določba 3. člena ZVPSBNO je namenjena pospešitvi reševanja še obravnavane in nerešene zadeve, kar pa ni konkretnem primer. Glede na navedeno pa tudi zahteva po tretji točki 3. člena ZVPSBNO za pravično zadoščenje po 15. členu tega zakona nima podlage, saj to lahko vloži le oseba, ki je predhodno vloži

Odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke je treba ločiti od njene odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči njen organ v zvezi z opravljanjem službe. Dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do sojenja v razumnem roku se nanašajo (tudi) na sodnika. Samo po sebi se sicer razume, da ni mogoče pričakovati takojšnje odločitve in da se presoja o času, ki je v posameznem primeru »ustrezen,« ne ravna zgolj po interesih predlagatelja in drugih prizadetih udeležencih postopka. Upoštevati je namreč treba tudi zahtevo po zakonito izvedenem postopku, ki šele omogoča izrek pravilne sodne odločbe. Sodnik je odgovoren za odločanje v ustreznem času in za odločanje o zahtevanih razumnih pospešitvah. Vendar pa se v primeru, ko se presoja o protipravnem ravnanju sodnika zaradi kršitve te dolžnosti kot podlagi za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave, upoštevajo razmere, v katerih se sodniška služba izvaja. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja je namreč odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe. Odgovor na vprašanje, kater